Nov slovenski škof, nov veter?

Te dni smo izvedeli, da je papež imenoval novega škofa krške škofije. Jože Marketz, slovenski zamejski duhovnik, ki je bil v matici znan tudi kot dolgoletni direktor Karitas in ravnatelj Slovenskega dušnopastirskega urada krške škofije, bo postal škof v Celovcu. Za slovensko manjšino v Avstriji, za vse zamejce, pa tudi za ves narod je to zares velik praznik.

A ni prelomno zgolj dejstvo, da je za škofa imenovan Slovenec. Marsikomu se ob tem dejstvu pač krepko kolca. Verjetno pa so skozi stisnjene zobe še tako ariansko navdahnjeni posamezniki pač ugotovili, da je vseeno bolje, kot da je Poljak ali iz Ugande. Po skoraj dvesto letih, in šele drugič.

A Jože Marketz ne prinaša svežega vetra samo s svojo narodnostjo - v "evropski mentaliteti" naj bi to bilo že nekaj samoumevnega. Že med svojim preteklim službovanjem je očitno namigoval, zdaj pa tudi v prvih intervjujih nedoumno pokazal, kako je njegova vizija Cerkve izjemno sveža. In zelo blizu viziji papeža Frančiška. Česa drugega pravzaprav od nekdanjega dolgoletnega direktorja Karitas niti ne bi pričakovali. Medtem ko slovenski "katoliški" mediji o korenitih pogledih novega škofa modro molčijo, pa se je po "liberalnih" že vsul plaz poenostavitev in hvale, govora o hipijevstvu in odpravi celibata.

Seveda en nov škof pač ne bo kar vsega obrnil na glavo, in tudi če bi, bi se v Ljubljani to verjetno bolj malo poznalo. A pogumen in odločen zgled jih veliko prepriča. Najbolj, kot sam pravi, s tem, da je ljudem blizu, da je "eden od njih". Da ni nekakšen grof visoko v oblakih nad običajno rajo, zaprt v svoj administrativni stolp.

Že takoj na začetku se je škof Marketz očitno opredelil glede (obveznega) celibata in podal odločen glas proti. Brez kakšnih posebej bombastičnih argumentov, le s treznim opažanjem, da so duhovniki  osamljeni, sploh ko jim umrejo starši, bratje in sestre. Jasno opredelitev na tem področju je terjal že položaj njegovega predhodnika Aloisa Schwarza, ki mu poleg krepkih finančnih nepravilnosti očitajo tudi kršitev celibata. Ob tem škof Marketz opozarja, da ima vsak pravico do zasebnosti; da je to najprej med njim in Bogom. Pričakuje pa in spodbuja, da se bo upokojeni škof za svoje napake opravičil.

V obdobju krize katolištva v Evropi poudarja, da ni tako pomembno število, ni tako ključno, koliko glav vidimo v cerkvah, pač pa je merilo ljubezen. Ker je Bog "že tam" v ljudeh in ga ni treba cerkvenim uslužbencem šele vsaditi. Bog je po ljubezni v naših medosbnih odnosih že navzoč med nami in v nas. Zato se tudi njegovo škofovsko geslo glasi: Deus caritas est (lat. Bog je ljubezen).

V postarani avstrijski cerkvi se je dotaknil tudi vprašanja mladih; pri tem je izpostavil, da povprečen 19-letnik že ne čuti posebne potrebe po verskem življenju (kot ga razumejo njegovi starši, učitelji in vzgojitelji), a nadvse hrepeni po družbi vrstnikov. Predvsem Cerkev ne sme biti prostor žuganja, ne mladim, temveč vsem, ki so na robu. "Dovolite jim, da imajo življenjske izkušnje in vrata naj bodo odprta."

Glede vprašanja duhovnih poklicev ne sanjari o kakšnem novem valu, ampak brez posebne grenkobe ugotavlja, da bo nujno (bolj) opolnomočiti laike. Preko njihovih življenjskih izkušenj se v Cerkev steka veliko dragocenih stvari, in je škoda, če to kleriaklizem zaduši ali omalovažuje.

Spregovoril je tudi o posvečevanju žensk: "če (neka ženska) čuti, da jo Bog kliče k temu, lahko samo z njo molim in upam, da se uresniči."

Poudarja tudi odnos do okolja oz. stvarstva in pa občutljivost za socialno vprašanje - na podlagi svojih preteklih izkušenj s Karitas želi osvestiti svojo škofovsko konferenco.

Na začetku svoje poti je zelo zavestno privzel preprost življenski stil -  ostati skromen v duhu papeža Frančiška:  Preprosto živite, še naprej si pripravite zajtrk, si naredite perilo, delajte na vrtu -  "preproste stvari, ki mi pomagajo ostati prizemljen". Živeti tako, kot to počnejo drugi ljudje.