Nekdanji papež Benedikt pod drobnogledom: je kot nadškof deloval ustrezno v primerih zlorab otrok?
POSLUŠAJ ČLANEK
V Nemčiji so po več letih preiskav naposled razkrili vsebino poročila odvetniške družbe Westpfahl Spilker Wastl (WSW), ki je analizirala, kako so bili obravnavani primeri spolnih zlorab v Münchensko-freisinški nadškofiji v letih 1945–2019. Raziskava je pokazala, da se je v tem času zgodila zloraba najmanj 497 oseb, med 235 storilci pa je bilo kar 173 duhovnikov.
Raziskovalci so med primeri posvetili veliko pozornosti tudi obravnavi zlorab, ki jih je storil duhovnik Peter H. iz Essna. Slednjega so leta 1980 na prošnjo Essenške škofije začasno namestili v Münchenski nadškofiji. Storilec naj bi bil med svojim bivanjem deležen »psihično-terapevtskega zdravljenja«.
V zvezi s primerom so se preiskovalci obrnili tudi na nekdanjega Münchensko-freisinškega nadškofa Josepha Ratzingerja. Ta je v svojem odzivu zanikal, da bi bil prisoten na seji ordinariata, kjer so obravnavali ta primer. Toda izvedenci so ga na podlagi zapisnika seje postavili na laž.
Po tem razkritju se je na sedaj že upokojenega papeža Benedikta XVI. vsul plaz kritik. V številnih medijih so se tako pojavili naslovi, kot so "Sodelavec za resnico se požvižga na resnico", s čimer so ti želeli poudariti, da je papež Benedikt XVI. evidentno deloval v nasprotju s svojim škofovskim geslom, ki je "Sodelavci resnice".
Je zaslužni papež torej lagal o svoji vlogi pri preganjanju storilcev spolnih zlorab? Nobenega dvoma namreč ni, da je bila obravnava takrat 33-letnega duhovnika Petra H. povsem neustrezna in da je ta v naslednjih letih lahko nemoteno nadaljeval s spolnimi zlorabami.
Zdi se, da ima papež v tem trenutku bolj malo zaveznikov. Odrekli so se mu tudi nekateri najvplivnejši cerkveni dostojanstveniki, ki so še kakšno leto prej hvalili upokojenega papeža.
Med njimi je tudi izjemno vplivni jezuitski pater in izvedenec za varstvo otrok Hans Zollner. Ta ob aferi pravi, da je »nujno novo vrednotenje papeževanja zaslužnega papeža«. Toda ta je bil le malo prej povsem drugačnega mnenja in je kot član Papeške komisije za varstvo mladoletnih izjavljal, da je Benedikt XVI. zanj »junak, ki se je bojeval zoper zlorabo in storil vse, kar človek zmore, da bi preprečil zlorabe v prihodnosti«.
Nobenega dvoma torej ni, da je kardinal Ratzinger v procesu očiščenja cerkve delal tudi napake. Toda kaj je dejansko res v tem zadnjem "Benediktovem potresu"?
"Ali še smemo braniti zaslužnega papeža?" si ob tem zastavlja vprašanje vplivni nemški novinar Peter Seeger. "Ali pa ga celo moramo braniti, ker gre v medijskem poboju za obstreljevanje z mešanico resničnega, zlaganega in zlobnega? Merila v času dogajanja so bila drugačna od današnjih."
V resnici je sicer povsem nepomembno, ali je bil nadškof prisoten na sestanku ali ne, ugotavlja Seeger, saj je kot nadškof nosil odgovornost, pa če je bil tam ali ne.
A kot opaža Seeger, "Ratzinger v preteklosti ni imel nobene težave pri soočanju s problemi in s prevzemanjem odgovornosti. Celo za stvari, za katere ni bil kriv, na primer za polomijo Williamsonove afere. Nepozabna je njegova meditacija križevega pota v Koloseju marca 2005: »Koliko umazanije je v Cerkvi,« je zaklical, »in prav med tistimi, ki naj bi v duhovništvu povsem pripadali Kristusu!«
Obenem je kot papež večkrat izražal svoj sram in svoje sočutje z žrtvami spolne zlorabe in se na vseh večjih potovanjih tudi srečeval z žrtvami zlorab.
Dosedanja preiskava kaže, da je zaslužni papež Benedikt ob izpolnjevanju vprašalnika svojim odvetnikom potrdil, da je bil prisoten na omenjenem sestanku. Vendar pa so njegovi odvetniki po pregledu zbranih papirjev napačno ocenili, da ga tam ni bilo.
Pravzaprav je presenetljivo, kako se lahko vloga papeža Benedikta XVI. in kardinala Ratzingerja drastično spremeni zgolj zaradi enega spornega vprašanja. Kajti prav v času, ko je bil slednji vodja Kongregacije za nauk vere, je ta postala osrednje prizorišče boja proti spolnim zlorabam.
Ratzingerjevi prvi odzivi v Vatikanu so sicer povsem sledili njegovemu münchenskemu ravnanju. Tako je leta 1985 zavrnil laizacijo pedofilskega duhovnika iz ZDA, čeprav sta to zahtevala tako duhovnik kot sam škof.
Kot je kasneje povedal eden od njegovih naslednikov pri Kongregaciji za doktrino vere kardinal Gerhard Müller, je jasno, da ne cerkev ne družba nista pravilno razumela spolne zlorabe otrok: "Menilo se je, da bi terapija lahko rešila težavo. Danes vemo, da je to za te zločince neuporabno," je današnje polemike pojasnil Müller.
Drugačen pristop se je začel šele v devetdesetih letih, zlasti po tem, ko je kardinal Ratzinger dosegel, da je to področje s Kongregacije za duhovščino prišlo pod okrilje Kongregacije za nauk vere, ki jo je vodil sam.
V okviru njegovih prizadevanj je od 2. do 5. aprila 2003 potekal prvi vatikanski kongres o zlorabah. Po pričanju nemškega psihiatra Manfreda Lütza si takrat stroka še zdaleč ni bila enotna. Nekateri so namreč trdili "da je treba kršitelje nadzorovati, ne pa jih preprosto zavreči; sicer bi – brez socialne perspektive – predstavljali večjo nevarnost za družbo." A jih je Ratzinger zavrnil z besedami, "da je zloraba tako grozna stvar, da takšnim storilcem preprosto ne smemo dovoliti, da bi še naprej delali kot duhovniki."
Vloga kardinala Ratzingerja in kasnejšega papeža Benedikta XVI. bo tako za vedno ostala vpeta v izjemno specifično obdobje, ko se cerkev sploh ni zavedala, kakšno breme zanjo predstavljajo spolne zlorabe, in med tem, ko se je ta naučila z njimi soočati. Zasluge ta to, da je boj proti zlorabam danes tako odločen in brezkompromisen, zagotovo pripadajo tudi njemu.
Raziskovalci so med primeri posvetili veliko pozornosti tudi obravnavi zlorab, ki jih je storil duhovnik Peter H. iz Essna. Slednjega so leta 1980 na prošnjo Essenške škofije začasno namestili v Münchenski nadškofiji. Storilec naj bi bil med svojim bivanjem deležen »psihično-terapevtskega zdravljenja«.
V zvezi s primerom so se preiskovalci obrnili tudi na nekdanjega Münchensko-freisinškega nadškofa Josepha Ratzingerja. Ta je v svojem odzivu zanikal, da bi bil prisoten na seji ordinariata, kjer so obravnavali ta primer. Toda izvedenci so ga na podlagi zapisnika seje postavili na laž.
Po tem razkritju se je na sedaj že upokojenega papeža Benedikta XVI. vsul plaz kritik. V številnih medijih so se tako pojavili naslovi, kot so "Sodelavec za resnico se požvižga na resnico", s čimer so ti želeli poudariti, da je papež Benedikt XVI. evidentno deloval v nasprotju s svojim škofovskim geslom, ki je "Sodelavci resnice".
Je zaslužni papež torej lagal o svoji vlogi pri preganjanju storilcev spolnih zlorab? Nobenega dvoma namreč ni, da je bila obravnava takrat 33-letnega duhovnika Petra H. povsem neustrezna in da je ta v naslednjih letih lahko nemoteno nadaljeval s spolnimi zlorabami.
Ostre obtožbe
Zdi se, da ima papež v tem trenutku bolj malo zaveznikov. Odrekli so se mu tudi nekateri najvplivnejši cerkveni dostojanstveniki, ki so še kakšno leto prej hvalili upokojenega papeža.
Med njimi je tudi izjemno vplivni jezuitski pater in izvedenec za varstvo otrok Hans Zollner. Ta ob aferi pravi, da je »nujno novo vrednotenje papeževanja zaslužnega papeža«. Toda ta je bil le malo prej povsem drugačnega mnenja in je kot član Papeške komisije za varstvo mladoletnih izjavljal, da je Benedikt XVI. zanj »junak, ki se je bojeval zoper zlorabo in storil vse, kar človek zmore, da bi preprečil zlorabe v prihodnosti«.
Nobenega dvoma torej ni, da je kardinal Ratzinger v procesu očiščenja cerkve delal tudi napake. Toda kaj je dejansko res v tem zadnjem "Benediktovem potresu"?
Breme Benediktove odgovornosti
"Ali še smemo braniti zaslužnega papeža?" si ob tem zastavlja vprašanje vplivni nemški novinar Peter Seeger. "Ali pa ga celo moramo braniti, ker gre v medijskem poboju za obstreljevanje z mešanico resničnega, zlaganega in zlobnega? Merila v času dogajanja so bila drugačna od današnjih."
V resnici je sicer povsem nepomembno, ali je bil nadškof prisoten na sestanku ali ne, ugotavlja Seeger, saj je kot nadškof nosil odgovornost, pa če je bil tam ali ne.
A kot opaža Seeger, "Ratzinger v preteklosti ni imel nobene težave pri soočanju s problemi in s prevzemanjem odgovornosti. Celo za stvari, za katere ni bil kriv, na primer za polomijo Williamsonove afere. Nepozabna je njegova meditacija križevega pota v Koloseju marca 2005: »Koliko umazanije je v Cerkvi,« je zaklical, »in prav med tistimi, ki naj bi v duhovništvu povsem pripadali Kristusu!«
Obenem je kot papež večkrat izražal svoj sram in svoje sočutje z žrtvami spolne zlorabe in se na vseh večjih potovanjih tudi srečeval z žrtvami zlorab.
Dosedanja preiskava kaže, da je zaslužni papež Benedikt ob izpolnjevanju vprašalnika svojim odvetnikom potrdil, da je bil prisoten na omenjenem sestanku. Vendar pa so njegovi odvetniki po pregledu zbranih papirjev napačno ocenili, da ga tam ni bilo.
Neizpodbitne zasluge
Pravzaprav je presenetljivo, kako se lahko vloga papeža Benedikta XVI. in kardinala Ratzingerja drastično spremeni zgolj zaradi enega spornega vprašanja. Kajti prav v času, ko je bil slednji vodja Kongregacije za nauk vere, je ta postala osrednje prizorišče boja proti spolnim zlorabam.
Ratzingerjevi prvi odzivi v Vatikanu so sicer povsem sledili njegovemu münchenskemu ravnanju. Tako je leta 1985 zavrnil laizacijo pedofilskega duhovnika iz ZDA, čeprav sta to zahtevala tako duhovnik kot sam škof.
Kot je kasneje povedal eden od njegovih naslednikov pri Kongregaciji za doktrino vere kardinal Gerhard Müller, je jasno, da ne cerkev ne družba nista pravilno razumela spolne zlorabe otrok: "Menilo se je, da bi terapija lahko rešila težavo. Danes vemo, da je to za te zločince neuporabno," je današnje polemike pojasnil Müller.
Drugačen pristop se je začel šele v devetdesetih letih, zlasti po tem, ko je kardinal Ratzinger dosegel, da je to področje s Kongregacije za duhovščino prišlo pod okrilje Kongregacije za nauk vere, ki jo je vodil sam.
V okviru njegovih prizadevanj je od 2. do 5. aprila 2003 potekal prvi vatikanski kongres o zlorabah. Po pričanju nemškega psihiatra Manfreda Lütza si takrat stroka še zdaleč ni bila enotna. Nekateri so namreč trdili "da je treba kršitelje nadzorovati, ne pa jih preprosto zavreči; sicer bi – brez socialne perspektive – predstavljali večjo nevarnost za družbo." A jih je Ratzinger zavrnil z besedami, "da je zloraba tako grozna stvar, da takšnim storilcem preprosto ne smemo dovoliti, da bi še naprej delali kot duhovniki."
Vloga kardinala Ratzingerja in kasnejšega papeža Benedikta XVI. bo tako za vedno ostala vpeta v izjemno specifično obdobje, ko se cerkev sploh ni zavedala, kakšno breme zanjo predstavljajo spolne zlorabe, in med tem, ko se je ta naučila z njimi soočati. Zasluge ta to, da je boj proti zlorabam danes tako odločen in brezkompromisen, zagotovo pripadajo tudi njemu.
Zadnje objave
Vojna zvezd - je Luna ameriška, kitajska ali pripada celotnemu človeštvu?
4. 11. 2024 ob 6:00
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Film: Pri belem dnevu
3. 11. 2024 ob 15:00
Muzej na prostem Rogatec: vsaka zgodba prinaša svoje sporočilo
3. 11. 2024 ob 12:00
Tortelini s parmezanovo kremo in špinačo
3. 11. 2024 ob 9:00
Diplomacija po slovensko
3. 11. 2024 ob 6:00
Pogum in drznost neizkušenih avstrijskih vojakov (18. del)
2. 11. 2024 ob 19:00
Ekskluzivno za naročnike
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Film: Pri belem dnevu
3. 11. 2024 ob 15:00
Muzej na prostem Rogatec: vsaka zgodba prinaša svoje sporočilo
3. 11. 2024 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
NOV
04
NOV
06
Primož Pugelj: Začetek Novembra (otvoritev razstave)
18:00 - 20:00
NOV
09
NOV
09
21. Ljubljanska vinska pot (Martinovanje)
10:00 - 17:00
Video objave
Izbor urednika
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
Zvjezdan Radonjić: »Očiščenje sodnega sistema se žal ne bo zgodilo«
31. 10. 2024 ob 6:00
Pokojni čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice
29. 10. 2024 ob 15:00
Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane
28. 10. 2024 ob 9:00
9 komentarjev
Peter Klepec
Cerkev naj bi se brigala za moralno bazo druzbe. Prav lahko se zgodi, da si bomo spodnesli to bazo, ne da bi imeli adekvaten nadomestek.
Peter Klepec
...namrec, pedofili &co bodo se naprej obstajali, le nihce ne bo vec odgovoren.
MEFISTO
Zame je Benedikt XVI. še vedno edini živeči papež.
Po njegovi smrti bom pa čakal na Frančiškovega naslednika, če ga bom dočakal.
AlojzZ
Seveda ni ravnal, kot se danes, v krogih klasične morale pričakuje. Je pa ravnal v skladu s tedanjim vedenjem. Mogoče bi bilo dobro, da bi poznali zgodovino spolne zlorabe otrok.
Andrej Kaligarič
še enkrat: težava sedaj menda niti ni toliko v tem kaj je naredil ali dejal Ratzinger ali kdo drug pred 40 in več leti, v časih ko so bile družbene okoliščine resnično drugačne - temveč kaj se dogaja sedaj. Okoliščine so bile mimogrede drugačne tudi v času, ko je bilo sprejemljivo suženjstvo ali še ne toliko nazaj to, da je družinski oče lahko po mili volji mlatil ženo ali otroke. Ali to, da je bil antisemitizem nekaj običajnega. Ali to, da je bilo sprejemljivo, da so homoseksualca zaradi njegove usmerjenosti ubili. Kar se sedaj bistveno je v resnici drugo: ali znamo kristjani, ki naj bi bili "luč sveta", taka in podobna dejanja, ki so se dogajala in se še dogajajo v naši sredi priznati, obsoditi kot napačna, pokazati iskreno obžalovanje, resnično zaščititi žrtve in tudi drugače s konkretnimi dejanji in ne leporečjem pokazati spremenjeni odnos do tega vprašanja.
Metanoia
Cerkvena hierarhija se premalo zaveda osebne odgovornosti za dejanja, kar je jasno razvidno pri obravnavanju in ukrepih zoper storilce spolnih zlorab. V Cerkvi je predolgo prevladovala, oziroma v določeni meri še vedno prevladuje "kultura molka", ki zlorabe s strani duhovnikov relativizira ali celo zanika, češ da je zlorab več v drugih krogih. Dokler ne bodo tisti, bodisi škofje ali drugi predstojniki, ki so za zlorabe vedeli in jih prikrivali, tudi kazensko odgovarjal, se obravnave zlorab in prizadevanja za preprečevanje zlorab, ne bodo bistveno spremenila.
Thor
Odgovor je NE.
Andrej Kaligarič
precej nenavadno kako se v tem članku uporablja veliko skoraj identičnih besednih zvez, stavkov kot v tistem na spletišču Radia Ognišče, pri čemer je tam kot avtor naveden "nemški novinar Peter Seewald" tukaj pa "nemški novinar Peter Seeger", pri spodnjem https://radio.ognjisce.si/sl/246/novice/34314/strokovnjaki-so-si-edini-ratzinger-je-kot-prefekt-in-pape-tlakoval-pot-za-raz-i-enje-spolnih-zlorab.htm Recimo Peter Seeger po Domovininem članku: “Ali še smemo braniti zaslužnega papeža?” si ob tem zastavlja vprašanje vplivni nemški novinar Peter Seeger. “Ali pa ga celo moramo braniti, ker gre v medijskem poboju za obstreljevanje z mešanico resničnega, zlaganega in zlobnega? Merila v času dogajanja so bila drugačna od današnjih.” Peter Seewald po članku Radia Ognjišče: "Ali še smemo braniti zaslužnega papeža? Ali pa ga celo moramo braniti, ker gre v medijskem poboju za obstreljevanje z mešanico resničnega, zlaganega in zlobnega? Merila v času dogajanja so bila drugačna od današnjih."
Andrej Kaligarič
pa še o tem, kaj naj bi dejansko rekel pater Hans Zollner, po časniku nadškofije v Chigagu: <a href="https://www.chicagocatholic.com/vatican/-/article/2022/01/25/zollner-retired-pope-benedict-should-make-personal-statement-on-abuse-report" target="_blank" rel="noopener nofollow ugc">https://www.chicagocatholic.com/vatican/-/article/2022/01/25/zollner-retired-pope-benedict-should-make-personal-statement-on-abuse-report</a> Določeni deli po mojem bodejo v oči in kažejo na srž problema (tj. med drugim vseprisoten klerikalizem, strahovito pomanjkanje evangelijskega občutka za sočloveka). Recimo tole: " Zollner: It surprised me that he restricted himself only to the juristic, testimonial and canonical aspects. There is a lack of awareness that this was also about a human side and about external perception. You can see this in the example of the priest masturbating in front of minor-age girls. There was no physical contact and, therefore, it did not constitute abuse — according to the statement that Benedict signed. Incidentally, I have heard great astonishment expressed in the Vatican that this statement was not agreed on with other parties."
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.