Podatkovni centri v vesolju – znanstvena fantastika ali neizbežna prihodnost?

Nedavni napredki v tehnologiji so sprožili razprave o možnostih vzpostavitve podatkovnih centrov v vesolju, zlasti na Luni. Podjetja si že začenjajo predstavljati prihodnost, v kateri bodo podatkovni centri delovali zunaj Zemlje in ponujali številne prednosti za upravljanje in obdelavo podatkov. 

Trenutni razcvet umetne inteligence in kripto rudarjenja vzbuja zaskrbljenost glede okoljskega vpliva računalniške infrastrukture na Zemlji. Trenutno podatkovni centri porabijo približno 1 % ali 2 % svetovne električne energije. Glede na poročilo Goldman Sachsa, objavljeno lani, bi se to število lahko podvojilo samo do leta 2030.   

Morda se sliši kot nekaj iz znanstvenofantastičnega filma, a Stephen Eisele je prepričan, da bo nekoč njegovo podjetje odprlo podatkovni center na Luni. 

»Kot to vidimo mi, s postavitvijo podatkovnega centra v vesolje resnično nudite neprimerljivo varnost,« pravi predsednik Lonestar Data Holdings. 

Podjetje s sedežem na Floridi je prejšnji mesec trdilo, da je uspešno preizkusilo majhen podatkovni center, velik kot knjiga s trdimi platnicami, ki se je na Luno odpravil skupaj z Athena Lunar Lander ameriškega podjetja za raziskovanje vesolja Intuitive Machines. Tega pa je izstrelila raketa SpaceX Elona Muska. 

Lonestar pravi, da bo namestitev podatkovnih centrov na Luno strankam ponudila varno in zanesljivo obdelavo podatkov, hkrati pa bo izkoriščala neomejeno sončno energijo za njihovo napajanje. 

Ponudba in povpraševanje 

Podatkovni centri so ogromna skladišča, ki hranijo kupe računalnikov, ki shranjujejo in obdelujejo podatke, ki jih uporabljajo spletna mesta, podjetja in vlade. In čeprav se sliši, kot da so vesoljski podatkovni centri za lase privlečeni, je to ideja, ki se resnično začenja uveljavljati. Del razloga je skokovito povpraševanje in težave pri iskanju primernih lokacij na Zemlji. 

Vedno večja uporaba računalništva z umetno inteligenco je povzročila ogromno in globalno povečanje količine podatkov, ki jih je treba shraniti in obdelati. Posledično se je močno povečala tudi potreba po podatkovnih centrih, pri čemer naj bi se letno povpraševanje do leta 2030 povečalo od 19 % do 22 %, navaja svetovno svetovalno podjetje McKinsey. 

Podatkovni centri so veliki in obsežni ter za hlajenje porabijo ogromne količine energije in vode. Vedno več ljudi pa si ne želi, da bi jih gradili v njihovi bližini. Konec koncev podatkovni centri, ki porabljajo energijo, rastejo 'kot gobe po dežju' po vsem svetu, goltajo dragoceno zemljo, obremenjujejo električna omrežja, porabljajo vodo in povzročajo hrup. 

Postavitev podatkovnih centrov v vesolje – bodisi v orbito okoli Zemlje ali na Luno – pomeni, da ne morejo narediti prav veliko škode. Na voljo sta na primer več ali manj neomejena energija sonca in pomanjkanje sosedov, ki bi se pritoževali nad vplivi na okolje. 

Ambicije in optimizem 

Lansko poletje je študija izvedljivosti podatkovnih centrov v orbiti, ki jo je financirala Evropska komisija, objavila rezultate. Ugotovili so, da bi postavitev podatkovnih centrov v vesolje »lahko preoblikovala evropsko digitalno krajino« in bila »bolj okolju prijazna«. 

Vesoljsko podjetje Thales Alenia Space, koordinator evropskega projekta, je takrat dejalo, da je študija izvedljivosti potrdila, da bi postavitev podatkovnih centrov v vesolje lahko ponudila bolj trajnostno rešitev za gostovanje in obdelavo podatkov. Projekt bi lahko ustvaril tudi povrnitev naložbe v višini več milijard evrov od zdaj do leta 2050. 

Thales Alenia Space predvideva izgradnjo konstelacije 13 satelitov, ki skupaj merijo 200 krat 80 m, s skupno močjo obdelave podatkov okoli 10 megavatov (MW). To je enakovredno trenutnemu srednje velikemu zemeljskemu podatkovnemu centru s približno 5.000 strežniki. 

Lonestar namerava leta 2027 uvesti komercialno storitev shranjevanja podatkov z uporabo množice satelitov, nameščenih v Lagrangeovi točki L1 Zemlje in Lune, gravitacijsko stabilni točki 61.350 kilometrov nad luninim površjem. Tam bi imelo vesoljsko plovilo stalen pogled na Zemljo, da bi omogočili stalen dostop do podatkov. 

Druga podjetja imajo podobne želje. Ameriško vesoljsko podjetje Axiom Space, najbolj znano po organizaciji kratkih izletov na Mednarodno vesoljsko postajo za zasebne astronavte, namerava v prihodnjih mesecih na postajo izstreliti prototip strežnika. Do leta 2027 želi podjetje postaviti računalniško vozlišče v nizki zemeljski orbiti na krovu lastnega modula vesoljske postaje.   

Problemi in izzivi 

Vendar kljub temu optimizmu podjetij, ki želijo razviti tehnologijo, dr. Domenico Vicinanza, izredni profesor inteligentnih sistemov in znanosti o podatkih na Univerzi Anglia Ruskin v Združenem kraljestvu, pravi, da obstajajo številne velike ovire preden lahko vesoljski podatkovni centri postanejo izvedljiv predlog. 

»Tudi s prispevkom in napredkom podjetij, kot je SpaceX, izstrelitev strojne opreme v orbito ostaja izjemno draga,« je dejal za BBC. »Vsak kilogram, poslan v vesolje, stane na tisoče dolarjev.«

»Vesoljski podatkovni centri ne bi zahtevali samo podatkovne opreme, temveč tudi infrastrukturo za njihovo zaščito, napajanje in hlajenje. Vse to povečuje težo in kompleksnost.«

Poseben problem bo hlajenje opreme, saj kljub temu, da je prostor hladen, običajni hladilni sistemi brez gravitacije ne delujejo dobro. Vesoljsko vreme lahko poškoduje elektroniko, medtem ko vedno večja količina vesoljskih odpadkov ogroža fizično strojno opremo. 

Dr. Vicinanza dodaja: »Odpravljanje težav v orbiti še zdaleč ni preprosto. Tudi z robotiko in avtomatizacijo obstajajo omejitve glede tega, kaj je mogoče popraviti na daljavo. Velika okvara strojne opreme bi lahko zahtevala drago človeško misijo, zaradi česar bi se izpad lahko raztegnil na tedne ali mesece.«

Toda tudi če podatkovnih centrov ne premaknemo z Zemlje, podporniki pravijo, da je to tehnologija, ki jo bomo potrebovali za razširitev naše prisotnosti v vesolju.  

»Lunino gospodarstvo bo raslo in v naslednjih petih letih bomo potrebovali digitalno infrastrukturo na Luni,« pravi Eisele. »Imeli bomo robote, ki se bodo morali pogovarjati med seboj. Vlade bodo postavile znanstvene baze in bodo potrebovale digitalno infrastrukturo za podporo svojih potreb ne le na Luni, temveč tudi za odhod na Mars in dlje. To bo velik del naše prihodnosti.«