O priznanjih in pohvalah

Na boljše počutje in odnose v šoli najbolj vplivajo pozitivne povratne informacije profesorjev. Ko učitelji pohvalijo trud, napredek, razvoj in delo dijakov, se pogovori, odnosi in vedenje med dijaki izboljšajo.

Na supervizijah postavljam učiteljem vprašanje, na kaj sem ponosna, kaj je danes delovalo, kaj mi je danes uspelo (doma ali v službi). Povedo mi, da so ponosni na:

učenca, ki je premagal strah pred nastopanjem in pripovedoval pred sošolci; učence, ko so sodelovali, bili spoštljivi in si pomagali v skupinah; prvošolca, ki razpravljata za mizo o tem, kateri listek sodi h kateremu drevesu; zaupanje v učence, da se učijo izven učilnic na hodnikih; presenečeni so, kako so odgovorni in sodelovalni.

Še bi lahko naštevala primere učiteljev, s katerimi se vsak dan srečujem v razredih in zbornicah. Vse, kar so našteli, lahko tudi sama opazujem v učilnicah, ko hospitiram.

Ob tej vaji nekateri težko najdemo nekaj, s čimer bi se pohvalili. Pa ne zato, ker ničesar ni, temveč zato, ker imamo visoka pričakovanja do sebe in do drugih. Včasih sami ne opazimo in potrebujemo nekoga, ki nam posodi svoje oči, da se zavemo.

Včasih sami ne opazimo in potrebujemo nekoga, ki nam posodi svoje oči.

Sprejeti pohvalo

Spoznavamo, kako težko se drug drugemu pohvalimo oziroma sploh opazimo, da nam je nekaj uspelo, kaj šele, da bi to povedali na glas. Ko damo po vaji drug drugemu priznanje za to, kar nam je uspelo, smo se srečali z različnimi občutki in odkrili, da nam je še težje sprejeti priznanja oziroma pohvale. Ker je to, kako priznanje ali pohvalo sprejmemo, odvisno od našega počutja in ne od načina, kako sta izrečena.

Nekdaj nisem znala videti, kaj deluje in kaj je dobro. Zato sem iskala in potrebovala potrditve. Prav tako nisem znala sprejeti pohval. Pogosto sem se zanje opravičevala, češ da ni nič posebnega. Ob pohvali oblačila ali izgleda sem rekla, da ni nič posebnega, da sploh ni novo, da je bilo poceni itd. Nisem zmogla reči hvala in sprejeti. Bilo mi je neprijetno. Včasih sem pohvale preslišala, še zlasti, ko so bile podane poleg tistega, kar bi lahko izboljšala.

Učence sem pohvalila, da bi jih spodbudila k učenju. Nisem vedela, da pohvale s skritimi načrti ne delujejo.

Moja bivša ravnateljica mi je enkrat rekla, da vidim posamezna drevesa in ne vidim gozda, ko sem ji govorila o enem učencu in spregledala petindvajset drugih, ki so napredovali. Na zadnji steni moje učilnice je v nekem obdobju visel znak +, ki je zame pomenil, da naj opazim in izpostavim stvari, ki so in delujejo, ne pa tistega, kar ni in ne deluje. To je pozitivno vplivalo na moje počutje, klimo in kulturo učenja v razredu.

Na zadnji steni moje učilnice je v nekem obdobju visel znak +, ki je pomenil, da naj opazim stvari, ki delujejo, ne pa tistega, kar ne deluje.

Počutje in odnosi

Na nedavnem HundrED Innovation Summitu na Finskem je študent povedal, da so na boljše počutje in odnose v šoli najbolj ključno vplivale pozitivne povratne informacije profesorjev. Ko so učitelji pohvalili trud, napredek, razvoj in delo dijakov, so tudi dijaki postali pozorni na to. Pogovori, odnosi in vedenje med dijaki so se izboljšali. Profesorji so postali dostopni dijakom, izboljšalo se je vzajemno spoštovanje. Pogovori in razprave v razredu o drugih temah (ne le tistih iz učnega načrta) so povečali zaupanje in dostopnost profesorjev, postali so vedno bolj mentorji in vodje dijakom.

(D178: 58)