Otroci – žrtve napredka

V naprednih družbah se rojeva vse manj otrok. Premalo za obnavljanje prebivalstva. Težava niso materialni pogoji, težava je naprednost.

Nekoč je bila osnovna pozornost ljudi namenjena temu, da bi njihova družina imela streho nad glavo in zvečer kaj za pod zob. Evolucija je naše vrednote, navade in vedenje oblikovala tako, da bi bili sposobni prehraniti in do odraslosti spraviti čim več otrok. Tam nekje do velike obogatitve (od 18. stoletja naprej) je ljudi motiviralo preživetje. Zadovoljevali so svoje potrebe na spodnjih slojih piramide po Maslowu.

Zdaj pa ne več. Zdaj se ljudje med seboj ne borijo za hrano, ampak za status, za ugled, za denar, za samouresničenje. Otroci, ki so bili nekoč kriterij uspešnosti neke civilizacije, so postali ovira uspešnosti posameznikov. Posameznik je postal pomembnejši od skupnosti, naroda ali civilizacije.

Boj za status

Will Storr v knjigi (The Status Game: On Social Position and How We Use It) raziskuje, kako človeška potreba po ugledu oz. statusu oblikuje posameznika in družbo. Storr trdi, da je status globoko zakoreninjena človeška potreba, ki vpliva na srečo in vedenje ljudi.

Ljudje si na različne načine prizadevajo za dvig svojega statusa. Igrajo »statusne igre«, kot jih imenuje Storr. V njih prinašajo točke dosežki na poklicnih in ljubiteljskih področjih, prispevki v širši družbi, tudi objave na družbenih omrežjih, všečki, moralno nastopaštvo in pravičniška zaskrbljenost. Da, tudi na Facebooku, X-u in Tiktoku tekmujete za status, ne samo v službi, ne samo z rožami na oknih in avtom pred hišo.

Večje kot je v družbi blagostanje, večji je postal pomen statusa, saj materialna varnost ni več glavni izziv. Bolj kot je družba od razsvetljenstva dalje postajala meritokratska, večja kot je bila družbena mobilnost, bolj je bil status odvisen od dosežkov posameznika in manj od družine ali sloja, v katerega se je nekdo rodil. Borba za status je tako postala ostrejša.

V sodobni potrošniški družbi je čedalje manj materialnega pomanjkanja. Vsi imajo suha stanovanja, nekakšen avto, pametni telefon in dostop do interneta, da o zajtrku, kosilu in večerji niti ne govorimo. Skoraj nihče ni lačen.

Pomanjkanje statusa pa ostaja, saj je status relativen. Status imamo glede na druge ljudi in nobena socialna politika ga ne more dostaviti dovolj. Nobena deklarirana enakost v socializmu ne preprečuje naravnega tekmovanja za status materialno sicer enako revnih državljanov. Poskusi, da bi okolica vsakemu dala enak ugled, da bi bil vsak deležen enakega spoštovanja, ne glede na to, koliko se trudi in kako uspešen je, ne delujejo.

Status žensk in moških

Feministka Joan Wallach Scott v knjigi (Gender and the Politics of History) ugotavlja, da so se v preteklosti moški za status borili v javnem prostoru – kot lovci, kmetje, trgovci, vojaki, znanstveniki, politiki … Ženske pa so pridobivale status v zasebnem prostoru družine – skozi svoje očete, skozi može, z materinstvom in svojimi vrlinami.

V predrazsvetljenskem obdobju je status žensk izhajal iz njihovega razreda, vrlin (kot so devištvo, pobožnost, materinstvo) in zakonskega stanu (s kom so bile poročene). Vloga matere je bila visoko cenjena, saj je status izhajal iz vloge v družini in skupnosti. To so podpirale tudi vse religije, vključno s krščanstvom.

S prihodom razsvetljenstva so se statusne igre spremenile. Meritokracija je zamenjala kriterij vrlin s kriteriji uspešnosti. Status se je začel meriti na podlagi posameznikovih dosežkov v šoli in službi. Ta premik je še posebej prizadel ženske, ki so se tradicionalno uveljavljale preko družinskih vlog. Nova meritokratska paradigma, ki nagrajuje uspeh, je bila sprva odprta le za moške, a je sčasoma tudi ženske začela vabiti v tekmovanje za status preko kariere, izobraževanja in drugih javnih dosežkov.

Z napredkom moderne dobe so torej tudi ženske začele sodelovati v tekmi za status v javnem prostoru, v tekmovanju z moškimi. Svojo emancipacijo so razumele kot možnost tekmovanja v »športu«, ki je bil do tedaj samo moški, in po kriterijih, ki so bili postavljeni za moške. Za status moškega ni štelo, ali je imel otroke. Tudi moškega v konkurenci z drugimi moškimi otroci niso ovirali. Ženske so v tej enotni ligi lahko konkurenčne le, če nimajo otrok.

Emancipacija ni bila v tem, da bi moškim prinašalo točke, da imajo otroke, ampak da jih tudi ženskam ne prinaša. Namen imeti otroke je ovira pri zaposlovanju ženske, namesto da bi bila prednost. Ker so bili kriteriji narejeni za moške.

Smrt napredka

Bolj kot je neka država razvita, nižja je rodnost. Ni več zahodne države, kjer bi se na žensko rodilo 2,1 otroka, kar zagotavlja ohranjanje števila prebivalcev. Otroci, ki se v teh državah vendarle rojevajo, prihajajo iz okolij, ki niso povsem liberalna, pa naj gre za ruralna območja ali pa za priseljence drugih kultur. Zato je zmotno prepričanje, da lahko izboljšanje materialnega položaja, stanovanja, davčne spodbude, brezplačni vrtci in podobno spremenijo kaj bistvenega. Nimajo namreč bistvenih posledic na ugled, na status.

Vsi, ki pravijo, da nimajo (več) otrok, ker za to nimajo materialnih pogojev, živijo v bistveno boljših pogojih od svojih babic in prababic, ki so morda imele deset, dvanajst otrok. Imajo več hrane, boljšo kurjavo, boljše stanovanje, več oblek in čevljev. V absolutnem smislu so danes materialni pogoji nedvomno boljši. Relativno pa morda ne. Te relativne primerjave pa so prav primerjave v statusu.

Liberalizem poudarja tudi pravice posameznika in njegovo svobodo, kar še dodatno vpliva na upad rodnosti. V liberalnem sistemu ni nekega višjega namena, ki bi upravičil žrtvovanje, potrebno za vzgojo otrok, in nagradil tiste, ki imajo otroke. Posameznik je v liberalizmu osvobojen dolžnosti, da dediščino prednikov posreduje potomcem. Ima samo pravico, da išče svojo srečo, morda še kakšno dolžnost, da pomaga sočloveku, ki živi v istem prostoru in času. Nobenih dolžnosti pa nima do preteklih in prihodnjih rodov. Družbeni dogovor se dandanes sklepa samo med živimi. Nekoč so bili v »dogovor« (pa se mu ni tako reklo) vključeni tudi mrtvi in še ne rojeni.

Zato skrb za prihodnje rodove ne prinaša ugleda, ne prinaša statusa. Ga pa napredovanje v službi ali dober avto pred hišo ali slike sinjega morja na Instagramu.

V tem kontekstu so tradicionalne skupnosti, ki ohranjajo tradicionalne vrednote in družbene vloge, kot so ortodoksni judje ali amiši, med redkimi primeri visoke rodnosti v modernem svetu. Njihova izolacija od liberalnih vrednot jim omogoča, da ohranjajo socialne norme, ki dajejo visok ugled starševstvu in velikim družinam. V teh skupnostih je status vezan na skupnostne norme, ne na individualni uspeh. Posledica je več otrok.

Bolj kot je neka država razvita, bolj kot je napredna, nižja je rodnost.

Rešitev?

Za preživetje liberalnih družb bi morali ponovno uveljaviti vrednote, ki dajejo ugled starševstvu. Ena možnost je, da bi ponovno ločili kriterije tekmovanja za ugled med moškimi in ženskami. To glede na propagandni vložek v enakost spolov ni realno.

Bolj realno je, da bi starševstvo postalo cenjeno pri obeh spolih. Da bi v tekmovalnih pogojih za status šteli tudi kriteriji, ki so ugodni za ženske in matere. Da emancipacije ne bi razumeli kot procesa, v katerem ženske postajajo podobne moškim, ampak bi emancipacija delovala v obe smeri.

Prav tako bi morale države omogočiti več prostora za obstoj subkultur, kjer bi lahko cveteli alternativni vrednostni sistemi in ljudi ne bi z vseh koncev posiljevali z napredno liberalno propagando. To velja predvsem za šolski sistem in medije.

Skratka

Liberalna naprednost je obsojena na izumrtje zaradi upadanja rodnosti. V nobeni napredni družbi se ne rodi toliko otrok, da bi se prebivalstvo obnavljalo. Rodnost upada, ker ženske tekmujejo z moškimi za status. Ta tekma poteka po kriterijih, ki so bili postavljeni za moške. Ženske so v tej tekmi konkurenčne le, če nimajo otrok.

Tekme ni mogoče ustaviti, saj je vgrajena v človeško naravo. Lahko pa bi manj enostransko postavili pravila. Recimo tako, da bi štelo tudi tisto, kar lahko naredijo samo ženske – da postanejo mame. In da bi moškim štelo, da so očetje.

Da gredo zadeve v pravo smer, bomo vedeli takrat, ko bo materinski dan večji praznik od dneva žensk. In ko bomo praznovali očetovski dan.

Vir: Čas/opis

(D177: 30-31)