Nekdanji papež Benedikt pod drobnogledom: je kot nadškof deloval ustrezno v primerih zlorab otrok?

V Nemčiji so po več letih preiskav naposled razkrili vsebino poročila odvetniške družbe Westpfahl Spilker Wastl (WSW), ki je analizirala, kako so bili obravnavani primeri spolnih zlorab v Münchensko-freisinški nadškofiji v letih 1945–2019. Raziskava je pokazala, da se je v tem času zgodila zloraba najmanj 497 oseb, med 235 storilci pa je bilo kar 173 duhovnikov.

Raziskovalci so med primeri posvetili veliko pozornosti tudi obravnavi zlorab, ki jih je storil duhovnik Peter H. iz Essna. Slednjega so leta 1980 na prošnjo Essenške škofije začasno namestili v Münchenski nadškofiji. Storilec naj bi bil med svojim bivanjem deležen »psihično-terapevtskega zdravljenja«.

V zvezi s primerom so se preiskovalci obrnili tudi na nekdanjega Münchensko-freisinškega nadškofa Josepha Ratzingerja. Ta je v svojem odzivu zanikal, da bi bil prisoten na seji ordinariata, kjer so obravnavali ta primer. Toda izvedenci so ga na podlagi zapisnika seje postavili na laž.

Po tem razkritju se je na sedaj že upokojenega papeža Benedikta XVI. vsul plaz kritik. V številnih medijih so se tako pojavili naslovi, kot so "Sodelavec za resnico se požvižga na resnico", s čimer so ti želeli poudariti, da je papež Benedikt XVI. evidentno deloval v nasprotju s svojim škofovskim geslom, ki je "Sodelavci resnice".

Je zaslužni papež torej lagal o svoji vlogi pri preganjanju storilcev spolnih zlorab? Nobenega dvoma namreč ni, da je bila obravnava takrat 33-letnega duhovnika Petra H. povsem neustrezna in da je ta v naslednjih letih lahko nemoteno nadaljeval s spolnimi zlorabami.

Ostre obtožbe

Zdi se, da ima papež v tem trenutku bolj malo zaveznikov. Odrekli so se mu tudi nekateri najvplivnejši cerkveni dostojanstveniki, ki so še kakšno leto prej hvalili upokojenega papeža.

Med njimi je tudi izjemno vplivni jezuitski pater in izvedenec za varstvo otrok Hans Zollner. Ta ob aferi pravi, da je »nujno novo vrednotenje papeževanja zaslužnega papeža«. Toda ta je bil le malo prej povsem drugačnega mnenja in je kot član Papeške komisije za varstvo mladoletnih izjavljal, da je Benedikt XVI. zanj »junak, ki se je bojeval zoper zlorabo in storil vse, kar človek zmore, da bi preprečil zlorabe v prihodnosti«.

Nobenega dvoma torej ni, da je kardinal Ratzinger v procesu očiščenja cerkve delal tudi napake. Toda kaj je dejansko res v tem zadnjem "Benediktovem potresu"?

Breme Benediktove odgovornosti

"Ali še smemo braniti zaslužnega papeža?" si ob tem zastavlja vprašanje vplivni nemški novinar Peter Seeger. "Ali pa ga celo moramo braniti, ker gre v medijskem poboju za obstreljevanje z mešanico resničnega, zlaganega in zlobnega? Merila v času dogajanja so bila drugačna od današnjih."

V resnici je sicer povsem nepomembno, ali je bil nadškof prisoten na sestanku ali ne, ugotavlja Seeger, saj je kot nadškof nosil odgovornost, pa če je bil tam ali ne.

A kot opaža Seeger, "Ratzinger v preteklosti ni imel nobene težave pri soočanju s problemi in s prevzemanjem odgovornosti. Celo za stvari, za katere ni bil kriv, na primer za polomijo Williamsonove afere. Nepozabna je njegova meditacija križevega pota v Koloseju marca 2005: »Koliko umazanije je v Cerkvi,« je zaklical, »in prav med tistimi, ki naj bi v duhovništvu povsem pripadali Kristusu!«

Obenem je kot papež večkrat izražal svoj sram in svoje sočutje z žrtvami spolne zlorabe in se na vseh večjih potovanjih tudi srečeval z žrtvami zlorab.

Dosedanja preiskava kaže, da je zaslužni papež Benedikt ob izpolnjevanju vprašalnika svojim odvetnikom potrdil, da je bil prisoten na omenjenem sestanku. Vendar pa so njegovi odvetniki po pregledu zbranih papirjev napačno ocenili, da ga tam ni bilo.

Neizpodbitne zasluge

Pravzaprav je presenetljivo, kako se lahko vloga papeža Benedikta XVI. in kardinala Ratzingerja drastično spremeni zgolj zaradi enega spornega vprašanja. Kajti prav v času, ko je bil slednji vodja Kongregacije za nauk vere, je ta postala osrednje prizorišče boja proti spolnim zlorabam.

Ratzingerjevi prvi odzivi v Vatikanu so sicer povsem sledili njegovemu münchenskemu ravnanju. Tako je leta 1985 zavrnil laizacijo pedofilskega duhovnika iz ZDA, čeprav sta to zahtevala tako duhovnik kot sam škof.

Kot je kasneje povedal eden od njegovih naslednikov pri Kongregaciji za doktrino vere kardinal Gerhard Müller, je jasno, da ne cerkev ne družba nista pravilno razumela spolne zlorabe otrok: "Menilo se je, da bi terapija lahko rešila težavo. Danes vemo, da je to za te zločince neuporabno," je današnje polemike pojasnil Müller.

Drugačen pristop se je začel šele v devetdesetih letih, zlasti po tem, ko je kardinal Ratzinger dosegel, da je to področje s Kongregacije za duhovščino prišlo pod okrilje Kongregacije za nauk vere, ki jo je vodil sam.

V okviru njegovih prizadevanj je od 2. do 5. aprila 2003 potekal prvi vatikanski kongres o zlorabah. Po pričanju nemškega psihiatra Manfreda Lütza si takrat stroka še zdaleč ni bila enotna. Nekateri so namreč trdili "da je treba kršitelje nadzorovati, ne pa jih preprosto zavreči; sicer bi – brez socialne perspektive – predstavljali večjo nevarnost za družbo." A jih je Ratzinger zavrnil z besedami, "da je zloraba tako grozna stvar, da takšnim storilcem preprosto ne smemo dovoliti, da bi še naprej delali kot duhovniki."

Vloga kardinala Ratzingerja in kasnejšega papeža Benedikta XVI. bo tako za vedno ostala vpeta v izjemno specifično obdobje, ko se cerkev sploh ni zavedala, kakšno breme zanjo predstavljajo spolne zlorabe, in med tem, ko se je ta naučila z njimi soočati. Zasluge ta to, da je boj proti zlorabam danes tako odločen in brezkompromisen, zagotovo pripadajo tudi njemu.