Podpora političnim stankam: verjamete anketam, katere ste sami pomagali ponarediti?

Rok Čakš
13
Rok Čakš

»Verjamem le v statistiko, ki sem jo sam ponaredil,« je rek, ki ga mnogi pripisujejo Winstonu Churchillu, spet drugi pa spretni nacistični protipropagandi. 

V vsakem primeru na svojevrsten način velja za slovenske javnomnenjske ankete. Ne nujno v smislu teorij zarot o naklepnem ustvarjanju javnega mnenja (čeprav se tudi to nedvomno dogaja), temveč predvsem v smislu samouresničujoče se prerokbe na podlagi napačno razumljenih ali intrepretiranih rezultatov.

Na konkretnem naključnem primeru ankete agencije Mediana, v sredo objavljene na Siol.net, izpostavljamo nekaj najbolj pogostih napačnih razlag javnomnenjskih anket, zaradi katerih te javno mnenje bolj ustvarjajo kot merijo. 

  1. Metodološke pomanjkljivosti, vzorec, način izvedbe …

Poudariti je treba, da nezanesljivost rezultatov javnomnenjskih anket večinoma ni posledica nestrokovnosti agencij, ki se s tem ukvarjajo, temveč predvsem premajhne vsote denarja, ki so jih naročniki pripravljeni nameniti za izvedbo ankete.

Posledica je racionalizacija tako pri velikosti vzorca kot pri načinu izvedbe; znano je, da so edine res zanesljive terenske raziskave javnega mnenja, ki se pri nas praviloma opravljajo zgolj na volilni dan v obliki vzporednih volitev. Raziskave, ki jih spremljamo v medijih, pa so skoraj brez izjeme izvedene bodisi telefonsko, bodisi po spletu, bodisi v kombinaciji enega in drugega.

“Inštitut Mediana je anketo javnega mnenja za Siol.net in Planet TV opravil med 9. in 15. majem na vzorcu 750 anketirancev. Porazdelitve spremenljivk spol, starost, izobrazba, regija so z uteževanjem prilagojene populacijski strukturi. Anketiranci so odgovarjali na vprašanje: “Če bi bile parlamentarne volitve jutri, za katero stranko bi najverjetneje volili?”

V podatkih, ki jih je navedel Siol.net, ni opredeljen način izvedbe, a zagotovo ne gre za terensko anketo.

2. Veliko število neopredeljenih in posledično majhen vzorec opredeljenih, ki bi šli na volitve 

Za slovenske volivce je značilen visok delež neopredeljenih v anketah – se bodisi nočejo izreči ali pa dejansko še ne vedo, katero stranko bodo volili.

Siol.net v članku korektno izpostavlja, da je takšnih v njihovi raziskavi kar 38 odstotkov. Pri tem je anketa izvedena na celotni populaciji, torej je neznanka tudi, kdo se bo volitev sploh udeležil.

V pojasnilo dodatno navajajo besede Janje Božič Marolt iz Mediane, da se je na zadnjih volitvah kar polovica volivcev odločila v zadnjem tednu, v zadnjih treh dneh tretjina in na dan volitev 10 odstotkov volivcev.

Slednje pomeni, da se je na vzorcu 750 vprašanih za konkretno stranko opredelilo le 465 vprašanih.

Če bi pri takšnem vzorcu pri odstotkih posameznih strank navedli še interval zaupanja, znotraj katerega se s 95 % gotovostjo nahaja ocenjevani parameter, bi za vsako stranko dobili razmeroma širok razpon potencialne najvišje in najnižje podpore. Pri tem bi vrednosti na zgornjih mejah določene stranke prav lahko postavljale znotraj parlamentarnega praga, vrednosti na spodnji meji pa precej pod njim. 

Enako velja tudi za stranke pri vrhu volilne podpore. Kadar so blizu skupaj in razlika ni statistično značilna, je odločitev, katera stranka je po podpori v resnici prva, katera druga in katera tretja, zgolj posledica ugibanja na podlagi verjetnosti.

3. Na volitvah so vsi opredeljeni

In tako pridemo do pomembne napake, ki nastane pri laični interpretaciji tovrstnih rezultatov s strani bralcev/gledalcev, včasih pa tudi rumenih medijev, predvsem na škodo strank z nižjo podporo.

Tri, dva ali zgolj enoodstotna podpora med vsemi vprašanimi anketiranci namreč ne pomeni nujno, da ti nimajo možnosti doseči 4 % parlamentarnega praga. Na volitvah se namreč štejejo samo glasovi opredeljenih, ankete pa praviloma navajajo odstotke podpore med vsemi vprašanimi. 

2 odstotna podpora med vsemi vprašanimi pri vzorcu 750 anketirancev, pri čemer 38 odstotkov sodelujočih predstavlja popolno neznanko (ne vemo niti tega, ali bi se volitev sploh udeležili), hkrati pomeni 3 odstotno podporo med opredeljenimi.  Če bi upoštevali še interval zaupanja, bi se na njegovi zgornji vrednosti stranka že znašla skoraj na parlamentarnem pragu, čeprav jo je volivec ob pogledu na 2 odstotno podporo morda že odpisal. 

4. Skoraj polovica volivcev ne glasuje “za” stranko, temveč taktično

Vse našteto ne bi bil problem, če bi volivci v javnomnenjskih anketah videli to, kar so – približen (ne povsem zanesljiv) odraz trenutnega razpoloženja volilnega telesa in ne kot volilno napoved, ki bi veljala za volilni dan. 

Dejansko odgovorni izvajalci javnomnenjskih anket (tudi predstavniki Mediane, ki smo jo slučajno vzeli za primer) ter odgovorni mediji na to redno opozarjajo.

A izkušnje preteklih let kažejo, da to ljudi ne odvrne od špekulacij glede volilne podpore posameznim strankam, na podlagi česa predvsem mnogi izmed tistih, ki se odločajo v zadnjem tednu, sprejmejo tudi končno odločitev, katero stranko bodo na volilno nedeljo podprli.  

Ker je takšnih v Sloveniji kar okoli polovica, kot navaja tudi Janja Božič Marolt iz Mediane, prav taktično glasovanje na podlagi anket, objavljenih v zadnjem tednu pred volitvami, v veliki meri odloča tako o relativnem zmagovalcu volitev kot tudi o tem, katera stranka bo prestopila parlamentarni prag. 

Volivci se namreč bojijo tako “izgubljenega glasu”, torej glasovanja za stranko, ki ji ne kaže na uvrstitev v državni zbor, kot tudi pogosto glasujejo “proti” nekomu, ki jim je nesimpatičen in mu ankete kažejo veliko možnost za zmago.

Nedeljski volilni rezultat tako v dobršni meri ni odsev dejanske osebne podpore volivcev posameznim strankam (na podlagi podobnih pogledov, stališč, vrednot …), temveč taktičnih špekulacij, pa tudi impulzivnih zgibov. 

Če je delež tovrstnih odločitev znotraj volilnega telesa, ki se udeležuje volitev, velik, je to zelo slabo za demokracijo samo po sebi.

Demokratični preskok: odločimo se »za stranko« in ne na podlagi anket
Javnomnenjske ankete in njihova interpretacija niso tako velik problem v tradicionalnih, zrelih demokracijah, kjer se velika večina volilnega telesa odloča na podlagi ujemanja v stališčih, vrednotah, nazorih, pogledih … s strankami, ki tvorijo politično ponudbo.

Večji problem so v slovenski verziji še nedorasle “pubertetniške demokracije”, kjer je resnih strank z znano vsebino zgolj za vzorec (naši politični analitiki izpostavljajo predvsem SDS, SD in NSi), polovica volilnega telesa pa se odloča na nekih površinskih zgibih: bodisi čustveno, oziroma impulzivno za nekaj, kar tik pred zdajci zbode, bodisi taktično – za stranke, ki jim kaže na zmago ali proti njim, če potencialnega zmagovalca ne marajo, oziroma si njegove zmage ne želijo.

Takšno odločanje dejansko v dobršni meri deformira demokratični volilni proces in je pomemben simptom nedozorele demokracije. V marsičem pa se odraža prav v situacijah, kakršnim smo bili minula leta priča v Sloveniji: neverjetnim političnim triumfom strank, ki so nastale praktično čez noč in se po zmagi še hitreje sesule same vase.

Pomemben demokratični preskok, h kateremu lahko prispeva prav vsak izmed slovenskih državljanov, bi bil, da s taktičnim glasovanjem na podlagi anket in drugih impulzivnih vzgibov opravimo enkrat za vselej. Da skozi zunanjo fasado strank, ki so na sceni, pogledamo v globino – njihove koncepte, programe, rešitve, ki jih ponujajo za našo bodočnost.

In da se na koncu odločimo na podlagi te vsebine, ne glede na to, ali naši izbiri ankete kažejo volilno zmago ali boj za vstop v parlament.

V tolažbo naj bo dejstvo, da zmagovalec za sestavo volilne koalicije nujno potrebuje močne, programsko sorodne partnerje. Zato ni pomembno le, kdo zmaga, temveč predvsem, kako močan je drugi ali tretji partner ter tisti, ki se je morda za las uvrstil v državni zbor.

Na tak način vsak glas šteje, kar bo še posebej veljalo čez dobra dva tedna na sedmih volitvah v državni zbor v samostojni Sloveniji.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 13

  1. Ja Rok, nič ni anketam za verjeti, ker ima NSi v resnici 90% podporo.

    Za zdrave glave pa, ker so te volitve usodne za prihodnost duše naroda, je najbolj zdravo voliti varno za svoj glas: kot je napisal marko zgoraj.

  2. Dober komentar ROK !
    Opazovalec in Marko, vedita, da bosta vesela tudi za to, ker bosta imela skupaj z NSi več možnosti za sestavo vlade. Če se bo dobro uvrstila tudi POŽARJEVA liberalna stranka, bo mogoče res zacvetela POMLAD, na katero predolgo čakamo !

    ANKETE RES PRODUCIRAJO KOGA VOLITI. sAMO ČE POGLEDAMO PRIMER mARJANA šARCA, TAKOJ, KO JE USTANOVIL STRANKO SO VSE ANKETE IN rtv, TEJ STRANKI NAPOVEDOVALE ZMAGO. To je kot VELIKI POK.
    Na drugi strani pa Požarju namerijo zelo malo. Zakaj, ker je napovedal preveč sprememb.

    Vsi, ki živijo na PRIVILEGIJAH, pa nočejo sprememb, tako kot Jankovič in Erjavec ter njim naklonjeni mediji.

    Je pa danes tudi precej poštenih levičarjev nezadovoljnih in ti bodo mogoče volili Požarja (kot je sinoči povedal, je bil v preteklosti član Zveze komunistov). To ni slabo, če spozna napake sistema in hoče stvari obrniti na bolje.

    Vsak naj bo zvest svoji presoji in se na VOLITVAH prav odloči. Meni je od vedno všeč POMLAD in zato volim Krščanske demokrate – sedaj NSi. Spoštujem pa vse demokratične stranke, posebno pomladne.

    Prevarantska upokojenska stranka pa naj gre res v pokoj, ker dela škodo upokojencem, delavcem in DRŽAVI na sploh.

  3. Ankete javnega mnenja, ki potekajo večinoma po stacionarnih telefonih in nas nadlegujejo praviloma v času, ko naj bi bili ljudje doma (to je okoli večernih radijskih in/ali televizijskih osrednjih poročil), vsebujejo še vsaj dve veliki negotovosti oz. nezanesljivosti.
    Prva je ta, da po stacionarnih telefonih praviloma v najbolj nemogočih trenutkih nadlegujejo državljane le še različne vsiljive in goljufive komercialne marketinške agencije, ki nam skušajo kaj prodati ali nas zvitorepsko namamiti na kakšno nagradno igro ali “enkratno priložnost” za zapravljanje našega denarja, zaradi česar smo praviloma že ob zvonjenju stacionarnega telefona nejevoljni in skrajno nezaupljivi do pričakovanega ter bolj ali manj osladno zapeljivega vsiljivca ali vsiljivke.
    Posledica je seveda naš skrajno neresen ali celo povsem odljuden oz. nekooperativen odnos do vsiljivega anonimnega spraševalca in vprašanj, ki nikakor ne zagotavlja resnega, globokega in odgovornega premisleka ter kakor koli osebno premišljenega in za resno analizo relevantnega odgovora.
    Večinoma gre pri odgovarjanju le za legitimno namero vprašanca, da se čim prej odkriža nadležnega spraševalca ali spraševalke in da mu/ji odgovori tisto, kar si v tistem trenutku misli, da pač vsiljivi spraševalec ali spraševalka pričakuje in želi.
    V takem vsiljenem dialogu z neznancem vprašanec zagotovo ne bo razkrival svojih osebnih svetovnonazorskih, ideoloških in političnih preferenc ter njih ključnih protagonistov, ampak bo v najboljšem primeru navrgel le katerega od imen, ki jih tudi medijski vsakdanjik vsiljuje kot potencialne mnenjske in nemara celo volilne “zmagovalce”.
    Večina državljanov si namreč podzavestno želi biti ob takih izjavljanjih med “kibici” potencialnih zmagovalcev, nikakor pa med deklariranimi podporniki potencialnih “poražencev” ali celo med podporniki tistih, ki jih vladajoče politične stranke in najrazvpitejši medijski dreserji javnega mnenja vztrajno razglašajo in sovražno demonizirajo kot nazadnjaško in skrajno nevarno skrajno desnico, klavstrofobe, homofobe, nacionaliste, fašiste, naciste, komuniste, totalitariste – in vse druge -iste.
    Petdeset let komunističnega terorja v Titovih diktaturah FLRJ in SFRJ je pač v večini državljanov in volivcev starejše in srednje generacije privzgojilo neizbrisen strah pred izrekanjem resnice ter na njem privzgojeno sposobnost pričakovanega lažnega izjavljanja o čemer koli, s katerim se vprašanci večinoma nonšalantno branijo pred brezimnimi nadlegovalci iz različnih agencij za spremljanje tako ali drugače pridobljenega in ponarejenega javnega mnenja ter prispevajo ključni delež k profesionalni neverodostojnosti ter popolni neuporabnosti anket.
    Ankete javnega mnenja, pridobljene na skrajno nereprezentativnih vzorcih vprašancev ter na skrajno neprimeren način, nikakor ne odražajo večinskega mnenja volivcev, ampak v najboljšem primeru le služijo splošni predvolilni “masaži” volilnega telesa ter k agit-propovskim zlorabam kot da “objektivnih meritev” v naročeni prid posameznim strankam ali v naročeno škodo njihovim konkurentkam.

  4. Medtem, ko gre SD z gobec jurišnikom Jauševcem, Negativni Slovenistan z fukfehtarjem Jankovićem, lažnjivi nesposobnež in veleizdajalec Slovenije, Kučanov Korl na barikade in že iščejo ostrostrelce in specialce po Republiki Sprpski in ogrevajo tanke v Podmoskovlju,
    nam ostane, za preživetje edinole to, da gremo na volitve z vso žlahto in z prijatelji vred in volimo samo in edino DESNO
    in TAPOŠTENO , ODKRITO IN ODGOVORNO!

    Sicer nas bo Golobič-Kučanova tatinska rdeča in kriminalna banda abjajcala v čisto vseh pogledih, s tem, da nam bodo na
    naše vrtove za začetek spustili militaristične islamiste, da nastane kaos in, da se bo videlo kdo je gazda pri hiši, ko bodo rdeči Levuharji zasijali v svojem vojnem stanju banditizma in negotovosti !

    VSI NA VOLITVE PO DESNI, SICER SMO OB JAJCA !

  5. Seveda ne verjamem,A še več:Trdim,da so anketiranja o tem, ali bomo in predvsem to,koga bomo volili -dejansko in dobesedno protiustavno delovanje! Slovenska ustava namreč državljanom in volilcem zagotavlja pravico do Svobodnih in Tajnih volitev!
    Z drugimi besedami povedano:Nič vas ne briga in ne sme brigati ali in koga bomo volili!

  6. Imaš prav Kraševk. Moja velika želja ob teh volitvah je; DA BI KONČNO IN ENKRAT ZA VSELEJ POSLALI KLOVNASTEGA KORLA IN NJEGOVO PREVARANTSKO STRANKO , na smetišče zgodovine !!!
    Čeprav sem upokojenka z dolgim stažem, nisem še nikoli volila DESUS-a. Erjavec se briga predvsem za sebe, pri tem ni pomembno koliko škode naredi državi in nam državljanom. Upokojenci in DESUS smo samo za krinko, kar pa upokojenci žal ne spoznajo. Močno se tudi pozna, da ga podpirajo borci, ki jih je vedno več, bolj kot se oddaljujemo od vojne.
    Morda ga bo pa letos le spodneslo, saj ga močno bremeni skažena arbitraža in to glavno po njegovi zaslugi.

  7. VETERANKA , JASNO VIDIŠ SLIKO ERJAVCA. TO, DA JE VEDNO VEČ BORČEVSKIH PENZIJ, JE NJEGOV PROIZVOD, SAJ JE Z VODSTVOM ZB TESNO POVEZAN.

    Borčevske penzije se plačujejo iz fonda prispevkov delavcev, za pokojnino. Ta vreča iz prispevkov, pa se prazni tudi za izplačilo sinovom in vnukom borcev, ki v sklad niso dali nič. To bi moral Erjavec preprečiti, če bi delal za upokojence. Ker pa take nepravilnosti podpira, dokaže, da dela le za sebe IN KRADE DENAR – NAMENJEN PENZIJAM, za podporo prijateljem.

  8. Baubau – ima prav.
    Telefonske ankete bi morale biti prepovedane, ker s tem agencije manipulirajo, ali pa tudi obveščajo ČIGAV je KDO. TAKO, DA TAJNOST VOLITEV IZVODENI, ALI PA JIH CELO PREVSMERI.

  9. Ena napaka v komentarju Kraševke, napisala je: “precej poštenih levičarjev.” To je tako protislovno, kot npr. “precej toplega snega.” Kako je lahko levičar pošten, če pa mu je narava zavistna in tatinska? Seveda pa je enako s kvazidesnico.

Komentiraj