Dr. Zupančič jasno o Makarovičevi: besedilo, ki zahteva, da nasprotnik umolkne, ni satira. RTV znova razočaral

»Ne gre za temperament. Gre za metodo: nasprotnika ne ovreči, ampak ga ponižaj. Temu se reče zloba,« je o ravnanju Svetlane Makarovič zapisal Boštjan M. Zupančič, nekdanji ustavni sodnik in sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Takšna vrednostna sodba ima, za razliko od »poklicnega lažnivca«, s katerim je ožigosala zgodovinarja dr. Jožeta Možino, zadostno dejansko podlago. »Strasbourški test, ki ga zahtevam od nje, prenese tudi moja trditev,« je poudaril.

Satire ne gre zamenjevati s paskvilom

Dr. Zupančič je v zapisu na omrežju X povzel včerajšnje dogajanje na sodišču, kjer sta se soočila zgodovinar dr. Jože Možina, ki Makarovičevo toži zaradi javnega sramotenja na petkovem protestu 21. januarja 2022. Sodišče naj bi presodilo, ali je besedilo Utrip laži satira ali sramotenje, a teza dr. Zupančiča je preprosta: »Satira je ena najdragocenejših oblik svobode govora, in prav zato je ne smemo zamenjevati s paskvilom,« poudarja. Kar je Makarovičeva 21. januarja 2022 prebrala na petkovem protestu, po oceni dr. Zupančiča ni satira.

Kar je Makarovičeva 21. januarja 2022 prebrala na petkovem protestu, ni satira.

Satira namreč pretirava, da bi razkrila resnico, pojasni dr. Zupančič in navede več primerov, v katerih jo je Evropsko sodišče za človekove pravice zaščitilo. V zadevi Vereinigung Bildender Künstler proti Avstriji jo je leta 2007 opisalo kot obliko umetniškega izražanja in družbenega komentarja, ki s pretiravanjem in popačenjem resničnosti po naravi izziva in vznemirja. V zadevi Eon proti Franciji je leta 2013 je zaščitilo protestnika, ki je predsedniku Sarkozyju na transparentu vrnil njegovo lastno vulgarno frazo. »Satira sme biti groba. To ni sporno,« piše dr. Zupančič.

https://t.co/WJ2cl3qjsj

— Dr. Boštjan M. Zupančič (former @bmz9453) (@AlesValant) October 2, 2026

Pravno, ne literarno vprašanje

Ko gre za vrednostno sodno, ta sicer ne potrebuje dokaza, potrebuje pa zadostno dejansko podlago »Kdor nekoga označi za 'poklicnega lažnivca', ne izreka le mnenja. Zatrjuje dejstvo o poklicu in to dejstvo mora imeti oporo,« poudarja. Možina pa v svoji šesti pripravljalni vlogi trdi, da Makarovičeva ni navedla niti ene konkretne neresnične trditve iz sporne oddaje Utrip, ki bi tako oznako upravičila. »To je pravno vprašanje, ne literarno,« navaja nekdanji sodnik.

Satira hoče, da se zasmeješ močnemu, medtem ko paskvil hoče, da se močni – ali kdor koli že – sramuje. Prvo je kritika; drugo je žigosanje. In besedilo Utrip laži po pisanju sodnika ni bilo napisano, da bi prepričalo, ampak da bi ožigosalo. Pri tem je tudi pozivalo k utišanju. »Satira, ki zahteva, da nasprotnik umolkne, ni satira. Je njen negativ.« pojasni dr. Zupančič.

Satira hoče, da se zasmeješ močnemu, medtem ko paskvil hoče, da se močni – ali kdor koli že – sramuje. 

Vzorec, ne izpad

Sicer pa je po njegovem mnenju Utrip laži vzorec in ne trenuten izpad ogorčenja. Kot je spomnil pravnik, je Makarovičeva, ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar ocenila, da vročitev Prešernove nagrade na proslavi ni primerna, odgovorila, da predsednica o pesništvu ve toliko kot njena čivava ali še manj. Ko jo je novinarka Planet TV vprašala o mejah svobode govora, pa jo je razglasila za neumno.

»Ne gre za temperament. Gre za metodo: nasprotnika ne ovreči, ampak ga ponižaj. Temu se reče zloba,« meni dr. Zupančič. In ta vrednostna sodba ima, kot poudarja, za razliko od njenega »poklicnega lažnivca« zadostno dejansko podlago.

Odvetnik Makarovičeve napoveduje zmago, če ne doma, pa v Strasbourgu. Morda. A tam ne bodo spraševali, ali je pesnica pomembna, temveč bodo tehtali 10. člen, svobodo izražanja, proti 8. členu, v katerega sodi tudi ugled. In spraševali bodo, ali je imela »poklicna laž« kakšno dejansko oporo. To je vprašanje, ki si ga domače sodišče še ni utegnilo zastaviti, ker se ukvarja z datumom.

Gre za metodo: nasprotnika ne ovreči, ampak ga ponižaj. Temu se reče zloba.

Rdeča zvezda ni licenca

Kot še opozarja nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu sodišče že štiri leta in pol odloča o sporu, o katerem bi »povprečen angleški sodnik odločil v popoldnevu«. Sodba, ki pride po petih letih, pa ne sanira več časti nikogar; le še zapiše, kdo je zmagal.

Dr. Zupančič ob tem predlaga sodišču čim prejšnjo odločitev, kulturni srenji pa, naj opusti avtomatizem nedotakljivosti. »Prešernova nagrada ni imuniteta in rdeča zvezda ni licenca,« pojasni. Polemika o Dražgošah pa naj se vrne tja, kamor sodi: k dokumentom, pričevanjem in zgodovinarjem. Rdeča zvezda na jakni Makarovičeve je simbol, simbol pa ni argument. »Kdor na vprašanje novinarke, kje se konča svoboda izražanja, odgovori, da je neumna, je sodišču o satiri že povedal vse, kar mora vedeti,« še pripomni.