Po propadli nezaupnici: Karl Erjavec končal v kanti, DeSUS pa na divjem odlagališču za levico neuporabnih strank

Po skorajda enoletni medijski agoniji se je zgodba z nezaupnico le končala. Odzivov je bilo in bo še mnogo. A ko jih posameznik bere, zelo hitro opazi, da se jih velik del pravzaprav nanaša na t.i. KUL-ovce, t.j. glavne protagoniste ad-hoc leve koalicije. Na Marjana, Tanjo, Alenko in Luko. Na človeka, ki se je izpostavil in vso to zgodbo formalno pripeljal v državni zbor, pa se kar pozablja oz. so ga tako politični opazovalci kot tudi ostali ljudje malodane odvrgli v prvo "kanto". V zgodbi o propadu KUL-a tako ni poglavja o propadu stranke DeSUS in kar je še pomembneje, padcu politika z enim najdaljših stažev v slovenski politiki, Karla Viktorja Erjavca.

Vso situacijo, ki smo ji bili predvčerajšnjim priča v hramu demokracije, zelo lepo opiše izjava, ki jo je pravzaprav z veliko mero empatije na omrežju Twitter zapisal Aleš Primc: "Žalostno za Karla Erjavca. Da si kandidat za predsednika vlade in o tvojem 20 letnem bivanju v politiki v celem dnevu ni izrečenih 5 pohval in referenc, zakaj bi bil dober predsednik vlade."

Erjavčev retorično in vsebinsko slab nastop je bil v velikem nasprotju ne le s predsednikom vlade Janezom Janšo, temveč tudi v za velik del javnosti že skorajda ponarodelem govoru bivšega DeSUS-ovega poslanca Roberta Polnarja, ki je "zakuril" socialna omrežja. Pravzaprav se nismo mogli znebiti občutka, da g. Erjavec v državnem zboru ni bil po svoji volji, da niti njegove lastne besede niso bile tisto, kar je sam mislil, temveč da je bil tam po sili razmer, ker naj bi nekomu moral poravnati uslugo in se obenem prepustiti mrcvarjenju ne samo političnih nasprotnikov temveč tudi pobesnelih ideoloških sopotnikov.



A Karl Viktor Erjavec, ki smo ga videli včeraj, je isti že zadnjih 20 let. Politik z nešteto življenji, ki pa mu je delo olajševalo dejstvo, da so mu mediji zaradi višje sile vedno gledali skozi prste. Levica je DeSUS namreč nujno potrebovala, da je na svoj mlin zvabila glasove upokojenske populacije. Rodilo se je zavezništvo, stkano v raju, kjer sta mleko in med tekla tako za Erjavca kot za levi politični pol.

Da pa bi to zavezništvo doseglo svoj učinek, je bilo potrebno na javnomnenjsko platno naslikati popolno podobo politika Erjavca. Poglejmo torej, kakšna je bila ta podoba slovenskih medijskih impresionistov. Kot prvo so mediji pred javnostjo zakrili dejstvo, da gospod nima voditeljskih kapacitet za številna ministrska mesta, ki jih je v času kariere prevzel. V nadaljevanju je veliko ljudem ostalo zamolčano dejstvo, da izjemno slabo govori angleško, kar je sicer za visokega politika v 21. stoletju nesprejemljivo. Prav tako se nikoli ni problematiziralo njegovega pogosto "zafrkantskega" oz. cirkusantskega pristopa k resnim političnim temam. In ko je g. Erjavec pravzaprav že desetletje pred vsemi ostalimi izumljal "fake news" oz. lažne novice, kot je bila tista o 1.000 evrih pokojnine za vsakega upokojenca, so mu mediji veselo ščitili hrbet.

No, po včerajšnjem fiasku, ko je bilo vsej javnosti na očeh jasno, da je vzajemne ljubezni med Karlom Erjavcem in preostankom levice konec, lahko tudi dokončno vidimo, kakšno napako je stranka in z njo poslanska skupina DeSuS naredila, ko se je pred enim letom pustila vpreči v lažno medijsko afero "pršut, vino in ribe", ki je odnesla popularno ministrico in takratno predsednico Aleksandro Pivec.

Tega se sedaj očitno skesano zavedajo tudi nekateri poslanci, kar sta nedavno med vrsticami dala vedeti tako Franc Jurša kot tudi Branko Simonovič. Stranka DeSUS je v globoki krizi, ki jo prežema od vodstva in izvršnega sveta stranke, pa vse do poslanske skupine.

Največja ironija v vsej situaciji je ta, da se zdi, da stranko izsiljujejo ter uničujejo zunanje sile s strani levega pola, ki mu je bila stranka zvesta 20 let, sedaj pa upajo, da bodo na naslednjih volitvah lepo po domače rečeno ''pobasale'' njene volivce.

Karkoli si o DeSUS-u že mislimo – in pomladniki do te stranke res nikoli nismo čutili velike afinitete – je v tej stranki, tako kot v vsaki, veliko posameznikov, ki so ji predani že od njenih začetkov, ki so se v njej trudili, ji podarili leta življenja, dela na terenu in poizkušali izvajati svoj program, pa kakršenkoli ta že je. In največja ironija v vsej situaciji je, da se zdi, da stranko izsiljujejo ter uničujejo zunanje sile s strani levega pola, ki mu je bila stranka zvesta 20 let, sedaj pa upajo, da bodo na naslednjih volitvah lepo po domače rečeno "pobasale" njene volivce.

Kaj sploh še preostane DeSUS-u?

Kaj lahko DeSUS v tej situaciji naredi? Iskreno povedano, ne veliko; posledice zgrešene politike bo stranka morala nositi tako ali drugače. Najbolj znanstvenofantastičen, a politično najbolj pogumen oz. uporniški scenarij, s katerim bi stranka pokazala sredinca vsemu levemu establishmentu, bi bila vrnitev Aleksandre Pivec na mesto predsednice. A tega ni realno pričakovati, Pivčeva že snuje svoj lastni projekt in odtegnitve podpore v kritičnem trenutku s strani poslanske skupine in vodstva stranke ne bo pozabila.

Daleč bolj realen je scenarij, po katerem stranka obstane v trenutni koaliciji, deluje konstruktivno, a ceno pajdašenja s KUL-om plača na volitvah, kjer zdrsne pod parlamentarni prag. Zdi se namreč, da v tem trenutku največ političnega kapitala zase lahko rešijo izobčeni poslanec Polnar ter preostanek parlamentarnih "upornikov" DeSUS-a. Marsikateri izmed poslancev lahko situacijo izkoristi na način, da si pripne zasluge za številne socialne in zmerne poteze Janševe vlade ter s tem z nekakšno premišljeno ter 'anti-KUL' držo postane prepoznavni kandidat za kakšno novo listo na naslednjih volitvah.

Vseeno pa moramo na primeru sage o DeSUS-u in Karlu Viktorju Erjavcu odgovoriti na še zadnje neprijetno vprašanje. Zakaj je stranka DeSUS v trenutku, ko se ji je prejšnjo pomlad ponujala priložnost, da z Aleksandro Pivec oblikuje širšo socialno politiko in identiteto, ki bi stranko peljala izven upokojenske tematike ter ji omogočila uspešno ribarjenje na politični sredini, vse to zavrgla in se uklonila silam iz ozadja?

Na ta način je zgodba DeSUS-a še zadnje opozorilo vsej širši demokratični levi sredini. Le-ta se mora jasno prevprašati, ali ji trenutno agresivno in poblaznelo stanje na trdi slovenski levici še omogoča gradnjo lastne prepoznavne politike. Ali se ji izplača, da v tej "igri" najskrajnejšega skupnega imenovalca še vztraja, ali pa ni morebiti čas, da sprejme eno od številnih ponudb politične pomiritve?