Po koncu farse s pregonom patra Strehovca je čas za vprašanje, kakšni so sadovi nekulturnega boja za kulturo življenja

Na megleno jesensko jutro 10. oktobra se je na ljubljanskem Okrajnem sodišču začelo sojenje proti katoliškemu duhovniku dr. Tadej Strehovcu. V ponedeljek, ko je pomladno sonce grelo ulice Ljubljane, se je sojenje končalo. Tožilstvo je obtožbo proti dr. Tadeju Strehovcu umaknilo. Zveni pravljično, katarzično in skoraj romantično. Je ta zmaga res zmaga ali je zgolj klavrn zaključek več mesecev trajajočega sojenja?

Problem zaključka sojenja je na hitro ošvrknil pravnik dr. Boštjan M. Zupančič, ki je že od vsega začetka zagovarjal, da gre za montiran proces, ki nikakor ne more dočakati obsodilne sodbe. Na svojem Twitter profilu je zapisal, da je poanta sojenja nekje drugje.

Seveda je dobro, da je na koncu “pravica zmagala” ... To sem itak napovedal.
A poanta je žal drugje.
Ta kazenski proces je v vsej svoji pravni absurdnosti — zlokobno montiran.
Namen je bil harassement in grožnja drugim.
In vprašanje je, ali ni bil ta namen celo dosežen. https://t.co/ZYyJ7AhuBO

— Boštjan M. Zupančič (@bmz9453) 4 March 2019

Ni potrebno biti bivši sodnik ESČP, da v procesu vidite daljnoročen cilj sistema, ki poizkuša utišati nasprotnike splava in jih potisniti v geto tišine. Postavlja pa se vprašanje, zakaj so na polovici montiranega procesa na tožilstvu nad njim obupali. So bila v prvi vrsti res pravna vprašanja, ki so bila sporna že pred začetkom sojenja? So bili za konec sojenja krivi pomanjkljivi dokazi, ki jih tožilstvo ni imelo že ob vložitvi obtožnice? Ali je morebiti organizatorje tega montiranega procesa zaskrbela množica, ki je v dr. Strehovcu videla žrtveno jagnje?

Z vsako minuto obravnave na sodišču je postajal Strehovec v očeh podpornikov večji heroj in zaključek, ki smo mu bili priča, je bil zanj med slabšimi možnimi izidi.

Z vsako minuto obravnave na sodišču je postajal Strehovec v očeh podpornikov večji heroj. In zaključek, ki smo mu bili priča, je bil zanj med slabšimi možnimi izidi. Zagotovo je za vsakega obtoženca dobro, da nad njim več ne visi obtožnica, a Strehovec bi lahko iz tega "iztržil" mnogo več. Z višje instance kot bi sodba padla, večji heroj bi postal. In tožilstvo mu je z umikom obtožnice ta potencial odvzelo. Odvzelo pa je tudi moč množici, ki je javno spodbujala Strehovca in imela pred sabo realen cilj, za katerega se borijo.

Kaj razplet sojenja pomeni za pro-life gibanja?

Po tem, ko se bodo Strehovec in njegovi podporniki naužili veselja ob zmagi, pa bo čas tudi za evalvacijo njihovega dela. Obtožnica je padla zato, ker tožilstvo ni uspelo dokazati, da je avtor članka dr. Tadej Strehovec. Tudi če bi se spuščali v vsebino članka, bi slej kot prej ugotovili, da ne gre za sovražni govor. To pa še ne pomeni, da je članek okusen, dostojen in primerno orodje za promocijo življenja. Kot niso okusni, dostojni in primerni marsikateri drugi načini, ki smo jim priča pri zagovarjanju pravic nerojenih. Nekulturen boj za kulturo življenja je paradoks, ki bi se mu lahko brez težav izognili.

Mogoče bodo razni pro-life aktivisti ob tem začeli razmišljati, ali so načini, s katerimi nagovarjajo ljudi, res pravi. Mogoče bodo začele organizacije, ki širijo ljubezen do življenja, sodelovati med seboj, ne pa obdelovati vsaka svojega vrtička in ljubosumno gledati na uspehe drugih.

To bi se zanje navsezadnje spodobilo, saj je kultura življenja v Sloveniji na takem nivoju, da se jim pomanjkanja dela zaenkrat še ni potrebno bati. Spodobilo pa bi se tudi zato, ker je v njih vključenih veliko kristjanov, celo cerkvenih dostojanstvenikov. Standardi so zanje pač višji.