Neverjetna ustvarjalnost – kljub tragediji pobojev in strahu pred prisilno repatriacijo (FOTO)

Štefan Kržišnik
5

Izmed množice slovenskih tiskov, ki so jih v letih 1945 do 1949 izdali slovenski begunci v taboriščih v Italiji in na Koroškem, zbuja pozornost drobna knjižica – priročnik za pritrkovalce.

Govori namreč o tem, kako prizadevno so begunci, ki so morali bežati pred komunistično revolucijo, v težkih razmerah ohranjali tisto, kar jim je bilo najdragocenejše.

Še bolj se nas zgodba te knjižice dotakne, ko izvemo, da v taborišču v Peggetzu, kjer je knjižica nastala, zvonov, na katere bi pritrkovali, niso imeli. Pomagali pa so si tako, da so za pritrkavanje prilagodili in uglasili – železniške tračnice.

Razstava, ki je požela veliko zanimanja

To je samo eden od drobcev, ki ga je z udeleženci vodenega ogleda razstave “Rojstvo novih domovin” v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani v četrtek, 23. novembra 2017, podelila soavtorica razstave dr. Helena Jaklitsch.

Razstava, ki je bila v NUK-u odprta od 5. oktobra, je požela precej zanimanja javnosti in medijev (o razstavi smo poročali tudi na Domovini).

Tudi zadnjega vodenega ogleda se je udeležilo lepo število ljudi, ki so dodobra napolnili hodnik pred kavarno NUK, kjer je bila razstava postavljena. In med njimi je bil znaten delež obrazov mlajše generacije.

“Ko razstava stoji in je knjiga natisnjena, se začne praznični čas. V našem primeru je bilo vsekakor tako, saj so bile kritike laskave. Za slovesnim odprtjem so se zvrstili še trije bogati večeri, vodene oglede je bilo treba celo pomnožiti, zanimanje medijev je bilo veliko, naklonjeno in je segalo čez slovenske meje. Tako ob zaključku predvsem upamo, da bo razstava s svojim močnim sporočilom razsvetljevala in navdihovala še kje.”

Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe, ki je z NUK-om sodelovala pri postavitvi razstave,  o občutjih ob njenem zaključku

Razstava se je v petek, 24. novembra, v NUK-u sicer zaključila. V februarju 2018 se seli v slovensko zamejstvo, v Gorico, v Kulturni center Lojzeta Bratuža, pozneje pa morda še kam.

Neverjetna ustvarjalnost v težkih pogojih

Jaklitscheva je doživeto orisala pot, ki so jo slovenski begunci doživeli na begu na Koroško in v Italijo v prvih majskih dneh leta 1945.

Predvsem pa je poudarila, kako neverjetno hitro so se organizirali kot skupnost in postavili na noge izobraževalno, kulturno in društveno življenje.

Kamor so Slovenci prišli kot begunci, pa naj so bile razmere še slabše, povsod je veljala njih prva skrb: če se hočemo ohraniti, se moramo uveljaviti v kulturi. (dr. Tine Debeljak)

To se ni zgodilo samo v težkih materialnih razmerah, ampak tudi v času bolečega soočanja z dejstvom poboja tisočev vrnjenih domobrancev. V taborišču v Vetrinju, ki je bil prva postaja Slovencev v Avstriji, domala ni bilo človeka, ki ne bi v pobojih izgubil očeta, moža, zaročenca, sina, brata …

Dodatna oteževalna okoliščina je bil psihološki pristik s strani angleških zasedbenih oblasti, ki so si prizadevale za vrnitev beguncev v Jugoslavijo. Taborišča so redno obiskovali tudi predstavniki nove oblasti v Sloveniji – člani repatriacijskih komisij, ki so begunce prepričavali, naj se vrnejo v domovino.

Nekateri taboriščniki so se pozneje spominjali, da so med temi obiskovalci z grozo prepoznavali tudi kakšnega, ki je med vojno v njihovi vasi izvajal likvidacije. Vrnili so se seveda le redki.

O tem, kako edinstvena je bila zgodba slovenskih povojnih beguncev priča mnogo detajlov. Med njimi se pogosto omenja poročilo angleške komisije, ki je odločala, ali se lahko priznajo spričevala slovenske begunske gimnazije.

Po opravljenem ogledu je komisija v poročilu zapisala veliko hvalo slovenski gimnaziji in ocenila, da je njen obstoj v danih razmerah herojski. Zapisala je tudi, da v nekaterih predmetih celo prekaša delo podobnih zavodov v Angliji.

“Spoznanje, da smo tistega maja 1945 res izgubili najboljši del našega naroda. Če samo pomislim, kako so že na vetrinjskem polju, ko je bilo ležišče pod vozom luksuz, večina jih je namreč spala na golih tleh, ob izgubi domovine, ki so jo tako ljubili, ter fantov in mož, iz nič na noge postavili izjemno kakovostno slovensko begunsko gimnazijo, ustanovili 130-članski pevski zbor, ki je imel tam že svoj prvi nastop, ter celo začeli izdajati svoj časopis, ostajam brez besed.”

dr. Helena Jaklitsch, soavtorica razstave o najmočnejšem spoznanju pri raziskovanju življenja povojnih beguncev

Živi priči – zakonca Lojze in Majda Starman

Ob vodenem ogledu je bil organiran tudi zadnji spremljevalni dogodek razstave: pričevanje zakoncev Lojzeta in Majde Starman in Špitala ob Dravi.

Lojze in Majda sta čez Ljubelj bežala vsak s svojo družino kot 10-letni oziroma 8-letni otrok. Še vedno se dogodkov živo spominjata. Poslušalci smo lahko neposredno izkusili, kako se otroku v spomin vtisnejo drobci, ki bi morda odraslemu, potopljenemu v morje drugih skrbi, ušli.

Slikovit je bil predvsem njun oris bivalnih razmer (na vetrinjskem polju so prve tedne spali takorekoč pod milim nebom, varovala jih je le plahta, razprostrta čez dva voza, pa tudi pozneje, v drugih taboriščih si je v barakah bivalno-spalni prostor delilo tudi od 10 do 20 oseb, iz več družin). Šolo so otroci obiskovali v zelo skromnih razmerah. Janez se recimo spominja, da ni bilo na voljo niti črnila za pisanje – sam se je recimo znašel tako, da ga je pridobival iz namočenega indigo papirja.

Zakonca sta navdušila s svojo mladostno energijo in sproščenostjo, ki jo ob tako težki temi in spominih na čas po najbolj tragičnih dogodkih slovenske narodne zgodovine ne bi pričakovali.

(Lojze in Majda sta bila pred tremi leti gosta oddaje Pričevalci, tako da si lahko njuno pričevanje ogledate tudi v arhivu TV Slovenija.)

Okrasni copatki, ki so jih iz ostankov blaga izdelovale ženske v taborišču. Kupovale so jih tudi domačinke.

Več fotografij z razstave “Rojstvo novih domovin” si lahko ogledate tukaj.

5 KOMENTARJI

  1. In zakaj so Slovenci čisto pridno čakali v taboriščih, da jih vrnejo, medtem ko so Hrvati, če Angleži le za trenutek niso bili pozorni, bežali s hitrostjo večjo od Usaina Bolta?

  2. Ja, to je zanimivo vprašanje. Še celo potem, ko so izvedeli za poboje, so zadnji domobranci šli na angleške kamione. Češ da so dali kot vojaki obljubo in da ne bodo pustili tovarišev, ki so šli pred njimi, samih. Neka neverjetna, že iracionalna lojalnost in pa vdanost v usodo.

    Zanimiva je tudi primerjava s kozaki, ki so na Koroškem doživljali podobno usodo. Mnogo jih je poskakalo v Dravo, storilo samomor. Od Slovencev niti eden.

  3. Ubogi ljudje, koliko so pretrpeli. Občudujem jih, da so ohranili našo kulturo, predvsem pa optimizem in voljo do življenja.
    In zakaj Slovenci niso bežali iz taborišč? Verjetno zato, ker si niso predstavljali, kaj se jim bo zgodilo. Upali so do zadnjega.
    Tudi “zavezniki” nosijo svoj del krivde. Verjetno so vedeli, kaj se bo zgodilo z vsemi temi ljudmi. Poslali so jih dobesedno v volčje žrelo.

  4. Štefan hvala za tako dober komentar, ki nam nazorno prikaže del tragične zgodovine Slovencev.

    To so bili domoljubi in SLOVENSTVO jim je bilo globoko v srcu. Domovino Slovenijo so težko zapustili – zato so si jo z ohranjanjem kulture skušali ohranjati, in to tam, kjer so se naselili. Tudi v daljni Argentini jo ohranja še ČETRTI rod.
    Hude razmere v matični domovini leta 1945, so pognale v svet veliko izobražencev in kulturnikov ter premožnih domoljubov. Politični begunci so si tako rešili življenje. V naši DOMOVINI, pa je bila storjena RANA, ki se do sedaj še ni zacelila. Manjko teh domoljubov se čuti še DANES.

    Natalija – tvojemu komentarju se pridružujem tudi jaz.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime