NSi in LMŠ: Stranki, ki sta se srečali: ena na poti navzgor, druga na poti navzdol

''Sem privrženec zdrave pameti, ne ekstremizma.'' Marsikdo bi pričakoval, da so to besede predsednika Nove Slovenije, Mateja Tonina, ki je na strankinem kongresu napovedal politiko sodelovanja ter dialoga ter vizijo zelene in sproščene Slovenije. Toda te besede je v intervjuju pred predsedniškimi volitvami leta 2017 izrekel Marjan Šarec, samooklicani katoliški kandidat, ki je v taistem intervjuju pojasnil: ''Če me že sprašujete po politični usmeritvi, bi se postavil na levo sredino.''

Za številne je bilo torej veliko presenečenje, ko je predsednik LMŠ na sobotnem kongresu svoje stranke, ki je potekal isti dan kot zborovanje Nove Slovenije, izjavil: "Če bomo prišli na oblast zato, da bomo spet uporabljali neke stare vzorce leve sredine, ki se ni hotela nikomur zameriti, potem te oblasti niti ne bomo vredni.''

Zgodba krščanskega demokrata Mateja Tonina ter zgodba Marjana Šarca, katolika, ki bere berilo in je hkrati na levici, ni samo zgodba dveh strank, ki sta se poizkušali preriniti v sredino. Je tudi zgodba o tem, kam je slovenska politična polarizacija zadnjih let odnesla eno izmed njiju. Ter navsezadnje zgodba o dveh popolnoma različnih modelih strank; o uveljavljeni, počasi rastoči stranki ter o neki drugi stranki, ki je zrasla izključno kot rezultat zelo radodarno odmerjene medijske pozornosti.

Ne pozabimo, da stranki, ki sta glede na presek javnomnenjskih anket trenutno praktično izenačeni, v volilno leto prihajata otovorjeni z nahrbtnikoma javne podpore, ki bi si težko bila bolj različna. Zato nam naključje obeh spletnih, t.i. ''Zoom-kongresov'' strank NSi ter LMŠ, ki sta padla na isti dan, ponuja možnost, da primerjamo pot obeh političnih akterjev, njuno strategijo ter obete pred hitro bližajočimi se volitvami.

Konec blefa LMŠ

Kongres stranke Liste Marjana Šarca ter nasploh javno agresivno pozicioniranje stranke v zadnjem letu na malodane skrajno levico kaže na to, da sta bila nekakšna levo-''sredinskost'' ter ''katoliškost'' strankinega predsednika, ki je v preteklosti izjemno učinkovito nabiral katoliške volilne glasove po gorenjskem, zelo dobro premišljena volilna taktika.

Marjan Šarec je na politično sceno vstopil z velikim medijskim pospeškom glavnega izzivalca Boruta Pahorja na predsedniških volitvah. Igral je igro mehkega, a ljudem všečnega, skorajda razumnega populista, z elementi levičarstva ter zdrave kmečke mentalitete. Anketarji so ga navdušeno pograbili kot še en izdelek iz laboratorija novih obrazov, tokrat celo kot nekoga z ''zanimivim'' gorenjsko-''katoliškim'' pedigrejem. A za LMŠ, stranko brez političnega programa, je sledila prava repriza vožnje po vlakcu smrti: od poloma v predvolilni kampanji preko nenadejane sestave leve manjšinske vlade do katastrofalne ocene situacije ob izbruhu koronske zdravstvene krize ter posledično izgube oblasti.

NSi ima vse, le volilni preboj ji ne uspe

In če si je stranka LMŠ šele po treh letih omislila program, ki je baje nastajal kar 533 dni, je zgodba stranke NSi popolno nasprotje. Stranka, ki na vsakih volitvah nastopi z jasno razdelanim programom, ki uporablja kulturen politični jezik ter vedno znova poziva k dialogu in sodelovanju, ki ostaja jasno pozicionirana na desni-sredini in ki je priložnost sodelovanja v zadnji sredinski vladi izkoristila z odličnim delom svojih ministrov na dodeljenih resorjih, ima že vrsto let hudo težavo s prepoznavnostjo ter volilnim prebojem.

Želja po volilnem uspehu za vsako ceno je stranki NSi v preteklosti pogosto odvzela že pridobljene glasove zvestih volivcev. Dolgoletni spor s trenutno glavno partnerico v vladi je zglajen, a ga občasne neumestne pripombe strankine evroposlanke o tem, ''kako Janez Janša ni njen bog'', vedno znova razplamtevajo na družabnih omrežjih. Tudi pripomba Mateja Tonina o nujnosti nekakšnega sodelovanja s sicer po njihovem mnenju programsko neustavno stranko Levica, je povzročila veliko dvignjenih obrvi. Prehitevajoči optimizem predsednika stranke ter napovedovanje vodenja vlade, pa se celo med potencialnimi volivci pogosto prepozna kot znak naivnosti ter prenagljenosti.

A hkrati opazka predsednika NSi o ''revanšizmu ter kulturnem boju, ki ga brez sramu podžiga LMŠ'', kaže na zanimivo predvolilno napoved spopada za sredinske volivce. Če bo Nova Slovenija zmogla nadaljevati uglajeno komunikacijo z SDS-om in če ji slednji morebitnih predvolilnih 'bodic' ne bodo zamerili, bi lahko NSi-jev glas razuma stranki ob vsej kakofoniji iz leve lahko pridobil marsikateri dodaten glas zmernih volivcev.

Mediji so pogosto upali na duel SDS-NSi, a tokrat se vendarle zdi, da bo NSi predvolilne rokavice prekrižal s Šarcem, za katerega meni, da jim je pred leti odvzel sredinski elektorat.

Mediji so pogosto upali na duel SDS-NSi, a tokrat se vendarle zdi, da bo NSi predvolilne rokavice prekrižal s Šarcem, za katerega meni, da jim je pred leti odvzel sredinski elektorat. Obenem bo nujni pogoj za volilni uspeh stranke seveda izogibanje kakršnimkoli destruktivnim potezam, ki bi med simpatizerji pomladnikov ter nasploh zmernimi volivci zasejale dvome ter neodločnost.

S tega vidika bodo za predsednika Mateja Tonina te volitve velika prelomnica. Brezbarvna ''sredinskost'' ne bo dovolj oz. kot je opozoril dr. Peter Gregorčič, NSi ne sme ''pozabiti svojih korenin''. Poleg tega predsednika Mateja Tonina čaka soočenje z očitno nepotrebnimi ter razdvajajočimi izjavami, ki jih v medijih širi njegova predhodnica. Kako torej nastopiti kot enotna in močna demokrščanska opcija, bo za stranko velika preizkušnja.

Izključevalna agresivnost proti povezovalni dialoškosti

Če je imela NSi vedno težave, kako ostati zvesta koreninam ter hkrati širiti svoj volilni domet, je Šarčeva LMŠ že ob svojem nastanku lahko računala na luksuz brezobličnosti, ki jo prinaša slovenska medijska maziljenost. Težava za LMŠ je dejstvo, da so jo hektična ter histerična dejanja in izjave njenega predsednika po izgubi oblasti potisnila popolnoma na skrajno levi pol. Marjan Šarec je svojo stranko zapeljal tako globoko v smer nekakšnega ''krščanskega socializma'', da bo očitno tudi sam na koncu končal pozabljen od tovarišije kot Edvard Kocbek.

Zlobni jeziki na desni namreč so in še danes nekakšno ''Kocbekovstvo'' očitajo Novi Sloveniji. Resnici na ljubo nepremišljene izjave njene evroposlanke pogosto dajejo takšne zaključke. A pravi Kocbek, ki je ob zadnjih volitvah glasove katolikov, četudi so to bili le kulturni katoliki, nesel na levo, je bil Marjan Šarec. Šarec sedaj nekega manevrskega prostora nima več, saj ima na trdi levici kar tri močne konkurente; temno rdečo stranko Levica, ponosno rdeče Socialdemokrate ter oportunistično rdečo stranko Alenke Bratušek.

Če je bila kongresna retorika obeh strank pokazatelj tega, kaj nas lahko čaka v kampanji, je dejstvo, da lahko pričakujemo agresivno ter levo populistično Listo Marjana Šarca, ki se intimno nedvomno zaveda, da bije svoj boj za politično preživetje tako stranke kot tudi svoje politične kariere. Na drugi strani glede na kongresne poudarke krščanskih demokratov, kot volilno alternativo potemtakem lahko pričakujemo pogumno, z rezultati svojih ministrov opogumljeno, ter dialoško Novo Slovenijo.

Vse lepo in prav, toda številni volivci ter simpatizerji NSi-ja obenem upravičeno upajo, da se kot stranka zmernih, toda programsko jasnih načel ne bo prodala v zameno za medijske drobtinice ter igranje desnega asistenta v nekakšni brezprogramski levi vladi. Če je NSi stranka programa, potem mora na izvajanju lastnega programa tudi vztrajati. Nobenega razloga ni, da se NSi iz programskega akterja transformira v brezobličnega dvojnika LMŠ – en ''katoliški'' Marjan Šarec je bil več kot dovolj.