Vprašanje, če bi brez silovitosti emigracije sploh dočakali rojstvo samostojne države (FOTO)

Štefan Kržišnik
6

Množični beg civilistov maja leta 1945 čez Karavanke na Koroško in preko Soče v Furlanijo ni pomenil nič manjše katastrofe za slovenski narod kot množični povojni poboji.

To misel je na odprtju razstave “Rojstvo novih domovin”, ki je bilo četrtek, 5. oktobra, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, izrekel velikan slovenske povojne klasične filologije, akademik dr. Kajetan Gantar.

Odprtje razstave je potekalo v prostorih Kavarne NUK.

Razstavo, ki prikazuje bogato ustvarjalnost slovenskih beguncev v prvih treh povojnih letih po taboriščih v Avstriji in Italiji, je odprl minister za kulturo Anton Peršak. Postavili sta jo Narodna in univerzitetna knjižnica ter Rafaelova družba ob finančni podpori ministrstva za kulturo in urada za Slovence po svetu.

Načrtovan izgon možganov, ki pa mu v tujini sledi neverjetna ustvarjalnost

Omenjene besede dr. Kajetana Gantarja niso samo ugotovitev opazovalca z zgodovinske distance, ampak sodba, ki korenini v živi, neposredni izkušnji tedanjega časa. Kajetan Gantar je bil maja 1945 namreč kot 14-letni fantič tudi sam v reki beguncev, ki se je zlivala čez Ljubelj – na Koroško je spremljal svojega bolnega očeta.

V nagovoru pred odprtjem razstave je dr. Gantar spregovoril o presenetljivi ustvarjalni sili in vitalnosti, ki se je kljub nepojmljivi bolečini zaradi pobojev in težkim taboriščnim razmeram razbohotila med slovenskimi begunci: mreža vrtcev in šol, bogata publicistična in založniška dejavnost (v dobrih treh letih prek 500 časopisnih, revijalnih in knjižni izdaj!), kulturna dejavnost (pevski zbori, gledališka dejavnost), telovadna in športna društva, pa tudi razmah delavnic, v katerih so se kljub pomanjkanju orodja in materiala izdelovala oblačila, narodne noše, gospodinjski pripomočki, pohištvo; nastajale pa so tudi umetniške slike in miniaturne plastike.

Jaslice in kelih, izdelani iz ostankov aluminija, ki so ga v času vojne uporabljali za izdelavo letal.

Poseben ponos je bila slovenskim beguncem popolna osemletna gimnazija v Peggetzu pri Lienzu, ki jo je poldrugo leto kot obiskoval tudi Kajetan Gantar. Gimnazija je požela najvišja priznanja mednarodnih strokovnjakov, ki so ji hodili nadzirat. Njeni maturanti pa so se lahko brez ovir vpisovali na študij na graški in drugih avstrijskih univerzah.

Poznavalci ocenjujejo, da gre pri tem razcvetu slovenstva znotraj nemogočih razmer za fenomen, ki mu v svetovnem merilu ni najti primerjave.

Brez živosti emigracije slovenske državnosti ne bi bilo

A pod vsem tem kulturnim in prosvetnim vrvenjem se je skrivalo še nekaj izredno pomembnega za prihodnost slovenstva – negovanje ideje, ki je po Gantarjevih besedah izžarevalo “neko magično moč, ki je tudi najbolj brutalni režimi s svojimi represivnimi organi ne morejo zatreti, utišati in izkoreniniti”. To je bila ideja samostojne in svobodne slovenske države.

Potovalni kovčki, izdelani v taboriščnih delavnicah.

Dr. Gantar se spominja, da se je s to idejo srečal že takoj v poletnih mesecih leta 1945, ki jih je skupaj s študenti, idejnimi privrženci med vojno umorjenega dr. Lamberta Ehrlicha, preživljal na eni od gorskih kmetij na Tirolskem, kjer je našel delo.

Ta ideja je v začetku zvenela kot “neverjetna fantazija in neuresničljiva pravljica”, v matični domovini pa je bila stigmatizirana kot “največja in najhuje kazniva herezija”, je dejal Gantar.

A sčasoma je v emigraciji dobivala čedalje večji zagon in po prvih plahih zametkih “okužila” čedalje širše sloje in plasti tudi v matični domovini.

“NUK vsako leto pripravi razstavo z izseljensko tematiko, zgodbe tistih, ki so odšli in si v novih domovinah ustvarili svoj dom, se nas še posebej dotaknejo. Letošnja razstava ima posebno sporočilo: tudi v nemogočih razmerah je prostor za ustvarjalnost, za željo po biti in obstati. Slovenski begunci so v dobrih treh letih bivanja v taboriščih ustvarili neverjetno zgodbo o uspehu, ki nam je lahko  zgled in spodbuda za naš vsakdan.”

Helena Janežič, vodja zbirke tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije v NUK, soavtorica razstave

Zahvala NUK-u in želja, da bi razstavo videlo čim več mladih

Akademik dr. Kajetan Gantar je ob koncu izrazil zahvalo in priznanje Narodni in univerzitetni knjižnici in njeni ravnateljici Martini Rozman Salobir za organizacijo razstave, ki bo pripomogla k “pravičnejši, nepristranski in celoviti osvetlitvi strani nekaterih predolgo zamolčanih strani naše polpretekle zgodovine”.

Izrazil pa je tudi željo, da bi si razstavljeno gradivo ogledalo čim več pripadnikov naših mlajših rodov, učencev, dijakov in študentov, ki so bili ali so še danes med rednim šolanjem prikrajšani za nepristranske informacije.

Odprtje razstave je s pesmijo polepšal znani basbaritonist Marko Fink. Ob koncu je navzoče povabil, da so skupaj zapeli slovensko ljudsko “Kje so tiste stezice”.

Razstava “Rojstvo novih domovin” je na ogledu v Plečnikovem hodniku in kavarni NUK od 5. oktobra do 25. novembra 2017. Vabljeni na vodene oglede:

  • četrtek, 12. oktober, ob 17h (sledi izseljenski pesniški večer s triom Volk Folk, ob 18h);
  • četrtek, 19. oktober, ob 11h
  • sreda, 25. oktober, ob 17h
  • četrtek, 9. november, ob 17h (sledi predavanje soavtorice razstave dr. Helene Jaklitsch, o življenju Slovencev v taboriščih v Italiji, ob 18h);
  • četrtek, 23. november, ob 17h (sledi pogovorni večer z Majdo in Lojzetom Starmanom in Špitala ob Dravi o izkušnji begunstva in taboriščnega življenja, ob 18h)
Ob razstavi je v sozaložništvu NUK in založbe Družina izšla knjiga Rojstvo novih domovin.
Predstavljene so fotografije iz bogatega arhiva dveh avtorjev – Marjana Hočevarja in Lojzeta Erjavca, ki jih hrani Rafaelova družba.
Minister Anton Peršak na ogledu s Heleno Janežič, eno od avtoric razstave, in Martino Rozman Salobir, ravnateljico NUK.

Soavtorica razstave Helena Janežič in Zorko Simčič, najpomembnejši pisatelj slovenske povojne emigracije.
Ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar.
Soavtorica razstave dr. Helena Jaklitsch in ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Slavnostni govornik akademik dr. Kajetan Gantar in minister za kulturo Anton Peršak.
Razstava je še posebej namenjena mladim rodovom.

6 KOMENTARJI

  1. Kakšno korist je imel papež Pij Xll. ko je skril skoraj štiri sto ranjenih ustašev starih med šestnajst in dvaindvajset let v svojih prostorih? Mislim, da je imel same stroške: zdravila, hrana, obleka…

  2. To je nedvoumno dejstvo. Vsa slovenska inteligenca je šla v Avstralijo, Argentino, ZDA. Mislim, da vodstva v Sloveniji tu po letu 1945 po kvaliteti absolutno ne moremo primerjati ne z predvojnim meščanskim vodstvom (SLS in liberalci) kot tudi ne z emigracijo, ki je potem ključno podprla DEMOS. Poglejte kakšne papke imamo sedaj na slovenski levici –
    ti ljudje so neposredni nasledniki sistema iz prejšnje države. Takšni papki bi v povprečni zahodnoevropski državi (Nemčina, Francija, VB, Švica,Kanada ZDA) bili dobri samo za kidat ceste, pri nas so se pa zaredili po državnih bankah in državnih podjetjih. Sreča da takšnih papkov nimamo v privatnem sektorju, kjer so po osamosvojitvi normalni ljudje dobili priložnost, da zacvetijo, pokažejo kaj znajo. Torej, upamo lahko le, da bomo tako s staro emigracijo (Agrentina) kot tudi novejšo ki odhaja v Kanado ZDA (silicijeva dolina, Kalifornija, New York, ameriške univerze itd.) lahko navezali takšne stike, da se vrnejo in vzpostavijo moderno zahodno evropsko državo.
    Emigrantov, ki bi se vrnili v Slovenijo potrebujemo mnogo več. Tistih nekaj kar je prišlo in se izpostavilo v politiki, so (bili briljantni): dr. Andrej Bajuk, Federico V. Potočnik.
    Takšne ljudi bomo rabili za novo desno pomlad!

  3. In potem se pojavi neki televizijski novinar (Janez Čuček ) ter napiše o tej emigraciji knjigo z naslovom Sramota umira počasi. V tej knjigi ta pisun tako silovito udriha po povojnih slovenskih emigrantih v Argentini, Avstraliji, USA, da le z naporom volje prebereš knjigo do konca. Zanj ni slovenskega emigrantskega čudeža, zanj je “čudež”, ki se ne bi smel zgoditi. Namreč pobeg iz države, kjer ni človeško življenje pomenilo NIČ.

  4. Pobili so nedolžne ljudi, brez dokazov, da so točno oni naredili ta in ta zločin. Lahko ga je kdo drug (tisti drug, ki je v resnici kriv lahko leži na tropskem otoku in namaka noge v morju) in dokler se nekomu ne dokaže krivda ni kriv. Bili so ljudje in bili so brez orožja. Še dobro, da so ustaši za razliko od domobrancev, v Avstriji če so le lahko zbežali v svete ustanove in da so jih dobri ljudje skrili. Domobranci in ostali so pa bili kot ovce, ki gredo na tovornjak za mesarijo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime