Nika Kovač proti kapitalu s Sorosevimi milijoni v ozadju: kaj piše v priročniku za politične zmage

Doma napoveduje boj proti kapitalu, v tujini vodi projekt z milijonsko podporo Soroseve fundacije in sodeluje pri pripravi priročnika, ki nevladnikom razlaga, kako vplivati na politiko in volitve.

Nika Kovač je med pripravljavci publikacije The Democratic Playbook, njen uvod pa podpisuje kot izvršna direktorica D-Huba. Dokument podrobno opisuje povezovanje civilne družbe s strankami, usklajevanje opozicije, uporabo vplivnežev in spreminjanje spletnih sledilcev v organizirano politično silo. Medtem se Kovačeva kot izvršna direktorica D-Huba mudi še v Budimpešti na Democracy27, kjer sodelujeta tudi podpredsednik in član upravnega odbora Open Society Foundations.

Avtoritarci proti avtoritarnosti?!

»Priznavamo lastne pristranskosti. Ne trdimo, da smo nevtralni.« To je ena najneposrednejših povedi v priročniku The Democratic Playbook, publikaciji D-Huba, ki jo uvaja Nika Kovač. Besedilo je namenjeno ljudem in organizacijam, ki želijo politične nasprotnike, označene za avtoritarne, premagati z usklajenim delovanjem v kampanjah, medijih, institucijah in na ulici. Priročnik je deseti zvezek zbirke Anti-Authoritarian Toolkit.

D-Hub zbirko javno predstavlja kot nabor znanj in orodij za nasprotovanje avtoritarnosti, deseti zvezek pa kot izbor učinkovitih strategij. Že naslovi poglavij povedo, da gre za praktično politično organiziranje: digitalna prevlada, politični vpliv civilne družbe, koordinacija opozicije, pravni postopki in organiziranje ob volitvah.

V priloženi različici dokumenta so kot pripravljavci izbora navedeni Ricken Patel, Nika Kovač, Agustín Frizzera in Umanzor López-Baltodano. Patel, sopredsednik D-Huba, v predgovoru opisuje večletno iskanje odgovora na vprašanje, zakaj avtoritarni populisti zmagujejo na volitvah in kako se jim zoperstaviti. Pri tem omenja sodelovanje s sopredsednikom Salilom Shettyjem, Kovačevo, ekipo D-Huba in širšo skupnostjo.

Strategije za organizacije, ki želijo doseči politično spremembo

Kovačeva v uvodu pojasnjuje, da priročnik ni namenjen samo političnim strankam, ki tekmujejo na volitvah. Uporabljajo naj ga tudi gibanja, civilna družba in širši krog akterjev. Volitve so pomembne, toda politični boj po njenem opisu poteka tudi v skupnostih, kulturi, institucijah in vsakdanjem življenju. Njena vloga pri D-Hubu tako presega predstavljanje slovenskih izkušenj na mednarodnih dogodkih. Podpisana je pod uvodom in sodeluje pri izboru strategij za organizacije, ki želijo doseči politično spremembo.

Volitve so pomembne, toda politični boj po opisu Nike Kovač poteka tudi v skupnostih, kulturi, institucijah in vsakdanjem življenju.

Medtem ko jo slovensko občinstvo spremlja predvsem kot direktorico Inštituta 8. marec in obraz referendumskih kampanj, v mednarodnem prostoru nastopa kot izvršna direktorica projekta za razvoj in izmenjavo takšnega znanja. Avtorji tudi pojasnijo, da je publikacija namenjena uporabi. Zapletene razprave zavestno poenostavljajo, prednost dajejo jasnosti in učinkovitosti. Posamezne strategije razčlenijo na način delovanja, razloge za uspeh, praktične nasvete, napake in primere iz različnih držav. Bralec tako dobi navodila, kako iz političnega stališča narediti organizirano delovanje.

Nevladniki naj ohranijo neodvisnost, vendar vplivajo tudi na volitve

Za slovensko razpravo o nevladnih organizacijah je posebej pomembno tretje poglavje, namenjeno uporabi civilnodružbene moči za politični vpliv. Dokument opisuje, kako lahko organizacije sodelujejo v političnem boju, ne da bi postale podrejene strankam. V skupno delovanje naj se povežejo lokalne skupine, nevladne organizacije, gibanja, mediji, sindikati, verske skupnosti, kulturne mreže in aktivni državljani. Takšna koalicija naj oblikuje zahteve, mobilizira svoje podpornike in od političnih akterjev dosega odzive.

Avtorji predlagajo teme, ki se neposredno dotikajo vsakdanjega življenja: življenjske stroške, korupcijo, varnost, stanovanja in državljanske svoboščine. Neodvisnost je pri tem predstavljena tudi kot strateška prednost. Organizacija lahko kritizira, predlaga in mobilizira, ne da bi njena sporočila občinstvo takoj zavrnilo kot strankarsko propagando. Priročnik zato priporoča ohranjanje samostojnosti, hkrati pa vzpostavljanje povezav s strankami, ki lahko zahteve gibanja prenesejo v institucije.

Priporočilo je zelo konkretno: vezi morajo biti dovolj močne, da omogočajo vpliv na politiko in celo na volitve. Neodvisnost od stranke in sodelovanje pri političnem cilju sta v tem modelu združljiva. Organizacija lahko ostane pravno, organizacijsko in javno ločena od politične stranke, obenem pa z njo razvija odnos, s katerim vpliva na razmerje političnih sil. Takšno delovanje zahteva usklajevanje.

Navzven razpršeno delovanje je organizacijsko povezano

Priročnik predlaga manjše koordinacijsko središče, ki sodelujočim zagotavlja skupna orodja, komunikacijska navodila, vizualno gradivo in pozive k dejavnosti. Posamezne organizacije nato gradivo prilagodijo svojemu okolju in občinstvu. Sindikatu zato ni treba govoriti enako kot mladinski skupini, kulturniku ali lokalnemu aktivistu. Različni obrazi in različne besede lahko zasledujejo isti cilj.

Dokument celo opozarja pred pretiranim poenotenjem: posamezne skupine morajo ohraniti svoj slog, zgodovino in način dela, saj prav raznolikost omogoča širši doseg. Navzven razpršeno delovanje je tako lahko organizacijsko povezano. Njegova učinkovitost temelji na tem, da sporočilo do različnih delov javnosti pride po različnih poteh. Koordinacija v priročniku ni omejena na objave, temveč zajema pritisk na ulici, nastopanje v medijih, pravne postopke in povezovanje s političnimi institucijami.

Peto poglavje nato iz civilnodružbenega prostora preide neposredno v koordinacijo opozicije. Avtorji obravnavajo razdrobljenost kot nevarnost za politični uspeh. Med predlaganimi rešitvami so dogovori, taktični umiki kandidatov in usklajeno komuniciranje.

Svojo stran označujejo kot demokratično, nasprotnike pa kot avtoritarne

Politične skupine lahko ostanejo ločene, vendar si izmenjujejo podatke, javnomnenjske raziskave in načrte za različne scenarije. Pomembna je tudi javna razlaga takšnih dogovorov. Dokument priporoča, naj sodelovanje predstavijo kot odgovorno odločitev za zaščito demokracije. Nasprotnikom naj ne prepustijo opredelitve, da gre za zakulisno kupčijo ali znak šibkosti.

Besedilo torej ne obravnava demokracije samo kot pravil, ki veljajo za vse tekmece. Ukvarja se tudi z zmago določene skupine političnih akterjev nad drugo. Avtorji svojo stran označujejo kot demokratično, nasprotnike pa kot avtoritarne. Ta razvrstitev nato določa, katere koalicije, pritiske in volilne dogovore predstavljajo kot potrebne. Za bralca je zato pomembno, da izrazov iz priročnika ne zamenja za nevtralno razvrstitev političnega prostora. Gre za izhodišče avtorjev, ki lastno politično opredeljenost na začetku tudi priznajo.

Kako politično sporočilo postane »zdrava pamet«

Drugo poglavje priročnika se posveča digitalnemu prostoru. Avtorji pojasnjujejo, da za uspeh ni dovolj objavljati več ali bolje argumentirati. Zgraditi je treba mrežo, ki pritegne pozornost, oblikuje mnenje in ljudi spodbudi k sodelovanju. Njihova izhodiščna ugotovitev je, da se ljudje na spletu odzivajo tudi na čustva, pripadnost, humor in popularno kulturo. Politična vsebina naj se zato vključi v formate, ki jih občinstvo že spremlja. Navodilo ponazorijo s prispodobo brokolija v rižu: resnejše politično sporočilo je treba vključiti v vsebino, ki je gledalcu že blizu.

Cilj je, da politična tema ne učinkuje kot tujek ali prekinitev, temveč kot naravno nadaljevanje zanimanja gledalca.

Dokument navaja primer športnih vsebin, v katere je mogoče vključiti družbeno sporočilo. Cilj je, da politična tema ne učinkuje kot tujek ali prekinitev, temveč kot naravno nadaljevanje zanimanja gledalca. Informacija se prepleta z zabavo, občutek nujnosti z igrivostjo, politične vrednote pa z identiteto skupnosti.

Drugi pomemben element so zaupanja vredni posredniki. Priročnik priporoča mrežo vplivnežev, ustvarjalcev in prepoznavnih članov skupnosti, ki že imajo ugled pri ciljnem občinstvu. Ti lahko dobijo komunikacijska izhodišča, gradivo za prilagajanje ali zgodnji dostop do ključnih sporočil, nato pa vsebino predstavijo po svoje. Sporočilo naj torej potuje preko ljudi, ki jim občinstvo zaupa, ne samo skozi uradne profile.

Prijatelj, priljubljen ustvarjalec ali prepoznaven lokalni obraz ima pri delu javnosti večjo prepričevalno moč kot politična organizacija. Priročnik to razliko obravnava kot priložnost za širjenje političnih vsebin. Poudarek je tudi na ponavljanju. Ista sporočila naj se pojavljajo pogosto, v različnih oblikah in prek različnih računov. Avtorji pojasnjujejo, da ponavljanje krepi prepoznavnost, domačnost pa zaupanje.

Sledilci pri tem ne smejo ostati zgolj gledalci

Predlagajo uporabo umetne inteligence in drugih digitalnih orodij za pripravo različic besedil, vizualnega gradiva, prilagajanje vsebin posameznim omrežjem in hitrejšo produkcijo. Sledilci pri tem ne smejo ostati zgolj gledalci. Dobiti morajo naloge: deliti objavo, odgovoriti na komentar, povabiti prijatelja, predelati spletni mem, braniti skupino ali priti na dogodek. Občutek pripadnosti se krepi z občutkom, da je posameznik koristen in da ima v skupnosti svojo vlogo.

To je posebej zanimivo ob javnih pozivih Kovačeve, naj se podporniki pridružijo komunikacijskim skupinam in pripeljejo prijatelje. Priročnik takšne skupnosti obravnava kot trajnejšo infrastrukturo političnega delovanja. Njihova vrednost presega doseg posamezne objave: omogočajo nadaljnje organiziranje, ponavljanje sporočil in vključevanje novih ljudi.

Krovna strategija dokumenta nosi ime demokratični populizem. Avtorji priznavajo, da njihovi politični nasprotniki nagovarjajo dejanske skrbi ljudi, med njimi kriminal, migracije, inflacijo in negotovost. Opozarjajo tudi, da podpornikov teh politik ni mogoče preprosto odpraviti kot zavedene ali jezne. Med njimi so ljudje, ki želijo boljše življenje za svoje družine.

Odgovor, ki ga ponujajo, je širok skupni 'mi': delavci, starši, sosedi, kmetje, medicinske sestre in trgovci. Sporočila naj bodo kratka, razumljiva in povezana z izkušnjami vsakdanjega življenja. Avtorji priporočajo tudi samokritičnost: priznanje korupcije, neučinkovitosti in elitizma tam, kjer so demokratične oblasti odpovedale.

Ljudje morajo dobiti občutek, da lahko skupaj nekaj spremenijo

Pri izbiri nasprotnika so natančni. Tarča naj ne bodo bogati na splošno, temveč oligarhi, ki bogastvo in vpliv uporabljajo za prilagajanje sistema svojim interesom. Takšna opredelitev omogoča boj proti izbranim elitam, ne da bi iz političnega zavezništva izključili premožne podpornike. V ta okvir sodi tudi upanje. Dokument ga predstavlja kot pomembno politično silo: ljudje morajo dobiti občutek, da lahko skupaj nekaj spremenijo. Kovačeva v svojih nagovorih govori tako o boju proti kapitalu kot o upanju in druženju s podporniki. Priročnik obe sestavini razčleni kot del organiziranja.

Med primeri, iz katerih črpa, je tudi Slovenija. Pravna mreža za varstvo demokracije je predstavljena v poglavju o pravnih postopkih kot ena od izkušenj povezovanja strokovnjakov in civilnodružbenih organizacij. Dokument njeno delovanje umešča v čas Janševe vlade ter ga predstavlja kot zgled pravne zaščite in odpora. Slovenski aktivizem tako v tej publikaciji nastopa tudi kot izvozni primer.

Med drugimi zgledi so Lula da Silva, Péter Magyar, Rahul Gandhi, Zohran Mamdani, ameriško gibanje Indivisible in francoski vplivneži proti skrajni desnici. Gre za zbiranje političnih izkušenj, ki naj bi jih sodelujoči prilagajali razmeram v drugih državah.

Milijoni za D-Hub, vplivni sogovorniki v Democracy27

Takšna izmenjava strategij ima organizacijsko in finančno zaledje. Podatki davčne prijave Foundation to Promote Open Society za leto 2024, prikazani v zbirki OpenGrants, navajajo 2,8 milijona dolarjev izplačane podpore prek New Venture Funda za D-Hub. Ločeno je navedenih še 4,5 milijona dolarjev, odobrenih za prihodnja izplačila.

Namen je opisan kot podpora projektu Learning & Action Hub for Democracy za demokratično prenovo z izobraževanjem in medsebojnim učenjem. Finančni prejemnik je New Venture Fund, podprti projekt pa D-Hub. To pomeni skupno 7,3 milijona dolarjev izplačane in odobrene podpore v dveh ločenih kategorijah poročila.

Priročnik zelo oprijemljivo predstavi, kakšno znanje ta projekt razvija: načrtovanje kampanj, povezovanje organizacij, politično komuniciranje, koordinacijo opozicije in organiziranje podpornikov. Izobraževanje je povezano z vprašanjem, kako doseči politični učinek. Kovačeva je kot izvršna direktorica D-Huba predstavljena tudi na spletni strani Democracy27. Ob tej funkciji sta navedeni še njeni vlogi pri Inštitutu 8. marec in gibanju My Voice, My Choice.

Skupino vodi nekdanja podpredsednica Evropske komisije Věra Jourová

Democracy27 je civilnodružbena pobuda, katere skupino vodi nekdanja podpredsednica Evropske komisije Věra Jourová. Med sodelujočimi sta Daniel Sachs in Ivan Krastev. Sachs je ustanovitelj in glavni izvršni direktor P Capital Partners ter ustanovitelj fundacije s svojim imenom. Krastev je politolog in predsednik Centra za liberalne strategije v Sofiji. Oba imata tudi funkciji v Open Society Foundations: Sachs je podpredsednik upravnega odbora, Krastev njegov član. Fundacije v opisu tega organa pojasnjujejo, da obravnava strategije programov in organizacij ter pregleduje in priporoča proračune.

Njuna povezava s Sorosevimi fundacijami je vodstvena in javno navedena. Kovačeva se v Democracy27 torej povezuje tudi z ljudmi, ki sodelujejo pri obravnavi strategij velike mednarodne fundacijske mreže. Za projekt, ki ga vodi, je ena od Sorosevih fundacij odobrila milijonsko podporo. Hkrati doma nastopa z napovedjo boja proti kapitalu in kapitalskim organizacijam.

To nasprotje je politično, ne računovodsko: premožni posamezniki in njihov denar v njenem mednarodnem okolju nastopajo kot podpora demokratičnemu delovanju, kapital domačih nasprotnikov pa kot predmet mobilizacije. Prav priročnik razloži razlikovanje med bogatimi na splošno in izbranimi elitami, proti katerim je treba usmeriti kampanjo.

Kovačeva se v Democracy27 povezuje tudi z ljudmi, ki sodelujejo pri obravnavi strategij velike mednarodne fundacijske mreže.

Pobuda želi vplivati na »politične reforme«

Democracy27 se sicer predstavlja kot politično nevtralna pobuda za demokratično prenovo. Izrecno pojasnjuje, da nima mandata evropskih ustanov. Njeno delo vključuje analize, posvetovanja in pripravo priporočil za spremembe na evropski, nacionalni in lokalni ravni. V rubriki o financiranju navaja donacije posameznikov in institucij, brez njihovih imen in zneskov. Obenem zagotavlja, da prispevki ne prinašajo pogojev ali vpliva na njeno vodenje, analize, priporočila in zagovorništvo.

Obisk Madžarske je v programu predviden med 9. in 11. novembrom. Manjše delegacije se na takšnih obiskih sestajajo s političnimi in institucionalnimi predstavniki, civilno družbo, mediji in državljani. Zbrane ugotovitve naj prispevajo k priporočilom pobude. Nekdanje javne funkcije sodelujočih dajejo pobudi prepoznavnost, zasebna organiziranost pa ji omogoča lastno izbiro sodelavcev, tem in načina dela.

Zato je preglednost financiranja posebej pomembna: pobuda želi vplivati na politične reforme, javnosti pa v predstavitvi financiranja ne ponudi seznama plačnikov in njihovih prispevkov.

Civilnodružbenim organizacijam priporočajo povezovanje s strankami

D-Hubov priročnik neodvisnosti ne enači s politično nevtralnostjo. Civilnodružbenim organizacijam priporoča povezovanje s strankami in vplivanje na volitve, pri tem pa ohranjanje lastne verodostojnosti. Prav ta kombinacija zahteva preglednost: javnost mora vedeti, kdaj posluša samostojno pobudo in kdaj enega od glasov usklajene politične kampanje.

Javnost mora vedeti, kdaj posluša samostojno pobudo in kdaj enega od glasov usklajene politične kampanje.