Natasha Tax, misijonarka med študenti: O čem bi govorila prijatelju muslimanu (1. del)

Vir: Osebni arhiv

Cerkev in njen nauk imata v naši družbi vse manjšo vlogo. Napačno razumljen koncept ločitve Cerkve in države pravi, da prvi ni mesta v državnih institucijah ali v javnosti nasploh. Vse več slovenskih mladih Cerkev zapušča, za to, ali bodo v njej ostali, pa so največkrat ključna študentska leta. Kakšen naj bo novi način oznanjevanja? Kako spreobrniti mlade muslimanskega izvora, ki jih je tudi pri nas precej?

Natasha Tax, 24-letna Američanka, ki na tovrstna vprašanja odgovarja v prvem delu tokratnega intervjuja, se je odločila svoje življenje posvetiti misijonarjenju med študenti. Potem ko jo je k organizaciji Focus v času njenega študija sprva privabila biblična skupina, je začela rasti v veri in po opravljeni diplomi dve leti preživela kot misijonarka na kampusu. Zatem se je preselila v Evropo, končala magisterij, danes pa kot programska direktorica Bratovščine katoliških študentov deluje v Barceloni. Na povabilo Katoliške mladine je nedavno obiskala Slovenijo.

Ste misijonarka Bratovščine katoliških študentov. Nam lahko razložite, kakšno je poslanstvo organizacije in kako ga uresničuje?

FOCUS pomeni Bratovščina/društvo katoliških študentov (“Fellowship of Catholic University Students”). Pravzaprav gre za apostolat znotraj Katoliške cerkve, ki se obrača na študente. Ustanovljen je bil pred približno 30 leti s samo dvema misijonarjema, ki sta s polnim delovnim časom začela služiti študentom na univerzitetnem kampusu; danes imamo okoli 800 misijonarjev, ki služijo po vsem svetu, večinoma na univerzah, ponekod pa tudi po župnijah.

Ustanovitelja sta prepoznala univerzitetna leta kot res izjemen čas, ko lahko vplivamo na študente. Na žalost večina ljudi – vsaj v Ameriki, ne vem, kakšna je situacija pri vas –, ki Cerkev zapustijo, to stori v študijskih letih, v starosti od 18 do 23 let. Res gre za kritična leta; če takrat vključimo študente in jih izpostavljamo velikim življenjskim vprašanjem; če jih navdihnemo, da začnejo stremeti po nečem velikem in verjeti resnicam Katoliške cerkve, da se v njej zares počutijo doma, potem jih lahko zares vključimo za njihova celotna življenja.

Pri nas se zdijo verske dejavnosti kot del fakultete nekaj nesprejemljivega celo vernikom, globoko je zasidrano prepričanje, da ločitev Cerkve in države pomeni, da v javnih ustanovah ne sme biti prisotnega nič v povezavi z vero. Zakaj je v ZDA to dojemanje tako drugačno?

Vprašanje ločitve Cerkve in države ter mesta vere na univerzitetnih kampusih je zanimivo in mislim, da se ljudem to zdi težava. A najboljši način, kako gledati na to ločitev, je ta, da država ne bi smela stopati na prste Cerkvi. Pogosto o tem razmišljamo drugače, kot da vera nima mesta v javnih ustanovah, a v resnici gre za to, da državo zadržimo pred vmešavanjem v Cerkev.

Poleg tega menim, da, posebej ko govorimo o univerzitetnih kampusih, bodisi javnih bodisi zasebnih, same ideje kampusa, humanistične vede, izhajajo iz vere. Najboljše univerze so tiste, ki spodbujajo mlade, da razmišljajo o velikih vprašanjih, tako o človeštvu kot celoti kot tudi na individualni ravni: “Od kod prihajam?”, “Kam grem” … Tako da mislim, da so univerze popoln kraj za govorjenje o veri.

Pri vprašanju ločitve Cerkve od države gre v resnici za to, da državo zadržimo pred vmešavanjem v Cerkev

Poleg evangelizacije na ameriških kampusih prihajate tudi v Evropo in na druge celine, kjer je visokošolski sistem precej drugačen. Kaj počnete kot misijonarji na tujem in kakšni so odzivi?

Trenutno imamo v Evropi misijonarje, ki delajo za polni delovni čas, na kampusih na Irskem, v Angliji, Avstriji in Nemčiji. Poslanstvo je v bistvu enako, čeprav je v Evropi morda videti malce drugače. V bistvu pošljemo skupine po štiri misijonarje. Nato ne čakamo, da bi študenti prišli do nas, ampak sami pristopimo k njim. Gremo v študentske jedilnice, restavracije, na njihove popoldanske aktivnosti, najdemo jih na fakulteti in se preprosto začnemo z njimi pogovarjati. Res gre za službo prijateljstva. Najprej se je treba s študenti spoprijateljiti, jih spoznati in se zanimati zanje preprosto kot za ljudi, potem pa spregovoriti o veri in pomembnih življenjskih vprašanjih.

Slovenci se zdimo v splošnem precej bolj zadržani od Američanov (in Špancev, med katerimi zdaj živite v Barceloni). Se vam zdi, da bi pri nas lahko deloval sistem misijonarjenja med študenti podobno kot pri vas ali v drugih omenjenih državah?

Pri misijonarjih Focusa primarno ne gre za to, da bi se kar naključno začeli pogovarjati z ljudmi na ulici, čeprav se včasih zgodi tudi to. Predvsem gre za to, da s študenti postanemo prijatelji in jih skozi čas, skozi leta spoznamo, začnemo govoriti o veri, vključimo velika vprašanja. Tako da, morda slovenska kultura res ne bi bila primerna za začenjanje naključnih pogovorov na cesti, ampak kar mi počnemo, je v prvi vrsti to, da vzpostavimo dolgotrajna prijateljstva in sčasoma vključimo ta vprašanja.

V FOCUS vas je sprva pritegnila biblična skupina. Kaj vas je pripravilo do tega, da ste oznanjevanju sčasoma posvetili vse življenje?

Ko sem začela s študijem, nisem najbolje vedela, kakšno mesta naj bi vera imela v mojem življenju. Pred tem sem obiskovala verouk, imela sem zakramente – birmo in vse ostalo, ob nedeljah sem večinoma hodila k maši, to pa je tudi vse, nisem bila najbolj prepričana o vlogi vere. A res sem hvaležna, da sem na svojem faksu srečala misijonarje Focusa, ki so mi zares prijateljsko podali roko. Povabili so me v biblično skupino in sčasoma smo postali prijatelji ter začeli govoriti o veri.

In kar je bilo res drugače: na kolidžu sem imela prijatelje, ki pa niso bili pravi, avtentični, družili smo se tu in tam, ne da bi se zares poznali in nikoli nismo govorili o pomembnih stvareh. Ko sem se družila z misijonarji, sem se vedno počutila navdihnjeno in opogumljeno, medtem ko je bilo po druženju z nevernimi prijatelji včasih obratno, počutila sem se negativno glede življenja in celo same sebe. Misijonarji so imeli neko luč, ki je ne bi znala zares opisati, a jih je delala drugačne.

Tako so najprej investirali vame in mi pomagali v veri, nato pa me izzvali, naj grem še sama med neverne prijatelje in z njimi začnem z biblično skupino. Vabila sem mlade, ki so bili ateisti ali nedejavni katoličani, kar je bilo res težko, ampak tudi zelo rodovitno. Prvič sem spoznala, kolikšno zmožnost imam kot mlada oseba navdihniti prijatelje, da želijo nekaj več v boju življenja po veri.

Ko sem nato končala z diplomo, sem razmišljala, kako naprej – naj vpišem magisterij, si dobim službo … a ugotovila sem, da ni nič vrednejšega od tega, da čas porabim za vabljenje ljudi v odnos z Jezusom Kristusom.

Ugotovila sem, da ni nič vrednejšega od tega, da čas porabim za vabljenje ljudi v odnos z Jezusom Kristusom.

In odločili ste se to početi v Evropi, ne v ZDA?

Tako je. Torej, na začetku sem bila kot Focusova misijonarka za dve leti poslana na univerzo Columbia v New Yorku. Me je pa Evropa vedno vlekla k sebi in me njena kultura fascinirala. Ko se je ponudila priložnost, sem res začutila, da tudi Bog želi, da grem tja. Zdaj sem pravkar končala Erasmusov magisterij iz evropske politike in družbe.

Z vsem tem znanjem – kako ocenjujete trenutno stanje stare celine, na kateri točki v zgodovini se nahaja in kaj bi ji napovedali v prihodnosti?

Mislim, da je Evropa v zahtevnem času, posebej zaradi epidemije, a bolj kot karkoli vidim veliko upanja. Vidim ga v posameznih mladih ljudeh, ki so zares navdihnjeni z božjo besedo in želijo živeti po njej. In kar je pri njih posebnega: zdi se mi, da vere ne vidijo kot kulturno dediščino ali relikvije preteklosti, ampak kot nekaj, kar jih res lahko navdihne, da živijo junaška življenja kreposti.

Kaj je pokazala in spremenila epidemija, kakšna je vloga mladih v njej? Bi morali duhovno zdravje jasno postaviti pred telesno?

Kot prvo mislim, da je bilo zaradi pandemije povzročenega veliko trpljenja, tako fizičnega kot psihičnega in duhovnega. Zares veliko ljudi je mesece, celo leta živelo brez rednih zakramentov; in to mislim, da je največje trpljenje, ki si ga kot katoličani lahko zamislimo. Menim tudi, da moramo imeti veliko sočutje s tistimi, ki so zaradi virusa izgubili svoje življenje ali življenje svojih bližnjih oz. imeli zdravstvene težave.

A kot katoličani živimo v resničnosti, v kateri ni trpljenja, ki ga Jezus ne bi že pretrpel za nas. Videli smo mnogo strahu pred boleznijo, a menim, da bi verniki morali na prvo mesto, pred fizično, postaviti duhovno zdravje. Jezus nam tolikokrat pove, naj se ne bojimo. Namesto strahu se moramo osredotočiti na odnos z Bogom in mu zaupati, da bo poskrbel za vse ostale naše potrebe, tudi za fizično zdravje.

In konec koncev ne smemo pozabiti na vse trpljenje, ki ga je povzročila izolacija in osamljenost. Bolj kot karkoli nam je prepoznati, da moramo biti ljudje blizu drug drugemu, nismo ustvarjeni, da živimo sami, česar je bilo ogromno med zaprtji. Res nam je potreben fizičen pogovor in stik.

Cerkev v naši družbi nima več vodilne vloge niti krščanska morala ni več splošno sprejeta. Nekateri verniki pravijo, da se moramo preprosto sprijazniti s tem in biti zadovoljni, da postajamo “manjša, a bolj sveta” Cerkev. Je to res pot, po kateri se bo zveličalo največ duš, ali se s krčenjem ne bi smeli tako hitro sprijazniti?

Na koncu dneva je evangelizacija delo Svetega Duha in prva stvar, ki ji moramo dati prioriteto, je naša lastna svetost. Kot katoličani moramo ljubiti svoje duše in odnos z Bogom bolj kot karkoli drugega. In to je v resnici edina stvar, nad katero imamo nadzor. Tako da, prva stvar mora biti naša svetost, molitveno življenje, odnos z Bogom – vsak izmed nas je vsakodnevno potreben Božjega usmiljenja.

Zatem pa bi se morali truditi za evangelizacijo, narediti vse, kar lahko, da delimo svojo vero in zakramente z drugimi, a se zavedati, da vendarle na koncu nimamo nobenega nadzora nad tem, kdo jih sprejme in kdo ne.

Ob tem se samo porodi naslednje vprašanje: kako “ostri” naj pri tej evangelizaciji bomo? Afriški kardinal Robert Sarah je dejal, da bi “evangelizacija mladih Evropejcev muslimanskega izvora morala biti pastoralna prioriteta”. A danes se zdi, da smo kristjani v večini povsem zadovoljni s paradigmo “verske svobode” in rečemo: naj vsak veruje, kar hoče, zakaj bi skušal kogarkoli prepričati, da je prava le ena vera. Ali pa: dovolj je, da pričujem s svojim zgledom, vse drugo je že vsiljevanje vere. Kaj od tega dvojega se vam zdi pravilnejše?

Nekoč sem slišala nekoga reči, da se vsakič, ko je oznanjeno Jezusovo ime, nekaj spremeni. Zato menim, da če hočemo deliti evangelij, moramo govoriti o Jezusu. In za katoličane bi moral biti Jezus resnična oseba v naših življenjih, zato bi seveda o njem govorili muslimanom, če bi bili naši prijatelji, saj je naraven del naših življenj.

Za evangelizacijo muslimanov najprej nujno, da postanemo z njimi prijatelji.

Mislim pa, da je za evangelizacijo muslimanov najprej nujno, da postanemo z njimi prijatelji. Moramo jim pokazati, da se zanimamo zanje kot za ljudi, pa če se spreobrnejo ali ne. Zagotovo pa tudi uporabiti te besede – moramo govoriti o Naši Gospe in o Jezusu, ker sta nam dragocena. Na enak način bi, če bi bila z njim prijateljica, muslimanu govorila o mojem očetu in mami, ker ju imam rada, in seveda bi govorila tudi o moji duhovni mami in duhovnemu očetu v nebesih.

V čem vidite glavni duhovni izvir za mlade 21. stoletja? Je to kakšna specifična veja krščanske duhovnosti, zakramenti, liturgija, slavljenje, marijanska pobožnost …?

Vedno znova se vračam k Moči tihote kardinala Roberta Saraha. Mislim, da je tisto, česar naši družbi res manjka, tihota. Tudi pri naših prizadevanjih za evangelizacijo imamo med mladimi mnogo dogodkov in aktivnosti in sodelovanja, včasih se vrtimo v krogu tega prijateljstva in skupnosti, kar ni slabo, to je vse res dobro, ampak mislim, da se nam je res treba vrniti k tišini in rožnemu vencu.

Tako da, če bi lahko storila karkoli, bi zares spodbudila vsakega mladega, da gre za uro na teden k adoraciji (češčenju najsvetejšega) in samo preživi čas v navzočnosti najsvetejšega zakramenta. In da vsak dan moli rožni venec. Če lahko to stori sedeč in gledajoč Križanega ali pred tabernakljem, toliko bolje, ampak tudi če moli samo med hojo od enega do drugega predavanja – mislim, da se bo nekaj spremenilo v njegovem življenju, če bo vsak dan molil rožni venec.

Danes se pogosto govori o tem, da moramo izumiti nov način oznanjevanja, ki bo bliže mladim, kot da je bil nekdanji slab in je danes vse drugače. Moramo res izumljati na novo, se je organski razvoj prekinil? In kakšen naj novi način bo – med karanteno smo videli, da selitev evangelizacije na splet morda ni bila tako uspešna, saj je mnogo mladih v tem času zapustilo Cerkev …

Ko govorimo o tehnologiji – in mislim, da je to nekaj, kar Focus počne dobro – je prav, da jo uporabimo za povabilo – za objavo vabil na dogodke in pogovore v živo. Prek tega in kakšnih provokativnih vprašanj, ki jih objavljamo, lahko privabimo marsikaterega mladega, ki sicer ne bi zašel v cerkev.

A na koncu dneva smo vendarle ustvarjeni za osebne pogovore in k njim se moramo vrniti, k pitju kave s prijatelji, govorjenju o veri, vabljenju k maši in zakramentom – zares ni zamenjave za te osebne interakcije.

  Pred drugim delom pogovora pa preberite še serijo člankov o mladih katoličanih in Cerkvi, na Domovini objavljenih v preteklih dneh.

8 komentarjev

  1. Pogosto o tem razmišljamo drugače, kot da vera nima mesta v javnih ustanovah, a v resnici gre za to, da državo zadržimo pred vmešavanjem v Cerkev.
    ******
    Khm, to je pa nova definicija ločitve države od cerkve, ki bi praktično odpravila sekularizem, če bi obveljala. Žal gospodična ne ve, kaj govori.
    Država se lahko vmešava v cerkev v toliko, da da tudi za cerkev veljajo zakoni, enako kot za druge. Cerkev pa se nima pravice vmešavati v delovanje države s svojo specifično versko agendo, sicer pridemo spet v teokracijo. Dodaten problem je v tem, da je verskih skupnosti več in država oziroma javne institucije ne smejo postati mesto spopadanja verskih skupnosti za uveljavljnaje njihovih specifičnih interesov.

  2. Pri TLM še kar sanjarijo o svoji državi, česar noben normalen ne bi podprl. Verska država je sinonim za zaostalost, revščino in trpljenje ljudi, kuge, lakoto, vojne … Država se včasih še premalo vtika v verske skupnosti, npr. po 30 letih še kar poslujejo brez računov.
    Pri nas je bilo narobe, da so bili verniki po 2. svetovni vojni, in ponekod v javnem sektorju so še danes, drugorazredni oz. izločeni. Ta fašizem se je zadnja leta, ko verni več ne prevladujejo, razlezel še na vse drugače misleče, torej tudi neverni, levi ali desni, ki ne pihajo v isti prebujenski ali ekstremno levi rog, so ponekod izločeni in označeni z vsemi mogočimi žaljivkami. Podobno enoumje vlada tudi v Cerkvi. Kdor štrli iz povprečja ali ne kima pravim, se ga odkrižajo. Z njim odidejo tudi somišljeniki. Tudi to je en od vzrokov, da je vernih vse manj. Manjša Cerkev ni bolj sveta, je samo manjša.

    • Thor – Ne razumem, kaj si mislil s TLM (???), intervjuvanka Natasha Tax kot razumem prihaja iz drugih krogov. Glede pritiskov države na Cerkev – tu so najverjetneje mišljeni pritiski iz Zahodne Evrope ter ZDA, ko gre za pogojevanje in vsiljevanje odnosa do npr. LGBT zadev (o tem je veliko govora v raznih ameriških katoliških medijih in o tem je govoril tudi ameriški pisatelj Rod Dreher, ki je bil tudi intervjuvan na Domovini ob obisku v Sloveniji). Intervju sicer ni napačen, tvoje razmišljanje tudi ne, ampak mislim, da si narobe razumel zadevo.

Komentiraj