Odnos do "prvobitnih" ljudstev: Izolacija ali integracija?

Razlike  v stopnji »civilizacije« so med različnimi deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih džunglah še plemena na stopnji kamene dobe… tudi takšni, ki še niso stopili v stik s »civilizacijo«.

V takšnih primerih sta seveda upravičeni zaskrbljenost in skrb, da ne bi stik tako različnih družb povzročil probleme in težke posledice, predvsem za neizkušena in nezaščitena plemena.

Tako so na primer tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci, sedaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom« zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje.

Pristojne oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih družb, kar je povsem logično in upravičeno.

Stiki med "prvobitnimi" in "razvitimi" ljudmi so pomembni

Še veliko več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so ponavadi kot »domorodci« tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (ponavadi celo »okupatorjev«) in so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna, in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega okolja »prišlekov«.

Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci, afriški Bušmani, Masaji in Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in »razvitimi« ljudmi.

Doslej sem bil namreč pod vtisom, da ponavadi tudi turisti zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako: ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogožena plemena ali ljudstva zelo pozitiven vpliv, včasih celo odrešilen!

To so nam povedali celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture, jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev… oni pa nam za iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenski standard.

Kulturne šege negujejo tudi zaradi turistov

Ob tem mi je v osebnem pogovoru oden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojh prednikov, če ne bi bilo za njo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov!

Saj jih seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superge… vendar pa se sedaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo, kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo!

Važno je, da so na to ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi!