Svoboda straši s pokojninami: velike številke, zamolčane razlike

Gibanje Svoboda pred referendumom o interventnem zakonu opozarja na stotine milijonov evrov manj v pokojninski blagajni. Toda pri predstavljanju posledic združuje manj pobranih prispevkov in več izplačanih pokojnin. Vlada je medtem že napovedala, da bo izpad pokrila iz državnega proračuna. Razprava o stroških zakona je potrebna, vendar ocene finančnih posledic še niso dokaz, da so pokojnine ogrožene.

Ko upokojenec sliši, da bo v pokojninski blagajni vsako leto zmanjkalo 570 milijonov evrov, najprej pomisli na svoj mesečni prejemek. Bo pokojnina nižja? Bo država še zagotavljala redna nakazila? Politična sporočila, ki posegajo v to negotovost, zato zahtevajo posebej natančno predstavitev podatkov.

Prav pri tem se zaplete v kampanji Svobode. V posredovanem izhodiščnem gradivu povzeta objava stranke govori o 570 milijonih evrov, ki naj bi se zaradi interventnega zakona vsako leto manj stekli v pokojninsko blagajno. Toda razčlenitev tega zneska pokaže, da ne gre samo za zmanjšanje prihodkov. Del seštevka predstavljajo dodatna izplačila pokojnin.

Razlika ni računovodska malenkost. Manj pobranih prispevkov pomeni manj denarja na prihodkovni strani blagajne. Izplačevanje polne pokojnine ljudem, ki nadaljujejo delo, pa pomeni več odhodkov. Oboje vpliva na finančni položaj ZPIZ, vendar javnosti ni mogoče predstavljati kot isto stvar.

Vseh 570 milijonov ni manj zbranih prispevkov

Po razčlenitvi v izhodiščnem gradivu se omenjeni znesek sestavlja iz treh ocenjenih posledic ukrepov. Približno 150 milijonov evrov naj bi predstavljal izpad zaradi razvojne kapice, do 180 milijonov nižji prilivi zaradi sprememb prispevnih osnov dela samozaposlenih in kmetov, okoli 240 milijonov pa dodatna izplačila zaradi možnosti prejemanja polne pokojnine ob nadaljnjem delu.

Zadnjih 240 milijonov torej ne pomeni manj vplačanih prispevkov. Pomeni denar, ki bi ga blagajna dodatno izplačala upravičencem.

Svoboda lahko takšni rešitvi nasprotuje in zahteva pojasnila o njeni vzdržnosti. Toda če celoten seštevek predstavi kot denar, ki se ne bo več stekal v blagajno, zabriše razliko med posameznimi ukrepi. Volivec tako težje presodi, kaj zakon dejansko spreminja in komu namenja dodatne prejemke.

Pri vseh teh zneskih gre tudi za ocene prihodnjih učinkov. Njihova višina je odvisna od uporabljenih podatkov, predpostavk in odziva ljudi na nove možnosti. Različnih izračunov zato ni dovolj postaviti drugega ob drugega; pojasniti je treba tudi, kaj zajemajo.

Šircelj je odgovor o financiranju že dal

Minister za finance Andrej Šircelj je 2. novembra predstavil oceno ministrstva, po kateri naj bi izpad pokojninske blagajne znašal 369 milijonov evrov. Ministrstvo je izrecno napovedalo, da ga bo v celoti pokril državni proračun. Minister je zagotovil tudi redno izplačevanje pokojnin po morebitni uveljavitvi zakona.

Očitek, da vlada ni povedala, kdo bo zagotovil manjkajoči denar, zato ne vzdrži. Odgovor je objavljen: razliko naj bi pokril proračun.

S tem razprava o financiranju seveda ni končana. Proračunski denar prihaja iz davkov in drugih prihodkov, država pa se lahko tudi zadolžuje. Vlada mora zato pokazati, kako bo dodatno obveznost uskladila z drugimi izdatki. Nakazilo iz proračuna v ZPIZ zagotovi sredstva pokojninski blagajni, ne odpravi pa stroška za državo.

Toda za upokojenca je pomembna predvsem ločnica, ki v ostri kampanji hitro izgine: večji proračunski transfer sam po sebi ne pomeni nižje pokojnine.

Razvojna kapica večini ne bi znižala plače

Drugi del spora zadeva razvojno kapico. Ta bi omejila osnovo za obračun socialnih prispevkov na 7.500 evrov bruto mesečno. Pri višjih plačah se prispevki od dela zaslužka nad tem pragom ne bi več obračunavali.

Zaposlenemu bi zato ostalo več neto dohodka, delodajalec pa bi imel pri enaki bruto plači nižji strošek dela. Zaposleni pod pragom neposredne razbremenitve ne bi dobili.

To je stvarno politično vprašanje: zakaj razbremeniti najbolje plačane in kakšno korist bi od tega imela podjetja oziroma širše gospodarstvo? Zagovorniki ukrepa morajo pokazati, kako bi kapica pomagala zadržati strokovnjake, privabljati nove zaposlene ali spodbujati naložbe.

Svoboda zagovarja širšo dohodninsko razbremenitev. V svoji predstavitvi opozarja, da tudi številni dobro plačani programerji, inženirji in drugi strokovnjaki ne dosegajo 7.500 evrov bruto, zato od kapice ne bi imeli neposredne koristi.

Ta pomislek je upravičen. Povprečna plača posameznega poklica pa ne pove, koliko zaslužijo njegovi najbolje plačani predstavniki. Iz nje zato ni mogoče sklepati, da med upravičenci ne bi bilo vrhunskih razvijalcev, inženirjev ali vodij razvojnih ekip.

Tudi število upravičencev zahteva natančnejšo predstavitev. Inštitut Razvojnik povzema podatke SURS, po katerih je oktobra 2025 prag presegalo približno 11.200 zaposlenih oziroma 1,34 odstotka. Ocene za prihodnja leta so višje in se med ustanovami razlikujejo, med drugim zaradi predpostavk o rasti plač.

»Račun plačamo vsi,« je politični sklep

Iz dejstva, da večina zaposlenih zaradi razvojne kapice ne bi dobila višje neto plače, še ne sledi, da bi se jim plača znižala. Ukrep jim sam po sebi ne povečuje prispevne stopnje.

Kljub temu bi bilo pretirano zagotavljati, da zmanjšanje prihodkov socialnih blagajn zanje ne more imeti nobenih posrednih posledic. Če država zbere manj denarja, mora razliko nadomestiti z drugimi prihodki, omejevanjem porabe ali zadolževanjem. Del lahko povrne večja gospodarska dejavnost.

Kolikšen bi bil ta povratni učinek, ostaja eno ključnih odprtih vprašanj.

Fiskalni svet ocenjuje, da bi interventni zakon verjetno spodbudil gospodarsko rast, vendar ta po njegovih simulacijah ne bi v celoti nadomestila neposrednega poslabšanja javnih financ. Obenem opozarja na negotovost ocen: izračuni prikazujejo možne posledice glede na uporabljene predpostavke, ne napovedujejo dejanskega primanjkljaja.

Sporočilo, da bodo račun zagotovo plačali vsi, tako zahteva dodatno pojasnilo. Kdo konkretno, prek katerega ukrepa in v kolikšnem znesku? Brez teh odgovorov ostaja predvsem učinkovit kampanjski slogan.

Strah pred nižjo pokojnino ni nadomestilo za argument

Izhodiščno besedilo omenja tudi domnevni interni komunikacijski načrt Svobode, ki naj bi predvideval nagovarjanje volivcev s strahom. Brez preverjenega izvirnika dokumenta ni mogoče uporabiti kot dokaz, da posamezne objave sledijo takšnim navodilom.

Za presojo javnega nastopanja stranke pa ta dokument niti ni potreben. Pomembno je, ali so njena sporočila natančna in ali iz navedenih številk res sledijo sklepi, ki jih ponuja volivcem.

Svoboda ima pravico nasprotovati razvojni kapici in opozarjati na javnofinančne stroške. Toda pri pokojninah mora povedati tudi, da dodatna izplačila niso izpad prispevkov in da je vlada proračunsko kritje že napovedala. Zamolčanje teh razlik povečuje zaskrbljenost, razumevanja zakona pa ne izboljša.

Na referendumu 6. decembra bodo volivci odločali o uveljavitvi interventnega zakona Pred glasovanjem si zaslužijo jasen račun stroškov in koristi. Upokojenci pa predvsem razpravo, v kateri njihova odvisnost od mesečnega nakazila ne postane priročno sredstvo političnega pritiska.