Poglobljeno o papeževi “socialni okrožnici”, bistveni okrožnici njegovega pontifikata

Embed from Getty Images
V nedeljo je bila objavljena nova enciklika papeža Frančiška z naslovom Fratelli tutti, »Vsi bratje«, navdahnjena po besedah svetega Frančiška Asiškega. Sveti Oče to okrožnico označuje kot »socialno«, navdih zanjo pa je poleg svetega Frančiška iskal tudi v Dokumentu o človeškem bratstvu za svetovni mir, ki ga je z imamom Ahmadom Al Tayebom podpisal februarja 2019.

Lahko si ogledamo nabor tem, ki jih Frančišek skozi svojo okrožnico razvija: odnosi med katoliško Cerkvijo in islamom ter medverski dialog; boj proti populizmu; upravljanje pojava migracij ter pravičnejše gospodarstvo; boj proti rasizmu. Drznil bi si zapisati, da je Sveti Oče to okrožnico spisal kot bistveno okrožnico svojega pontifikata, kajti v njej najdemo prav vse, kar je v njegovem pontifikatu poželo nekaj zanimanja na področju družbe, gospodarstva in politike.

Medverski dialog

Papež Frančišek je verjetno eden najbolj kritiziranih papežev v zgodovini. Ali pa morda ta vtis pušča dejstvo, da nam današnja povezanost sveta preko družabnih omrežij in medijev omogoča boljšo dostopnost do kritik. Kakorkoli, kritik na račun Frančiškovega »prozelitizma« ne manjka.

Posebej je bilo to očitno, ko je v Abu Dhabiju podpisal zgoraj omenjeni dokument. Pa te kritike niso vedno najbolj upravičene. Ob branju Fratelli tutti lahko povzamemo, da si prizadeva za medverski dialog predvsem zato, ker je to v službi miru na svetu, prizadevanje za mir pa je v službi vere same (281-284).

Med drugim pa zelo jasno zapiše, da »kristjani želimo, da nam je v tistih državah, kjer smo manjšina, zagotovljena svoboda, medtem pa mi sami spodbujamo to svobodo za nekristjane tam, kjer so oni manjšina.« (279). Ta citat je pomemben, posebej z oziroma na skorajšnjo obnovitev kontroverznega sporazuma med Kitajsko in Svetim Sedežem, kjer so prav kristjani in druge manjšine preganjani.

Ob branju osmega poglavja nove okrožnice enostavno ne morem pritrditi tistim, ki Svetega Očeta očitno kritizirajo samo zato, ker se pogovarja z drugače mislečimi in po njih ne udriha kar vsepovprek. Kritika, da so religije sveta krive za marsikateri konflikt v svetu, je jasna, prisotna, precej huda in danes v družboslovju poučevana skoraj kot dogma. Frančišek s svojim prispevkom poskuša popraviti ta vtis in ponuja alternativo: Fratelli tutti.

Zasebna lastnina

Potem, ko se je po objavi okrožnice Laudato Si’ znašel pod plazom kritik, da je nekakšen socialistični papež, Frančišku ta kritika tudi tokrat ni in ne bo ušla, saj v Fratelli tutti med drugim zatrdi, da se pravica do zasebne lastnine lahko šteje le za »sekundarno naravno pravico«, saj da je naravnana na človekovo dostojanstvo, ki jo po redu presega (120). Ob branju pa vendarle postane jasno, da tu ne gre za nobeno socialistično težnjo, ker papež nikomur ne jemlje pravice do zasebne lastnine, ampak jo poskuša postaviti v širšo luč odgovornosti za skupno dobro: »Vse to kaže na pozitiven pomen pravice o zasebne lastnine: skrbim in gojim nekaj, kar imam, tako, da lahko prispeva k dobremu vseh.«

Papež nikomur ne jemlje pravice do zasebne lastnine, ampak jo poskuša postaviti v širšo luč odgovornosti za skupno dobro

Smrtna kazen

Tudi Frančiškovo spremembo glede neupravičenosti smrtne kazni že poznamo. V sedmem poglavju nove okrožnice zopet spregovori o tej temi, in sicer v kontekstu govora o izrednih, dramatičnih situacijah, v katerih se človeštvo zateka k dvema napačnima odgovoroma: vojni in smrtni kazni (255). Vojna je po njegovem »zanikanje vseh pravic in dramatičen napad na okolje«. V isti sapi papež tudi pokritizira delovanje Organizacije Združenih narodov.

Glede smrtne kazni pa se Frančišek uvrsti v sosledje napredka doktrine: ponovi stališče svetega Janeza Pavla II. in doda, kot je to storil že v Katekizmu pred dvema letoma, da je smrtna kazen »nedopustna« in da glede tega stališča »ni več koraka nazaj« (263).

Ta tema bi si sicer zaslužila ločen članek, vsekakor pa lahko zatrdimo, da Frančiškovi argumenti niso omejeni na nekakšno vseobsegajoče usmiljenje, ki bi se delilo kar povprek. Njegova razlaga je jasna in prepričljiva: odločen »ne« smrtni kazni je posledica nasprotovanja logiki povračilnih ukrepov, spodbujanju maščevanja ter zaščite neodtujljivega dostojanstva človeške osebe.

Svojo razlago potrdi tudi s prepričljivimi dejstvi zgodovinskega razvoja doktrine o smrtni kazni, od sv. Avguština do Benedikta XVI.

Svoboda veroizpovedi

Ena glavnih bitk v katoliški teologiji se vse od Drugega vatikanskega koncila naprej bije na področju veroizpovedi. Prav nestrinjanje in obtoževanje pri tem vprašanju je vodilo do shizme Bratovščine Pija X., in desetletja kasneje se te, nikoli zaceljene rane, odpirajo premosorazmerno s papeževimi dejanji in besedami glede vloge drugih veroizpovedi v svetu.

Glede tega nova enciklika ne bo rešila ničesar, saj tudi nima tega namena. Skozi celotno osmo poglavje (271-284) namreč o religijah sveta govori z vidika družbe in njihove vloge v njej. Zato je zastonj v tej okrožnici pričakovati obsodbe drugih religij in razglašati vzvišenost katoliške Cerkve nad njimi (kot bi nekateri katoliki pričakovali), ker papež govori o povsem drugi problematiki.

Seveda pa ima to za posledico zelo zanimive stavke, kot je na primer tale: »Kot verniki [različnih verstev] smo lahko prepričani, da brez odprtosti za Očeta vseh ne bo trdnih in stabilnih razlogov za klic k bratstvu.« Taki in podobni stavki med verniki vzbujajo nelagodje, ker brez njihovega konteksta zvenijo tako, kakor bi bilo precej vseeno, kako kdo na tem svetu veruje. Vendar je potrebno včasih jasno ločiti sociološke argumente od teoloških. Kakor jaz razumem Svetega Očeta, ostaja trdno v svoji odločitvi, da spiše socialno okrožnico.

V katoliških medijih se ustvarja nezdrava delitev na leve in desne. Medtem ko nekateri mediji nekritično hvalijo vse po vrsti, drugi tolčejo v drugo smer.

Nova okrožnica kroži po svetu

Novi papeževi okrožnici prvi komentatorji očitajo marsikaj. Žal ti očitki v glavnem prihajajo od tam, od koder človek ne pričakuje nič drugega kot očitke. Zato se v katoliških medijih, po mojem mnenju, ustvarja nezdrava delitev na leve in desne. Medtem ko nekateri mediji nekritično hvalijo vse po vrsti, drugi tolčejo v drugo smer. In v tem navzkrižnem ognju se vedno znajde prav papež Frančišek, češ da je socialist, prozelitist, antipapež in tako naprej.

Nekateri recimo ugotavljajo, da Sveti Oče v okrožnici premalo govori o nadnaravnih realnostih, o Bogu, o Kristusu in edini-pravi-Cerkvi. Glede tega se žal ne morem strinjati: celotno drugo poglavje (56-86) je biblični traktat o usmiljenem Samarijanu, in predstavlja globoko meditacijo, ki po analogiji vere svetopisemsko besedilo prinaša v današnji čas, ter razmišljanje konča z jasnim kristološkim poudarkom (85). Poleg tega papež razvija jasno krščansko teologijo odpuščanja in eno podpoglavje v zadnjem delu, ki govori o verstvih v svetu, tudi direktno posveti krščanski identiteti znotraj pluralnega sveta (277-280). Da pa ne namerava spisati dogmatičnega priročnika, papež naglasi že v prvih stavkih.

Nekatere stvari so zelo jasno postavljene …

V nasprotju z mnenjem mnogih, da pri Frančišku nič ni čisto gotovo, da je teološko šibek ali celo heretik, je treba navreči preprosta dejstva. Papež jasno udari po relativizmu (206) in individualizmu (209). Jasen je njegov boj proti smrtni kazni in socialni nepravičnosti, jasno zagovarja nedotakljivost človeške osebe in enako dostojanstvo spolov.

Za tiste bolj teološko ozaveščene naj navržem še to, da Frančišek po skoraj treh desetletjih v svoji okrožnici praktično iz teološkega naftalina privleče doktrino o dejanjih, zlih samih v sebi [intrinsic evil] in pri tem citira v liberalnejših teoloških krogih zelo kritizirano okrožnico Janeza Pavla II. Veritatis Splendor (209). Smeši se torej, kdor papeža Frančiška malo počez označuje za modernista in relativista.

Smeši se torej, kdor papeža Frančiška malo počez označuje za modernista in relativista.

… nekateri drugi predlogi pa so dokaj utopični.

Sicer pa je treba reči, da nova okrožnica na trenutke zveni sanjavo in utopično, kar priznava sam Sveti Oče (190). Na trenutke papež piše zelo osebno in tudi aktualno (okrožnica je spisana za svet po Covid-19). Kot sem poskušal pokazati zgoraj, se tudi ne boji vreči v zobe dežurnim kritikom.

Osebno se sicer bojim, da so mnogi encikliko diskvalificirali, še preden je bila sploh izdana, ker se »pač ne strinjajo s Frančiškom«. In seveda imamo na koncu paradoksalno situacijo, ko kritiki Cerkve in razni koristoljubneži iz okrožnice privlečejo tisto, kar jim najbolj ustreza. Skratka, encikliko taki več in bolje berejo kakor mnogi katoličani, ki se odločijo, da »od Frančiška tako ali tako ne more priti nič dobrega«.

Na koncu naj omenim samo še to, da je enciklika po mojem skromnem mnenju odločno predolga, in tej dolžini ustreza tudi pričujoči absolutno predolg članek. To prispeva k nekaterim nejasnostim in težkemu razumevanju celote.

Že tako ali tako se danes vsakdo čuti poklicanega (avtor tega članka je že en tak primer), da komentira samega Svetega Očeta, ko pa je besedilo tako dolgo, pa postane tudi ranljivo: vsakdo, ki ima pet minut časa, v njej najde nekaj zase in jo malo pohvali in pokritizira.

Samo za primer, na tak način so iz konteksta nekaj zase potegnili stranka Levica in španski prostozidarji. Pa tudi članek na RTV, v katerem se zdi, da so poudarki slučajno spisani tako, kot bi bil papež Fratelli tutti spisal prav za našo, slovensko realnost. Od mnogih tematik so namreč skrbno izbrane samo nekatere.

Samo zato, ker se nekdo s papežem strinja, papeža to nič ne spremeni. Če se z njim v kaki točki strinjajo muslimani, ga to ne naredi muslimana, če ga hvalijo prostozidarji, ga to ne naredi prostozidarja. Če ga iz konteksta potegne Levica ali pričujoči komentar, papež ostane papež. Ni mu treba odgovarjati, zakaj se vsi ti z njim strinjajo. Teološka debata – tudi kritike na račun tokratne okrožnice – pa mora naprej, vendar ne sme temeljiti na občutkih in željah, temveč na trdnih argumentih, kot se za znanost spodobi.

Samo za hudomušen zaključek: Sveti Oče v približno 60 % referenc citira samega sebe (288 nebibličnih citatov, od tega v skoraj 180 citira svoje govore in besedila), kar sicer ni tako zelo neobičajno. Že na začetku okrožnice namreč napove, da gre za povzetek njegovega dosedanjega učenja.

Absolutna novost pa je, da med drugim samega sebe citira iz filma o samem sebi. Pa zaključimo prav s tem citatom, s katerim se vrže v zobe mnogim kritikom: »Božja ljubezen je enaka za vse, ne glede na vero. Tudi če so ateisti, je Njegova ljubezen enaka.« (281)

29 komentarjev

  1. Pope Francis: ‘Each Country also Belongs to the Foreigner’
    (ROME — Pope Francis has proposed “a different way of understanding relations and exchanges between countries” that minimizes the idea of citizenship in a particular nation and emphasizes the common humanity of all people.)

    V vatikan se je vselil globalist, ki sta ga postavila google, hollywood ter soros, verjetno je tudi komunist . Dokazov je več kot dovolj. Uničuje evropsko cerkve ter si brije norce iz vseh nas. Kdaj bo prvi župnik rekel : DOVOL JE

  2. Lepo in prav….papež pač sporoča, kar papež mora govoriti ne glede na realnost.
    Kaj pa duhovnik Karel Gržan ? Ali bo kdo napisal, kako on “vidi stvari tukaj” , tukaj med nami, pri nas ?
    Ali človek sploh ve, kaj govori in o čem ?
    No, pa je ta Gržan spoštovan gost na katoliškem radiu !! In pisec mnogih knjig.
    Ljudje, razmislite koga poslušate in čigave knjige berete….
    Ali je čudno, da je taka razdvojenost tudi med SLO katoličani…

    • Čudi me ogorčenost katolikov do Frančiška. Tudi jaz kot nekatolik si po svoje želim močnejšega, bolj dogmatičnega papeža, kako srednjeveško pojavo iz Clunya, po 2 strani pa Frančišek pravilno prepoznava mnoge teme, ki so nujne posebne naslovitve, če ne drugega moderno, urbano populacijo. Meni je Frančišek všeč.

    • LJUBLJANA – v bistvu je pater Karel Gržan nekakšen slovenski James Martin 😉
      Glede na dostopne Youtube posnetke so poudarki kar podobni 🙂

      Martin Lavrič – vprašanje ali papež Frančišek to urbano populacijo sploh uspešno naslavlja. Zgodovinsko se je krščanstvo začelo v rimskih mestih v Sredozemlju, pa mislim, da je vsaj ‘v štartu’ bilo kar orto 😉 No, zdi se, da je papež Frančišek spričo intenzivnega oglašanja postal takšen prijazen ”medvedek”, eden izmed mnogih mnenjskih voditeljev, in ne nekdo z avtoriteto, kot sta to bila sv. Papež Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Poleg tega vsak moderen krščanski trend na dolgi rok ni nujno da obstane: trenutno imamo npr. binkoštniški-katoliško-karizmatični bum, ampak dvomim da je to prihodnost 😉
      Me pa veseli, da niste apriori proti močnejšemu, dogmatičnemu papežu, kot so številni, ki poslušajo moderne zahodne medije, ki temeljijo na senzacionalnosti.

  3. Enciklika, taka in drugačna gor ali dol, pred celim svetom izjavljam, da Frančišek nikoli ni bil in nikoli ne bo moj papež.

    Že brez njega imamo dovolj in preveč vsegliharjev, kaviar levičarjev in anarho kvazi liberalcv.

    To je božja beseda, ki mora meso postati, sicer bo kmalu konec zahodne krščanske civilizacije!

    Mimogrede, včeraj so neuradno ugotovili 356 okužb z novim korona virusom, jutri jih bo že preko 400!

  4. eni pač (po vaših besedah) kritiziramo vse, kar papež naredi. ni bilo vedno tako. začelo se je z zajci, nadaljevalo s poljubljanjem nog muslimanov, pachamamo, restavriranjem pachamame, po tem, ko so jo dobri katoliki vrgli v reko, (zraven sledi še opravičilo poganom in kritika katolikov), odvzemu krone Kristusu Kralju ,(če sem prav razumela ta papež nima več naziva the Vicar of Christ?popravite me, če se motim) itd itd,
    upam, da se razumemo.

    to ni enciklika. na koga je naslovljena? koga zavezuje? nikogar, saj naslavlja ljudi dobre bolje, kdo pa sploh to so? jaz na primer, sem izredno slabe volje danes, ko sem jo brala. torej me ne zavezuje.
    to je zmazek, ki promovira ZN (če se vam uspe prebiti skozi 43.000 besed)

    ali vrh Cerkve misli, da smo vsi neumni?

  5. No, tekst avtorja prav gotovo ni poglobljen. Za to je še prezgodaj. Za sedaj je to samo oris.
    Se pa bojim, po tem, kar sem tu prebral in po drugih internetnih virih izbrskal, da bo ta enciklika prinesla več zmede med kristjane, kot enotnosti. New age marksisti in drugi ter globalisti jo bodo pograbili, kot svoj nov manifest, med kristjani pa bo nastal razkol, če se ne bo hitro pozabilo na vsebino enciklike.

  6. Čestitke trnutnemu Krmarju naše Ladje.
    Imam občutek, da je pred pisanjem pokleknil in molil k Svetemu Duhu.
    No, čaka ga še eno gromozansko garanje. Da bo okrog sebe popucal nekaj, kar se še Bogu gravža. V Svetem pismu namreč piše »Če moški leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo…« (SSP, 3MZ 20, 13).

  7. Dolgoročno je to nujen preobrat v Vatikanu in vrnitev svetovne Cerkve h Kristusu! Tako ni šlo več, počistiti je treba gnoj iz hleva, sicer bo zbolelo vse, razen nekaj svetnikov, ki ne bodo razglašeni, ampak križani, kajti bati se je, da se je v odločanje prebila večina menedžerskih barantačev in “pismoukov”!

    In še to-ekumnstvo je strateška nuja! Združiti vsebino krščanstva, ni nujno v eno komando, ker to se čez noč ne da.

  8. A ni zmedena naša družba: smrtno kazen želi prepovedati, orožje želi prepovedati, splav pa super dovoljen.
    Čedalje bolj se kaže, kako plehko in površni so mediji in t.i. javno mnenje, predvsem pa levičarsko.
    Papeža pa vodi Sveti Duh, o tem ne dvomim, in edino to (Božja volja) predstavlja napredek za človeštvo.

    • Vsekakor poiskuša narediti, kar narediti more, toda okoli in okoli je toliko gnoja in malo svetih pomagačev, da v takem svetu, ki dela proti Bogu, proti njegovemu stvarstvu v naravi in v človeku, pomaga le čiščenje skozi trpljenje. Ko zlo dobi moč, ki poruši ravnovesje z dobrim, takrat povzroči hudo trpljenje, v katerem izgubi igro tudi samo. Poglejmo tri sv. vojne, koalicije in nasprotnikov-povsod je zlo komandiralo z ubijanjem.
      Če zlo zavlada pameti, potem se to ponovi in več kot je vključenih, več bo mrtvih in pohabljenih, zavrtih, ki ne bodo mogli kar “popraviti Njegovo cerkev”. Spet bodo zločinci zamenjali uniforme in se postavili na komando? Ali smo se kaj naučili. Zgodovine se ne da spremeniti, le spoznati moramo, kaj je bilo zlaganega in narobe učenega in kaj je res. Brez te resnice, so bo zlo kar naprej preoblačilo. Okupacije zla se Slovenija še ni rešila. Je v ozadju in je v ospredju… Komadira, krade, vzgaja, sodi… pa tisto iz ozadja.

Komentiraj