Po 500 letih spet kmečki upori, saj se zgodovina ponavlja: vedno večje zahteve tako v denarju kot v tlaki in vedno manj pravic

Ustvarjeno s pomočjo UI.

V Nemčiji že nekaj časa vre. Zanimivo, kako malo se o tem poroča pri nas. Tri leta nazaj, ko so pri nas kolesarji rušili vlado, je bil to višek demokracije in novinarjev se je kar trlo okoli protestnikov. Ko danes v Nemčiji in številnih drugih evropskih državah protestirajo kmetje in drugi državljani proti zablodeli politiki, se to v naših medijih prikazuje kot napad na demokracijo. Očitno se naša depolitizirana žurnalistika boji, da bi ideje protestnikov prišle na sončno stran Alp in začele ogrožati tukaj vladajočo svobodo. Ko ignoriranje ni več možno, saj so slike in filmčki preplavili spletne strani tudi v naših krajih, skušajo domači MSM dati protestom negativno konotacijo, saj prikazujejo upornike kot pohlepne kmete, ki se ne želijo sprijazniti z znižanjem subvencij, ki jim jih radodarno poklanja država.

Točno pred 500 leti (leta 1524) se je začel velik upor nemških kmetov in danes se zgodovina ponavlja. Vzroki so podobni: vedno večje zahteve tako v denarju kot v tlaki in vedno manj pravic. Takrat so kmetje zahtevali »staro pravdo«, to je davke v višini prvotno zapisanih v urbarjih in človeške pogoje življenja oziroma odpravo tlake. Svoje zahteve so postavili v 12 točkah. Čeprav je bil upor krvavo zadušen, so v naslednjih stoletjih tlačanstvo postopno odpravili in kmečke zahteve v glavnem uzakonili.  Po skoraj dveh stoletjih sorazmerno svobodnega življenja kmetov oziroma možnosti kmetovanja se zdi, kot da se kmete rine nazaj v srednji vek.

V novodobni kmetijski politiki, ki jo spoznamo po aktivističnih geslih o trajnostnem kmetijstvu, podnebni nevtralnosti, biodiverziteti … pridelava hrane ni več prioriteta kmetijstva, kmetje pa se prikazujejo kot glavni onesnaževalci in nasprotniki narave. V Nemčiji je predstavnik zelenih Czem Oezdemir (dokončal je evangeličansko visoko šolo za socialne zadeve), ki je postal minister za prehrano in kmetijstvo, še posebej ignoriral predloge in zahteve kmetov ter vztrajal pri ortodoksni »zeleni« politiki, kar je sedaj kmete pognalo na ulice. Pri tem je zanimivo, da imajo kmetje veliko podporo sodržavljanov, saj so se jim številni pridružili na protestu, še več prebivalcev jih podpira pri njihovih zahtevah. In protest se vse bolj sprevrača v splošni protest proti vladajoči koaliciji. To Nemci imenujejo semaforska koalicija po značilnih barvah strank, tvorijo jo SDP (socialdemokrati – rdeči), FDP (svobodni liberalci – rumeni) in Zeleni, zato je semafor pogost znak na protestnih transparentih. Od tod strah levičarjev, da bodo desničarji, zlasti stranka Alternativa za Nemčijo (AfD), izkoristili proteste in omogočili desni strani ponovno prevlado v Nemčiji. Seveda je strah utemeljen, saj je vladajoča koalicija v dveh letih spravila Nemčijo na kolena in vse več državljanov, ne samo kmetov, je nezadovoljnih z njo. Še zlasti, ker imajo dober zgled v sosednji Nizozemski, kjer je vladajoča koalicija, ki je vodila podobno politiko in tudi pognala kmete na ceste, lani na predčasnih volitvah izgubila proti skrajno desni stranki Geerta Wildersa. Pri tem ni nezanemarljivo, da je Frans Timmermans, ki velja za guruja zelene kmetijske politike, odstopil s funkcije podpredsednika EU komisije in kandidiral na listi Zelenih na nizozemskih volitvah, a dosegel precej slabši rezultat od pričakovanj.

Skratka vse bolj jasno postaja, da EU kmetijska politika, ki je temeljila na velikih besedah, a brez resne vsebine, doživlja poraz oziroma se sesuva sama vase.

Skratka, vse bolj jasno postaja, da kmetijska politika EU, ki je temeljila na velikih besedah, a bila brez resne vsebine, doživlja poraz oziroma se sesuva sama vase. V resnici je odprava subvencioniranega goriva za traktorje bila le kaplja čez rob, saj se nemški kmetje že več kot eno leto upirajo tako imenovani novi skupni kmetijski politiki. Vse kaže, da bodo sedaj zrušili vlado in verjetno močno vplivali tudi na letošnje volitve v evropski parlament, kar bi lahko v naslednjih letih pomenilo tudi vračanje kmetijske politike na trdne temelje.

Še nekaj je zanimivo: nemška javnost v večini podpira uporne kmete, številni so se jim pridružili na protestih, drugi jim prinašajo hrano in pijačo, nudijo možnost prenočitve tistim, ki so prišli od daleč, celo policisti so se oglasili z izjavo o mirnem in kulturnem poteku protesta. Pri nas pa prevladujoča lumpenproletarska in bajtarska miselnost, ki je rezultat osemdesetletnega pranja možganov in bratuškovskega podpihovanja, takoj napade kmete, ki bi si drznili s traktorji na ulice. Takoj se pojavijo primerjave med ubogimi trgovkami, medicinskimi sestrami in delavci za trakom, ki delajo za minimalno plačo, ter pohlepnimi kmetavzarji s traktorji, vrednimi toliko kot garsonjere, ki jim jih itak kupijo davkoplačevalci. No, dejstvo je, da le peščici kmetov (le 1–2 %) uspe pridobiti podporo za nakup traktorja, vsi ostali si morajo pomagati s kreditom ali lizingom. In pri tem je traktor osnovno delovno sredstvo. Nihče pa ne pomisli, da mora kmet za svoje delovno mesto vso opremo in stroje kupiti sam. Kaj bi porekli naši marksistični sindikalisti, če bi si uboga trgovka, medicinska sestra ali delavec za trakom najprej moral kupiti prostor in opremo, s katero dela, tako pa mu celo delovno obleko mora kupiti delodajalec. Kmečki sindikalisti bi morali iti malo v uk k Štruklju.

Nenazadnje imamo slovenski kmetje v hribovskih in gorskih območjih z Ustavo RS zagotovljeno državno skrb za gospodarski, kulturni in socialni napredek (71. člen). Če lahko sodniki, ki jim že tako ne gre ravno slabo, izsiljujejo vlado, bi to še toliko bolj utemeljeno lahko zahtevali kmetje.

Še nekaj besed o subvencijah. Te seveda niso namenjene dvigovanju blagostanja kmetov, ampak nižanju cen hrane. Tako prejemniki subvencij niso kmetje, ampak posredno potrošniki, kajti subvencije, ki jih kmetje prejemajo, se takoj odrazijo v znižanju odkupnih cen kmetijskih pridelkov. V trenutku, ko bi bile subvencije ukinjene, bi se hrana podražila. Pravzaprav velike večino slovenskih kmetij pred propadom ne rešujejo subvencije, ampak delo na črno. Namreč, na večini kmetij so za preživetje kmetije primorani delati vsi družinski člani: od otrok do upokojencev, tudi kakšnih sorodnikov, ki ob konicah priskočijo na pomoč, ter seveda številnih nosilcev kmetije, ki so po možnosti zaposleni in poleg popoldanskega dela še del  zaslužka izven kmetije vlagajo v razvoj in obstoj kmetije. Vse to delo ni plačano, a po definiciji velja za delo na črno. Inšpektorji to tolerirajo, saj se politiki zavedajo, da bi v nasprotnem prišlo do hudega revolta ali masovnega opuščanja kmetij.

Tako prejemniki subvencij niso kmetje ampak posredno potrošniki, kajti subvencije, ki jih kmetje prejemajo se takoj odrazijo v znižanju odkupnih cen kmetijskih pridelkov.

In spet smo pri enem paradoksu: medtem ko je kmetov iz dneva v dan manj, je zaposlenih v raznoraznih organizacijah, ki naj bi skrbele za kmete in jih nadzorovale, iz dneva v dan več. Tako se kljub tako opevani digitalizaciji vedno večji del denarja, sicer namenjenega kmetijstvu, porablja za plače zaposlenih in vzdrževanje inštitucij.

In kaj iz tega lahko potegnemo slovenski kmetje?

Naši politiki so vedno želeli ugajati »predstojnikom« v Bruslju in so vsa priporočila in direktive sprejemali hitro in v najbolj ortodoksni izvedbi, medtem ko so številne druge države s sprejemom zavlačevale in z vključevanjem »lokalnih posebnosti« za svoje kmete zlobirale kakšen odpustek. Seveda je to slabo za slovenske kmete, ker jim znižuje konkurenčnost nasproti drugim in jim tako neposredno znižuje dohodek. Žal tudi domet kmetijskih predstavnikov ne seže dlje od lastne dobrobiti in javkanja o cenah ter samooskrbi. Simptomatično je, da do trenutka, ko to pišem, nikjer nisem zasledil odziva kmetijskih predstavnikov na dogajanje v Nemčiji. Medtem ko številni predstavniki kmetov iz drugih držav podpirajo Nemce, ne samo z besedami, ampak tudi z zaporami, so naši tiho kot miši.

Slovenski politiki (tako levi kot desni) zelo dobro poznajo slovensko nrav in delujejo v skladu z načelom »deli in vladaj«.  Ko kmetje začnejo jamrati in groziti s protesti, enkrat ponudijo drobtinico enemu, drugič drugemu. In naščuvajo lumpenproletarce proti kmetom, pri kmetih pa poskrbijo za razdor med malimi in velikimi, ravninci in hribovci, poljedelci in živinorejci, ekološkimi in konvencionalnimi … Ni čudno, da tako razdeljena kmečka srenja ni sposobna postaviti oblastnikom jasnih in uresničljivih zahtev, ker vsak vleče na svoj konec. Še zlasti, ker so oblastniki predstavnike kmetov uspeli vzgojiti kot vzreditelji pse: priden, sedi, piškotek! Za večji zgled demokratičnosti sicer sprejmejo kakšen zakon, ki na videz ugaja kmetom ali vsaj določeni skupini njih, ustanovijo kakšen inštitut, ki bo spremljal razmere na trgu, uvedejo kakšno dodatno evidenco in s tem poskrbijo za par dodatnih služb odsluženim politikom, a kmetje od tega nimajo nobene koristi. Tako kot mačka lovimo svoj rep.

 Medtem, ko številni predstavniki kmetov iz drugih držav podpirajo Nemce, ne samo z besedami ampak tudi z zaporami, so naši tiho kot miši.

Pod vodstvom Svobode so se stvari samo še poslabšale. Zadnji sprejeti zakoni, ki so omogočili krajo krav, in še nekateri v pripravi, so eni zadnjih žebljev v krsto slovenskega kmetijstva. O odnosu vladajoče koalicije do kmetijstva še največ pove izbiranje vodje kmetijskega ministrstva. Premier vztraja pri inštalaciji osebe, ki razen na hitro naučenih puhlic nima pojma o kmetijstvu, na najbolj odgovorno mesto za slovensko kmetijstvo. Kaj je to drugega kot zgled samopašnosti po vzoru Kaligule, ki je konja imenoval za konzula. To je neposredni pljunek v obraz slovenskemu kmetu. In če se temu ne bomo uprli, nam ni več pomoči.

To je tudi zadnji preizkus za naše predstavnike (od podeželske mladine do zadružne zveze), ali so sposobni nehati leporečiti in se enkrat resno postaviti za kmete in vztrajati do konca ali se bodo spet zadovoljili z vlogo psa, ki laja, a ne grize in ga že droben piškotek zlahka pomiri.

Avtor gostujoče kolumne je Andrej Golob, urednik revije Kmetovalec.

 

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike