Neumnosti na Balkanu

Slovenska javnost je v preteklem tednu usvojila nov pojem političnega vokabularja, ki je sicer že vrsto let v uporabi v diplomaciji, pa zanj prej še nikoli ni slišala. Govorimo o t. i. non-paperju, ki opisuje zelo direktna in neuradna sporočila med sogovorniki v mednarodni politiki. Ta lahko služijo kot izhodišča za pogovore, ali pa so namenjena pretoku informacij, za katere s(m)o ocenili, da bi jih morali tisti na drugi strani poznati.

V zadnjem o Balkanu, ki naj bi ga Janez Janša posredoval predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, smo izvedeli, da je Slovenija med glavnimi protagonisti novega risanja novih meja. Med drugim naj bi dokument predvideval združitev Kosova in Albanije, združitev Republike Srbske s Srbijo ter hrvaških kantonov v Bosni in Hercegovini (BIH) s Hrvaško. Tako zunanji minister Anže Logar, kot predsednik vlade Janša, sta obstoj takšnega dokumenta zanikala in dejala, da se slovenska strategija do Balkana ni spremenila. Od takšnega dokumenta se je distanciral tudi predsednik Borut Pahor.

Glede na to, da je bilo v zadnjih dneh v medijih prelitega že veliko črnila ter si je vsakdo, ki bo prebral te vrstice, že gotovo ustvaril močno mnenje, kot je to v navadi, ko je na oblasti Janez Janša, bi v pisanju izpostavil le tri nianse.

Staro spoznanje: v političnem boju za oblast so dovoljena vsa sredstva. Če ta ni uspešen doma, ga po potrebi prenesemo v tujino.

Nič ni sveto

Staro spoznanje: v političnem boju za oblast so dovoljena vsa sredstva. Če ta ni uspešen doma, ga po potrebi prenesemo v tujino. V eni od prejšnjih kolumn sem ugotavljal, da so pri izvažanju afer mnogo bolj uspešni levo od sredine - tudi tokrat se niso izneverili. Imena protagonistov z rumenokljunim črnim ptičem na čelu potrjujejo, da smo spor ustvarili v Sloveniji, Bosno pa smo zaradi nekaterih ponovno obujenih čustev ob žalostni obletnici obleganja Sarajeva izbrali le za prikladno tarčo. Ugled Slovenije ali ranjena čustva vpletenih smo pri tem postavili na zadnje mesto.

Prav tako smo z izvozom afer otežili slovensko predsedovanje Evropski uniji, saj bo težko kredibilno prodajati zgodbo o evropski perspektivi zahodnega Balkana, če bodo imeli naši sogovorniki v podzavesti občutek, da jih želimo razkosati. Podobno zgodbo smo videli že za časa prve Janševe vlade in predsedovanja s famozno washingtonsko depešo. Spomnimo: v pogovore z ZDA o odcepitvi in priznanju Kosova je bila vključena tudi Slovenija. Ker je nekdo na našem ministrstvu nepooblaščeno izdal vsebino teh pogovorov, so Srbi v navalu besa razdejali slovensko veleposlaništvo v Beogradu.

Seveda je treba dopustiti možnost, da izvoza afere ni bilo ter je slovenska zunanja politika v obeh primerih odigrala vlogo uporabnega idiota. Vendar se zdi zaradi vseh indicev ta scenarij malo verjeten.

Manjka Amerika

Drugič: pogrešamo Združene države Amerike (ZDA). Razumevanje zgodovine geostrateških odnosov na Balkanu nas uči, da se od devetdesetih let dalje nič ni zgodilo brez blagoslova ali pritiska Amerike. Evropa v teh odnosih nikoli ni bila resni igralec, ampak je bila postavljena kvečjemu v vlogo svetilnika, kjer se cedita mleko in med ter s tem motivirala države v zaledju, da so sprejele evropsko perspektivo. Vse realne intervencije pa so vedno opravile ZDA: daytonski sporazum, bombardiranje Srbije, odcepitev Kosova, navsezadnje arbitražna odločba med Slovenijo in Hrvaško (Hrvaška naj bi na arbitražni sporazum pristala na pritisk ZDA, kasneje pa tudi s pomočjo ZDA in slovenskih političnih diletantov iz njega izstopila). V domnevnem dokumentu, ki so ga objavili na portalu necenzurirano.si, umanjka Amerika, kar dodatno povečuje dvome v njegovo pristnost.

Prav tako je na čelu ZDA »napačen« predsednik. Mnogo bolj je verjeti, da bi tak pristop do zahodnega Balkana ubral Donald Trump in ne Joseph Biden. Utopično pa je trditi, da v trikotniku med Vučičem, Janšo in prejšnjo (tudi sedanjo) ameriško administracijo niso preigravali več možnih scenarijev. Ti pogovori venomer potekajo in so popolnoma legitimni. Skoraj podobno utopično pa je trditi, da bi si Slovenija z objavo dokumenta zagotovila boljša izhodišča za pogovore s Hrvaško. Tisti, ki trdi, da bi Hrvaška v primeru uresničenja meja velike Hrvaške, imela manjše težnje po Piranskem zalivu, očitno karakterja naših južnih sosedov ne pozna dobro.

Na Balkanu imamo nekaj sodov s smodnikom, kjer vrvica že gori

Ob vsem pogromu nad ne-dokumentom, pa smo spregledali nekaj realnih problemov, ki so bili izpostavljeni, in bodo verjetno vplivali na prihodnjo sliko Balkana. Prvi je rak rana načina delitve oblasti in funkcioniranja države v BIH. Da situacija ni trajna, so dobro vedeli že podpisniki prvega daytonskega sporazuma in zato predvideli nadaljnje pogovore, do katerih pa nikoli ni prišlo. Pričakovanja, da bo sedanji ustroj države zmožen uresničevanja evropske perspektive, so nizka pri vseh deležnikih. Tu so reforme nujne, kar je izpostavil tudi minister Logar na seji odbora za zunanje zadeve v parlamentu, ko je razkril obstoj dokumenta, ki ga je sopodpisalo več držav iz regije in ki spodbuja evropsko perspektivo BIH.

Druga dva problema bom le nanizal, saj sta dosti povedna sama po sebi:

- na zadnjih volitvah na Kosovu smo videli, da so plapolale samo albanske zastave.

- demografska slika v Severni Makedoniji.

Ob vseh obstoječih ali neobstoječih dokumentih lahko ugotovimo, da smo v Sloveniji uspešno usvojili novo besedno zvezo. Kljub vsemu pa zavedanja, ki ga je bojda ubesedil že Otto von Bismarck, zavoljo političnega boja ni vredno stalno preverjati z nespretnim podžiganjem čustev: "Če bo v Evropi vojna, bo prišla iz neke preklete neumnosti na Balkanu."