Delal so se, da so KUL, v resnic pa bli so čist na NUL

Osnovna slika - zajem zaslona Youtube Topnews.si
No, ne čisto na nul, ampak zgolj na 40, kar je še vedno precej manj, kot so napovedovali oziroma nas zadnje štiri mesece prepričevali. Kul vlade tako nismo dobili ne do sprva obljubljenega božiča, niti do svetih treh kraljev kot tudi ne do pusta.

Naslov sem si sposodil pri plodnem slovenskem kantavtorju Smolarju, ki ima v opusu pesmi za mnoge življenjske situacije. Tudi za to, ki so jo v minulem obdobju demonstrirali na levici. V pesmi z naslovom KUL KUL KUL Adi razlaga, kako se je vse od osnovne šole do današnjih dni prepričeval, kako je kul, v resnici pa bil je "čist na nul" - v šoli ne najbolj pameten, bejbe so mu speljali drugi frajerji, za povrh vsega pa je kot študent bil še brez ficka. S svojim realnim dometom se je vedno znova soočil šele ob pogledu v ogledalo.

Zvočni posnetek Čakševega komentarja je na voljo na koncu teksta


Tako so se sinoči v ogledalu uzrli tudi naši Kulovci in pred javnostjo razgalili svoj realni domet. Oziroma, če parafraziramo še velikana ameriške zgodovine, se je ponovno izkazalo, da je sicer mogoče vleči za nos vse ljudi nekaj časa ali nekaj ljudi ves čas, nikakor pa ne vseh ljudi ves čas.

Čeprav prepričanci v KUL projekt nedvomno še obstajajo, pa je jalovost njihovega cincajočega početja nedvomno zdaj spregledala večina Slovencev.

Pa zrušitev vlade sploh ni tako nemogoč projekt ...


Ironija situacije je v dejstvu, da aktualne koalicije v resnici sploh ne bi bilo tako težko stresti z oblasti, kot se zdi ob neuspehu KUL-a. Janševa raznorodna koalicija je daleč od trdne, navsezadnje formalno niti ni več večinska. A razlika je v tem, da izkušenemu Janši tistih nekaj poslancev, ki so jeziček na tehtnici, bolj verjame, da bo zvozil mandat do konca, kot to verjamejo Erjavcu, Šarcu, Fajonovi, Mescu in ostalim kalibrom, da se ne bodo spet poklali med seboj. Skepsa potencialnih prestopnikov je upravičena, saj so se navsezadnje enkrat v tem mandatu že pustili "nategniti".

Nedvomno bi marsikateri poslanec SMC-ja ali DeSUS-a mandat raje prevedril pod mirnejšim okriljem leve kot pa desne koalicije, kjer jih politično-medijsko-aktivistični valjar interesne levice vseskozi napada, ponižuje, žali, ustrahuje in sesuva na vse druge mogoče načine. Čeprav tudi Janševih medijev v tem smislu ne gre podcenjevati, pa razliko pri "obravnavi" glede na to, ali si v levi ali desni vladi nedvomno zelo dobro poznajo tudi sami, ne samo njihovi najbolj izpostavljeni voditelji, kot je (bila) Aleksandra Pivec ali kot je Zdravko Počivalšek.

Le kako jim ne uspe?


Vprašanje na mestu torej je, kolikšna nesposobnost je potrebna, da kljub vsej kapitalski, medijski, aktivistični in ostali premoči, ki jo nomenklatura drži v rokah še od zanje zlatih časov komunizma, še vedno ne uspeš prepričati tistih nekaj potrebnih poslancev, da jim bo pod tvojim okriljem bolje kot pod nekim očrnjenim in za fašista etiketiranim političnim odpadnikom Janezom Janšo?!

To vprašanje je pomembnejše kot se zdi, ker razgalja vso intelektualno in siceršnjo bedo obstoječe leve politične garniture, katere kvaliteta je sorazmerna z njenim iz leta v leto krajšim rokom trajanja. Bedo, ki je posledica dolgoletne negativne politične selekcije, ki korenini v desetletju šlepanja zgolj na antiJanša strategiji. Beda, ki je tako očitna, da si še lastna baza, od županov naprej, po tihem na oblasti raje želi Janšo kot svoje programsko prazne in operativno nesposobne voditelje. Voditelje, ki so mojstri edino v zapravljanju časa in denarja davkoplačevalcev, kot jim je včeraj navrgel predsednik vlade Janša.

Pa kdo, ki ima količkaj pameti in da nekaj nase, bi podpisal dokument, na katerem piše, da je Karl Erjavec "tako s svojimi političnimi, strokovnimi in mednarodnimi izkušnjami oseba, ki ima vsa potrebna znanja in veščine za vodenje vlade v tem zahtevnem obdobju, ki je pred Slovenijo."!?!
V vsaki normalni državi bi ob fiasku, kot so si ga privoščili z lanskim sestopom z oblasti ter sedanjim poskusom vrnitve pod perutjo že zavrženega Karla Erjavca, doživeli vsesplošen medijski masaker, tudi od "svojih" medijev in mnenjskih voditeljev.

Še ena ironija je, da se mnogi vplivneži na levici zavedajo omejenosti predstavnikov svoje opcije v parlamentarni politiki. A kljub temu jim že leta nudijo potuho in držijo svečo pri njihovih zgrešenih političnih eksperimentih. V vsaki normalni državi bi ob fiasku, kot so si ga privoščili z lanskim sestopom z oblasti ter sedanjim poskusom vrnitve pod perutjo že zavrženega Karla Erjavca, doživeli vsesplošen medijski masaker, tudi od "svojih" medijev in mnenjskih voditeljev.

Ampak pri nas jih že leta zavijajo v vato in dobrohotno božajo, dokler roka roko umije pri odpiranju pipic iz javnih blagajn na račune levih interesnih vrtičkarjev, ki so po toliko letih od javnega denarja odvisni kot kak narkoman, ki ne vidi dlje od naslednjega šusa. Zato jih tudi tolerirajo, ker so kratkoročno njihovo edino upanje, da ne podležejo posledicam abstinenčne krize. Zato ne eni ne drugi ne morejo iz začaranega kroga medsebojne soodvisnosti, parazitirajoče na mehanizmih oblasti.

Elita in pol?!?


V Drnovškovih časih se je prijelo razmišljanje, da je Slovenija dovolj velika ravno za eno politično elito in pol. Seveda v samoumevni predpostavki, da celota pripada avantgardi levice, medtem ko desnica kvečjemu spravi skupaj polovico kadrov, potrebnih za upravljanje z državo.

A v zadnjem desetletju se je to obrnilo na glavo. Danes je desna sredina tista, ki navkljub bistveno slabšim izhodiščnim možnostim vodi politično igro. Ki kljub temu, da ima realno proti sebi tri četrtine centrov družbene moči, uspe nekako ostati na oblasti, čeprav dejansko nima niti absolutne politične večine.

Čeprav ima tudi desnica svoje probleme v negativni politični selekciji in še kje, je to realno velik uspeh Janeza Janše, tega najbolj očrnjenega politika v zgodovini Slovenije, ki pa je kljub temu že tretjič slovenski predsednik vlade. V tem smislu je Janša profesor politike za vse razne Marjane Šarce, Tanje Fajon in druge prve obraze leve politike z rokom trajanja enega, maksimalno dveh volilnih ciklov. Zadnji politik najvišje klase, ki ga imajo na levi strani in so se mu tako naivno in prehitro odrekli, je (bil) Borut Pahor, človek, ki je v svoji politični karieri opravljal prav vse najvišje funkcije v državi.

Škodo delajo sebi in državi


Ne bom zapisal prvič in ne zadnjič - opisano stanje na politični levici je, tudi z vidika nekoga z druge nazorske strani, za slovensko politiko in družbo na splošno škodljivo. Navsezadnje jih vsa premoč, ki jo imajo, še vedno pogosteje naplavi na oblast, kot politično garnituro, ki nam vlada sedaj. In kadar so tam, Slovenija ne napreduje, prehitevajo nas razne Češke in Estonije, zaobidejo nas vsi pomembnejši tokovi hitro razvijajočega se sodobnega sveta.

Rešitev zanje bi bila, da bi osrednji mediji in njim bližnji mnenjski voditelji od njih zahtevali več. Da bi jim kdaj tudi izprašili hlače, kot neprenehoma počnejo z desnico, najsi je na oblasti ali v opoziciji.

Da bi se vsi skupaj enostavno nehali ukvarjati z Janezom Janšo in se osredotočili nase. Se vprašali, kaj so v programskem in razvojnem smislu, glede na svet okoli njih, zamudili. Ter vzpostavili resno programsko alternativo Janševi desnici, katero zdaj javno tako črtijo in omalovažujejo, sami pa ne ponudijo ničesar oprijemljivega v zameno.

A sodeč po tem, kar smo videli do sedaj, tega od njih ne moremo pričakovati. Lahko se, sicer s pomočjo medijev in ostalih, ki jim držijo štango, še naprej delajo, da so kul kul kul, a vse več ljudi spoznava, da so v resnici čist na nul nul nul. Koronakrizi in barvanju Janše v fašistične barve navkljub.





https://youtu.be/GP5rTcs15Uo

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike