Nuška Drašček: Ko sem začela z opero, sem se počutila, kot da sem se znova morala naučiti hoditi (1. del)

V februarju, ki med Slovenci velja tudi za mesec kulture, smo se pogovarjali z Nuško Drašček Rojko, letošnjo prejemnico nagrade Prešernovega sklada za operno ustvarjanje.

Spregovorili smo o Prešernovi nagradi, glasbenih žanrih in njihovi raznolikosti, razmerah v operi in izkušnjah z drugih odrov ter motivaciji za njeno delo.

Letos ste prejemnica nagrade Prešernovega sklada. Ste pričakovali, da boste med prejemniki, ali vas je klic Prešernovega sklada povsem presenetil?

Klic me je presenetil in seveda zelo razveselil. Tega nisem pričakovala, zato pa je bilo še toliko slajše. To so res ene najlepših novic, ki jih lahko dobiš. Moram reči, da se mi zdi, da sonce zdaj kar malo dlje sveti.

Kaj pa vam pomeni nagrada Prešernovega sklada?

Razumem jo kot potrditev ali lepo pohvalo mojega dela. Ker gre za strokovno nagrado, je to še dodatna potrditev truda, vložka, skratka vsega, kar človek počne pri svojem delu. Res je poseben občutek, ko stroka potrdi tvoje delo.

V preteklosti je bilo nekaj kontroverznih nagrajencev. Letos takšnih sicer ni bilo, pa vendarle, vzbujajo tiste nagrade iz preteklosti dvom v pomen nagrade ali ostaja to vrhunec, ki ga umetnik v Sloveniji lahko prejme?

Ne vem, zakaj bi to budilo dvom. Upam si trditi, da komisija vsakokrat odloča po strokovnih kriterijih in glede na prijave, ki pridejo. Mislim, da nagrada kot taka ne izgublja. Vendarle gre za nagrajevanje dela, doprinosa h kulturi. Ne vidim težav v tem.

V obrazložitvi nagrade smo slišali, da je za vas značilno občudovanja vredno sprehajanje med različnimi žanri. Kako se znajdete v toliko različnih žanrih? Po navadi se nekdo osredotoča na enega, da postane v tistem najboljši. Vi jih imate pa celo serijo.

Enostavno sem pevka. Pevka, ki jo zanimajo različne stvari. Vsega, kar lahko tehnično korektno izvajam, se z velikim veseljem lotim.

Kariero sem začela z druge strani, kot je običajno. Nisem začela v operi in zato je morda prehajanje nekoliko lažje, ker sem druge žanre prej bolj gojila in tudi tehnično gledano delala drugače. Ta operna plat se je razvila šele kasneje, ko sem začela z učenjem solopetja pri Matjažu Robavsu. To je proces, ki traja in ni zaključen v enem letu, ampak vzame veliko časa.

Potem pa pride oder. To je specifičen razvoj, ki pa mi omogoča to prehajanje.

Kaj je bila vaša motivacija, da ste šli od pop pevke in izvajalke bolj »ljudskih« žanrov do opere?

Zaznala sem, da imam še nekaj rezerv v glasu, do katerih pa nisem znala dostopati. Ocenila sem, da je čas, da raziščem, kaj je še na voljo. Prva motivacija tako ni bil repertoar, ampak tehnika. Ta je bila tista, ki me je zanimala. Kako se najbolj pravilno upeti, kje poiskati rezerve v glasu, kako se spopasti z različnimi tehničnimi vidiki.

Ko sem začela delati z Matjažem, je to pomenilo delo na redni bazi več let. Tako sem potem spoznala operno literaturo, od samospevov do arij in oratorijske glasbe, vsega, kar ta plat ponuja. Sčasoma sem se v to zaljubila in me je kar potegnilo vase.

Je opera od vseh žanrov zdaj tista, kjer ste najbolj domači, ali je to vendarle kak drug žanr?

Težko bi izbrala samo en žanr, ker imam rada vse. Vse načine, slike, skratka vse plati glasbe mi zelo, res zelo ugajajo. V tem smislu se poskušam ne omejevati. Lahko pa rečem, da je opera tehnično z naskokom najbolj zahtevna, ker zahteva od človeka tudi igro, premike, vživljanje v lik in tako dalje. Ampak potrebujem vse žanre, s katerimi delam.

Vas kolegi, ki so samo operni pevci, kdaj gledajo drugače, morda postrani, glede na to, da niste od začetka v tem miljeju? Kako to doživljate?

To bi morali bolj njih vprašati kot mene. Generalno nimam tega občutka. Morda je bilo malo tega na začetku, kar je po svoje normalno, saj ne veš, kaj bo neki nov človek doprinesel. Mislim, da sem z izvajanjem vlog na odru in načinom, kako jih poustvarjam, dala neki svoj pečat. Zdaj ne čutim, da bi bilo še karkoli takšnega.

Kolegi iz opere zdaj tudi že pridejo na moje druge koncerte, tako da nimamo težav.

Biti na opernem in hkrati še na kakšnem drugem odru je za profesionalnega pevca dokaj unikum, vsaj v Sloveniji. Kako pa to dojema občinstvo?

Ko pridejo na koncert, se mi zdi, da dobro vedo, kaj jih čaka. Če me pridejo poslušat v opero, je jasno, da bom pela opero. Ena zadeva, ki zdaj prihaja, je Maria de Buenos Aires, je malo drugačna, ker gre tudi za tango in baletno premiero z izvajanjem glasbe v živo. Ker gre za tango in ne opero, je to nekoliko drug žanr. Sicer pa na operni predstavi je jasno, kaj se pričakuje.

Podobno velja tudi za druge koncerte. Načeloma se že po repertoarju in napovedi koncerta nakaže, kaj gre pričakovati. Zadnje čase pa tudi malo kombiniram. Na koncertu predstavim tudi kakšno ario ali kak drug žanr. Je pa treba to tehnično zelo dobro dodelati ter seveda vedeti, kako umestiti posamezne točke na repertoar.

Kakšni so odzivi na to kombiniranje?

Zelo lepi. Dokler je jasno razloženo, zakaj je nekaj na repertoarju, se mi zdi, da občinstvo to zelo dobro sprejme. Poleg tega je moja publika zelo odprta, tako da do zdaj res nisem imela nobenih težav s tem in tudi v prihodnje jih ne pričakujem.

Radi pridejo poslušat, kar imam pokazati, skupaj doživimo nekaj lepega in se imamo »fajn«.

Ob prejemu nagrade ste izpostavili dve ključni vrlini za uspeh: disciplina in ljubezen. Disciplina ne pride sama od sebe. Kako ste si jo privzgojili, kako jo držite?

To je povezano z drugim delom te enačbe – ljubeznijo. To delo imam neizmerno rada in tako vstanem in grem. Izjemno uživam v kreativnosti, ki mi jo to ponuja. Čeprav si ves »zmatran in zaliman«, ker se nisi uspel spočiti od prejšnje noči, odpreš usta in odpoješ.

Ko pridejo prvi toni, se lotiš kakšne arije in potem te odnese, tako da po dveh urah ugotoviš, da bi pa morda bilo dobro vzeti kakšno pavzo. Enostavno me vleče želja po raziskovanju, preizkušanju različnih možnosti. Enostavno poskušaš vdihniti na različnih mestih, odpeti različne fraze na različne načine, da najdeš najboljšega.

To so sicer detajli, ki pa mi ogromno pomenijo in terjajo veliko razmisleka in tehničnega znanja. Ko veš, kaj počneš, lahko iščeš nianse, kje bi lahko še kaj več dala. Ko si enkrat tukaj, disciplina pride kar nekako avtomatsko.

Na začetku pa je potrebno nekoliko več motivacije. Ker ko sem se lotila opernega petja, se mi je zdelo, da nič ne znam, pa čeprav sem že celo življenje do takrat pela. Ko sem bila majhna, smo prepevali doma, nato v različnih zborih. A vendarle so prijemi v operi drugačni, da se mi je zdelo, da grem čisto od začetka. Počutila sem se, kot bi mi kdo rekel, da ne znam več hodit in se moram znova naučiti pravilno stopiti. To malo udari na samozavest.

Ampak sem bila neizprosna do sebe in sem vztrajala. Čutila sem, da grem v pravo smer. Od začetka sem se morala bolj motivirati, potem pa se je enkrat zgodil prehod, koščki sestavljanke so se postavili na pravo mesto in sem začela uživati. Seveda, delati, ampak tudi ob tem uživati.

In ja, Matjaž Robavs je imel veliko potrpljenja z menoj. Ko sem padla ven, me je vedno znal pravilno usmerjati. Res je dober občutek, ko na posnetku slišiš, da ti gre bolje. 

Nuška Drašček Rojko je ena najvidnejših slovenskih pevk, ki občinstvo navdušuje s svojim glasom, odrsko prisotnostjo ter izredno širokim repertoarjem, ki sega vse od opere, samospeva, vokalno-instrumentalnih del do šansona, jazza, slovenske ljudske pesmi, popa, gospela in muzikala.

Glasbena pot Nuške Drašček se je pričela na področju zabavne glasbe, ko je leta 2004 zmagala na televizijskem izboru Bodi Idol in z leti postala ena najvidnejših vokalistk na področju popularne glasbe v Sloveniji. Pela je v dveh slovenskih najvidnejših in najuspešnejših vokalnih zasedbah: v zboru APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in v Perpetuum Jazzile. Po diplomi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani leta 2005 (študij mednarodnih odnosov) se je povsem posvetila petju. Leta 2016 je z magisterijem in odliko končala študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Matjažu Robavsu. Septembra 2017 so ji na Univerzi v Ljubljani podelili »Priznanje umetniških del«, kar je najvišji umetniški naslov, ki ga podeljuje univerza in je umetniški ekvivalent znanstvenega doktorata.

Za operno ustvarjanje je prejela nagrado Prešernovega sklada za leto 2024.