Poljake izsiljujejo z denarjem, a za krščansko Evropo so žrtvovali preveč, da bi kar tako klonili

Kip poljskega kralja Jana III Sobieskega, ki je leta 1683 rešil Dunaj in s tem krščansko Evropo pred Turki. Kip bi moral stati na Dunaju, vendar so ga lokalne oblasti zavrnile iz strahu, da bi užalile prebivalstvo turškega porekla
Zgodba s Poljsko se nadaljuje. Evropski komisar za pravosodje, Didier Reynders, je napovedal, da bo Evropska komisija zoper Poljsko na Evropskem sodišču zahtevala finančno kazen zaradi nespoštovanja zahteve Evropske komisije po takojšnjem suspenzu sistema za kaznovanje sodnikov. Višino kazni bo določilo sodišče, Poljska pa utegne plačevati vsoto za vsak dan, ko ne uskladi svoje zakonodaje z zahtevami EU.

Poljski pravosodni minister je odločitev že označil za agresijo. Evropska komisija tudi opozarja pet poljskih regij, ki so se razglasile za območja brez ideologije LGBT, da lahko zaradi tega izgubijo kohezijska sredstva.

Nedvomno je v teh odločitvah nekaj začetnega pritiska in pogojevanja. Treba je počakati, kako in kdaj se bo napoved Reyndersa uresničila. Če se bo, kako se bo odločilo Evropsko sodišče in kakšno oz. kolikšno kazen bo prisodilo Poljski.


Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.




O resoluciji, naperjeni proti Poljski, bo na plenarnem zasedanju ta teden odločal tudi Evropski parlament.

Poljaki so borci


Osebno dvomim, da se bo zgodba kmalu končala. Tudi ne vem, kako se bo končala. Menim pa, da se Poljaki ne bodo kar tako vdali. O tem nam govori njihova bogata in junaška zgodovina. Preveč je zanje v igri. Poljaki so za krščansko Evropo žrtvovali preveč, da bi danes za ceno LGBT-pravic in drugih kvazi vrednot svojo identiteto odvrgli na smetišče zgodovine.
Poljaki so za krščansko Evropo žrtvovali preveč, da bi danes za ceno LGBT-pravic in drugih kvazi vrednot svojo identiteto odvrgli na smetišče zgodovine.

Eden največjih poljskih darov današnji (še krščanski?) Evropi je bila pomoč, ki jo je, po Otomanih že drugič obleganem Dunaju (1683), nudila poljska vojska pod vodstvom Jana Sobieskega, in omogočila, da to glavno mesto ni padlo. Če bi padlo, bi bila Evropa danes že tri stoletja islamska, v najboljšem primeru z drugo kulturo (če boljšo ali slabšo, prepuščam mnenje bralcu), politično in vsestransko popolnoma drugačno. Pa naj si spet bralec danes, ko imamo vso svobodo, izbere kar mu je bolj všeč; ali krščansko ali islamsko. Čeprav res ne vem, s katero bi bili današnji nasičeni želodci bolj srečni.

Dunaj zaradi poljske pomoči ni padel. Ja, prav ste brali: Poljaki so pomagali Germanom, Nemcem, čeprav se to skozi čas lahko čudno sliši. Skupaj so rešili Evropo in z njo vse, kar to danes za nas pomeni.

Ko že omenjam Germane, jih bom omenil še enkrat, tokrat v njihovi najslabši različici. Med Drugo svetovno vojno, v bitki pri Mote Cassinu, so se na zavezniški strani proti Nemcem bojevali tudi Poljaki pod poveljstvom generala Andersa. Mnogo Poljakov je tam padlo za svobodno in demokratično Evropo. Pokopani so na bližnjem pokopališču, kjer stoji napis: »Naša trupla pripadajo Italiji. Naša srca, Poljski!«.
Današnji konflikt s Poljsko se kaže kot neke vrste nizkoten daj-dam: denar za vrednote.

Denar v zameno za vrednote


Z vidika članstva v neki organizaciji oz. ustanovi (v tem primeru EU) je res, da morajo člani/ce spoštovati skupne organe in njih odločitve, saj so se k temu obvezali, ko so vstopili. Toda, kakšne so tiste skupne odločitve? Ali so samo članice tiste, ki morajo spoštovati centralne odločitve, ali pa morajo tudi centralni organi upoštevati in spoštovati notranji red in vrednote članic, zaradi katerih je ustanova sploh nastala?

Čim širša je neka ustanova in čim več članov oz. področja obsega, tem bolj previdno mora ukrepati in odločati, da bodo res zaobseženi resnično skupni interesi vseh. Življenje neke skupnosti namreč ob vstopu ni zabetonirano enkrat za vselej. Kot rečeno, gre za življenje, ki se sproti poraja in mu je sproti treba iskati skupnih rešitev, če so res skupne. Če niso, je treba pustiti vsakemu članu, članici, da v svojih zadevah, na svojem področju ukrepa po svoje.

Tako kot se zadeve odvijajo v zvezi z nekaterimi članicami EU, se spet jasno kaže šibkost Unije. Obnašanja imajo svoja sporočila, ta pa so zaskrbljujoča. Pri vsaki organizaciji oz. skupnosti je vedno predvidena tudi možnost izstopa. To je sicer zadnja alternativa vsakega člana, ki zapusti neko skupnost, h kateri je svobodno pristopil, ker je menil, da je to zanj dobro. Če se potem izkaže, da pozitivne plati niso (več) tolikšne, trezno premisli in se odloči za izstop. Ali to hoče EU s svojimi pogojevanji?

Skupnost pa tudi na ta način utrpi izgubo. Tako izgubo je Evropska unija že utrpela z Brexitom, a v primerjavi s sedanjo problematiko je Združeno kraljestvo odšlo iz banalnih razlogov.

Današnji konflikt s Poljsko se kaže kot neke vrste nizkoten daj-dam: denar za vrednote. EU sili svoje članice v svojevrstno trgovino z belim blagom, kot se je včasih elegantno temu reklo. Prodaj telo in dušo, pa ti bomo dali kohezijska sredstva. Ta pritisk in pogojevanje sta nedopustna. Nihče, ki mu je resnično mar evropske kulture, ne bo šel v to kupčijo, ki postaja vedno bolj barbarska, čeprav se dogaja v domnevno naprednem XXI. stoletju.

Marsikaj je zahodna Evropa že zapravila. To so že pred nekaj desetletji uvideli nekateri misleci, ki so že tedaj govorili in pisali o evropski dekadenci, ker so opažali tendence v stanju duha. Vsi tisti, ki nam je mar resničnih vrednot, se bomo tej dekadenci upirali in v tem podpirali Poljsko. Ker s tem ohranjamo sami sebe.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike