O slovenski policiji: obravnava protestnika v Kopru in avtobus ljudi iz republik bivše Jugoslavije pod Karavankami

V tednih karantene sem v objavljenih člankih in intervjujih večkrat zapisal in izrekel pohvalne in zahvalne besede na račun dela policije. Tudi nekaterih redarjev, oziroma varnostnikov. Poudaril sem njihovo vljudnost, spoštljivo komunikacijo in javno rabo zdravega razuma.

Dogodek, kot ga prikazuje amaterski Video posnetek, ki je nastal v Kopru, kaže na drugačno ravnanje: peščice policistov, očitno štirih. In sem si rekel "no, pa smo spet tam!" O tem bi veljalo zapisati nekaj besed. Nekatere že zapisane pa ponoviti. Nasprotujem provokacijam in izzivanjem. Bodisi besednim bodisi vedenjskim. Predvsem pa tistim iz golega prostočasja in zabavljaštva. Državljanom, ki želijo izraziti protest zoper določenega predstavnika države, zoper določeno pravilo ali zoper državo kot tako, nemara zoper vladajočo koalicijo, tega ni treba početi na ta način. Lahko ohranijo dostojanstvo, spoštljivost in k protestu, ki je v demokraciji legitimna tehnika političnega govora, predvsem s konkludentnimi ravnanji, pristopijo umno, inteligentno, iskrivo, duhovito...



A tudi ta apel ni konec zgodbe. Tudi policisti morajo ravnati enako. Predvsem, če želijo - in verjamem, da to želijo, zlasti pa bi si to morali želeti - dvigovati ugled policije in stopnjo zaupanja ljudi v policijo. To morajo početi s svojo držo, ravnanji in retoriko. In tega ne počnejo, če nekoga ustavijo in ga domnevno začnejo "obravnavati v postopku," četudi je morda res malce provociral, ali če je po videzu ali glasnosti izstopal, ali če jih je vznejevoljil, ker je bil točno na tistem mestu točno tak, kakršen je bil - za policiste "sitnež". Pa tudi tedaj, če se odločijo, da mu bodo namenili posebno pozornost, morajo še vedno delovno slediti istemu cilju.

Predvsem morajo sami spoštovati pravila: materialna in postopkovna. Če se na ulici peščica ljudi pogovarja in celo nosijo maske, to ni prepovedani protestni shod in to ni kršitev prepovedi, ki je v funkciji zajezitve pandemije. In tudi če bi to bil protestni shod, kot tak, v taki obliki, ne more biti protipraven.

Če se policisti odločijo, da bodo kot "postopkovnega obravnavanca" izbrali samo eno osebo, na primer tisto, ki se jim zdi najbolj moteča in izstopajoča, ali jim gre najbolj na živce, ne ravnajo prav.

Če se policisti odločijo, da bodo kot "postopkovnega obravnavanca" izbrali samo eno osebo, na primer tisto, ki se jim zdi najbolj moteča in izstopajoča, ali jim gre najbolj na živce, ne ravnajo prav. Če tej osebi ne odgovorijo na vprašanje, "kaj sem storil narobe in zakaj zahtevate osebni dokument", ne ravnajo prav. Če zatrdijo, da mora ta oseba pri sebi imeti osebni dokument in jo policija sme zaustaviti že samo zato, da preveri, če ga res ima, ne ravnajo prav. Po pravu, po zakonu. In če iz tega naredijo dramo, ob kateri se zbere gruča ljudi, ki je večja od skupine ljudi, ki se je pred tem, z nadetimi maskami, pogovarjala na ulici, kar naj bi bil povod za "policijsko ukrepanje", ne ravnajo prav. Ustvarijo protislovje napram domnevnemu razlogu, zakaj so točno tam ustavili točno določeno osebo.

Če osebi grozijo, da jo bodo odpeljali na policijsko postajo na pridržanje, če se ne legitimira, ne ravnajo prav. Po pravu, po zakonu. Če od drugih oseb zahtevajo, da se oddaljijo od dogajanja, ker z opazovanjem "ovirajo uradni postopek", ne ravnajo prav, ker se policiste sme opazovati pri uradnem delu na ulici. Če od drugih oseb zahtevajo, da prenehajo s snemanjem dogajanja, ne ravnajo prav, ker te osebe dogajanje lahko snemajo. Po ustavi, po zakonu, po pravu. Ker gre za uradne osebe, v službi države, pri uradnem delu.

S takšnim ravnanjem samo razburijo sebe, še bolj vznemirijo množico in škodijo avtoriteti in ugledu policije, zaupanju vanjo. In ne ravnajo pravilno po zakonu.

Zdi se očitno, da ti policisti niso tiste vrste policisti, ki sem jih v nekaterih člankih "iz karantene" iskreno pohvalil - kot pravnik in kot državljan.

Policist-človek

A kritiko želim še enkrat več uravnotežiti s pohvalo. Na drugi strani države, daleč od Kopra, na Karavankah, pa se je odvil povsem drugačen dogodek. In drugačen odnos policije do ljudi. Policisti so na Karavankah morali (pač morali so) obravnavati avtobus, poln ljudi, ki so sicer bili državljani ene izmed bivših jugoslovanskih republik. Samo na ta način so se lahko s potovanja vračali domov. In bili so, birokraciji na čast, že lep čas na poti iz Nemčije proti domu. Bojda mukotrpnih 20 ur.

Seveda je nastal nov birokratski zaplet, ker eden od potnikov ni izpolnjeval pogojev za tranzit, dogovarjanje veleposlaništev je pa vzelo svoj čas ... Bili so mirni in potrpežljivi. Pa zelo lačni. Eden od policistov jim je predlagal, da naj dva potnika pobereta naročila in denar za ves avtobus, potem ju je zapeljal na najbližji bencinski servis. Nakupili so skromno, zasilno hrano, kolikor se je dalo. Ko so se vrnili, je policistom vsa skupina potnikov hitela razlagati, iskreno hvaležno, kako bodo doma otrokom pripovedovali, da jih je policaj z avtom peljal po hrano. In ob prihodu so mu potniki zaploskali.

Tudi moj priklon tem policistom. Ravnali so pravilno. Ne le po zakonu, ampak po vladavini prava, demokracije in etike: moralno, človeško, človekoljubno, srčno, razumno, dobro... Zgledno. Normalno.

A kaj je danes "normalno?" Ko sem se pogovarjal s policistom, je sebi in meni postavil retorično vprašanje: "In tako si, vselej znova, postavimo vprašanje: če je to prvovrstni dogodek, kdo ali kaj je policija v percepciji ljudi? Karkoli že je, nosi sama svoj pretežni delež odgovornosti."

Da, zame je to zadeva človekove normalnosti. Tudi zanj. Ob misli na to, da se standardi normalnosti znižujejo, pa je zame to prvovrstni dogodek; človečnosti, NUJNE človečnosti, profesionalnosti, odgovornosti, vesti, pameti in poklicne etike. Morda ni odločilno (četudi ni nepomembno), ali gre zgolj za normalnost ali prvovrstnost odziva policije. Zagotovo pa je odločilno, da tako mora biti, kot je bilo na Karavankah.

Tako, kot je med cvetjem včasih nekaj plevela, tako so v vseh poklicih odličneži in tisti, ki kvarijo vtis. Odkar sem bil pred časom gost Policijske akademije v Tacnu, kot povabljeni predavatelj, izkustveno verjamem, da je odličnežev znatno več. To verjamem tudi na temelju izkušenj v času prepovedi gibanja med občini. Zato policiji zaupam in jo spoštujem. Ne skrivam pa pričakovanja, da bo sama poskrbela za čim manj primerov, ko bodo ravnanja, vznikla iz razgretosti mladih uniformirancev, škodovala odličnežem in splošni podobi slovenske policije.