Po propadu KUL bi J. P. Damijan delal novi KUL, "novo sredinsko stranko"

Priznati je treba, da ekonomist, ki se po malem, a dokaj neodločno že iz časov kratkega ministrovanja v 1. Janševi vladi, spogleduje s politiko, postavlja sicer površinsko, a dokaj točno diagnozo razlogov za neuspeh in brezperspektivnost slovenske politične levice. A njegova rešitev po inovativnosti in perspektivnosti nič kaj ne presega dometa tega, kar se leva politika gre zadnje desetletje. Damijan, kot serija njegovih predhodnikov, spregleda, da resne politične strukture ne da zgraditi čez noč in "od zunaj" - na način da na kup nabereš nekaj tako imenovanih "intelektualcev", "gospodarstvenikov" ali kogarkoli, ki se potem gredo učinkovito in uspešno politiko. Četudi so že od prvega trenutka podprti z vso pripadajočo kapitalsko, medijsko in družbeno mašinerijo. To navsezadnje dokazuje serija neuspešnih instant projektov s kratkim rokom trajanja, ki so bodisi odšli na smetišče zgodovine, bodisi na sceni ostajajo kot breme in ovira levega političnega pola, da se strukturno, vsebinsko in programsko pobere. Damijan in drugi, ki sanjajo, da bodo na isti način prišli do drugačnih rezultatov, bi se morali strezniti v spoznanju, da je politika obrt kot vsaka druga in potrebuje leta vajeniškega dela, grizenja skozi vzpostavljeno konkurenčno strukturo politične selekcije, ki pomeni spoznavane sistema od znotraj in postopno pridobivane znanj in izkušenj iz upravljanja z državo. Če ta sistem ni vzpostavljen ali pa deluje na način negativne selekcije (o čemer smo pisali ob ponedeljkovem polomu KUL-a), je "outsiderjem" seveda lažje zasijati, ampak ta žarnica, kot lahko vidimo, hitro pregori in potrebuje zamenjavo. Seveda so intelektualci, ljudje z izkušnjami iz gospodarstva in drugih družbenih področij v politiki zaželeni in jo bogatijo ter delajo bolj učinkovito. A vanjo lahko vstopijo le na način, da se priključijo že vzpostavljeni politični strukturi, ki jim da ustrezno zavetje ter opolnomoči v političnih veščinah, ki jih za uspeh na tem področju potrebujejo. Ali pa to zgradijo od temeljev navzgor, kar pa zahteva leta garanja, trdega dela in odpovedovanja. Takšno strukturo so na levo-liberalni strani že imeli, a so jo, iz egoističnih razlogov in partikularnih interesov razsuli potem, ko je enkrat slučajno padla z oblasti. Če se bodo kadarkoli želeli resno, dolgoročno, trajnostno, vrniti na sceno, jo bodo morali zgraditi znova, od spodaj navzgor, ne pa iz gostovanj v televizijskih studiih navzdol. Zato je prva in ključna dilema, ki jo morajo razčistiti Damijan in ostali, ki "čutijo dolžnost do prihodnosti tega naroda in te države kot strpne skupnosti, ki omogoča, da uresničimo naše potenciale in razvojne ambicije," ali so za te ideale pripravljeni dati svoj vložek tja, kjer so njihova usta (kot rečejo Američani); torej si umazati škornje in roke ter opraviti mukotrpno in dolgotrajno delo. Z vsem spoštovanjem do ljudi, ki jih nazivamo za intelektualce, vsaj v politiki sem srečal malo takšnih, ki so v iskanju skalnatih temeljev za pot navzgor pripravljeni zakopati v blato.