Nasilni župan Arsenovič: Ne živimo več v časih, ko so bile odraslim dovoljene takšne stvari

V senci volilne mrzlice se je pred dobrim tednom v Mariboru zgodil incident, ob katerem je verjetno vsem zastal dih. Tudi meni. Na velikonočno nedeljo je v bližini teniških igrišč Branik mariborski župan Saša Arsenovič napadel otroka in ga lažje telesno poškodoval.

Župan je kasneje zatrjeval, da se je skupina najstnikov znašala nad zabojnikom za rabljene teniške žogice, ki so namenjene ponovni uporabi. Dejal je še, da je fante najprej opozoril, a ga niso želeli slišati. Še več: menda je bil deležen plazu žaljivk in grobih zmerjanj.

Oče poškodovanega trinajstletnika pa trdi, da naj bi se župan po tem, ko je fant uporabil neprimerne besede, z vso silo zagnal proti njemu, s kolesom trčil v njegovo nogo, ga zgrabil za vrat in ga začel daviti. Ko je fant dejal, da bo poklical očeta, naj bi mu župan poskušal odvzeti telefon. Ob očetovem prihodu na kraj dogajanja župana ni bilo več tam.

Ko je prišla novica v javnost, so se po družabnih omrežjih vsuli komentarji. Nekateri zelo navijaški, drugi bolj življenjski, tretji, seveda, politično obarvani. Ne bom ponavljala besed, ki so bile napisane, tudi se ne bom opredeljevala do mnenj, ki so se kresala na seji mariborskega mestnega sveta. Ker župan ni hotel odstopiti, mu je razpadla koalicija.

Zdi se mi prav, da se do tega dogodka opredelim kot mama in nenazadnje tudi kot babica. Namreč: nismo več v času mojega otroštva, ko je bilo odraslim dovoljeno marsikaj, če se pa kdo ni strinjal, je moral molčati!

Sodim v generacijo, ki je bila obilo deležna takšnih izpadov, kot je bil ta, Arsenovičev. Vsak, ki je imel pet minut časa in se mu je zdelo, da so otroci za nekaj ''krivi'', se je nad nami znašal podobno ali še huje.

Stroka se je v zadnjih desetletjih veliko ukvarjala z družinskim nasiljem, bolj malo ali skoraj nič pa se je posvečala nasilju, ki smo ga bili deležni otroci takole, mimogrede, za prazen nič.

Sodim v generacijo, ki je bila obilo deležna takšnih izpadov, kot je bil ta, Arsenovičev. Vsak, ki je imel pet minut časa, in se mu je zdelo, da so otroci za nekaj ''krivi'', se je nad nami znašal podobno ali še huje.

Spominjam se moškega, ki je bil alergičen na ''nespoštljivo obnašanje''. Nekoč ga trije sošolci niso pozdravili tako, kot se je njemu zdelo prav. Stekel je za njimi, in ker so se razbežali, se je s sprehajalno palico lotil gruče otrok, v kateri sem bila tudi sama. S sprehajalno palico je tolkel po nas, komaj smo mu ušli. Da bi se mu kdo postavil po robu? Ni bilo misliti, ker potem bi jih dobili še doma in verjetno tudi v šoli.

Ko sem se kot dijakinja vozila z avtobusom, je bil ta največkrat nagneten kot vžigalice v vžigalični škatlici. Gospa, ki je ne bom pozabila, je vstopila nekje med Žirmi in Poljanami. Piko je imela zlasti na tiste, ki jih je osebno poznala. Če ji niso v trenutku odstopili sedeža, je vpričo vseh potnikov ozmerjala še ''žrtvine'' domače.

Do najinega ''bližnjega srečanja'' je prišlo, ko sem bila prvič noseča. Ni se mi sicer še ''poznalo'', a sem bila zaradi nenehnega bruhanja zelo slabotna. Ko je vstopila, je bilo zadaj, v avtobusu, še nekaj prostih sedežev, a ona se je zapičila ravno v mojega. Lepo sem ji povedala, da ji ne morem ustreči, da mi je slabo, takrat pa se iz nje vsuje, da ni čudno, saj mladi vse noči popivajo, se kurbajo in lenuharijo.

Njene besede so me zelo prizadele, planila sem v jok. Moje solze so jo še bolj podžgale. Na srečo se me je usmilil nek starejši moški in ženski odstopil sedež, mene pa je potem le mimogrede potrepljal po ramenu, ko je zapustil avtobus, za kar sem mu še danes hvaležna.

Tudi sicer je med odraslimi veljalo nenapisano pravilo, da lahko poredne otroke kaznuje vsak, ki meni, da se mladež neprimerno obnaša. O tem, kolikokrat smo tekli na varno pred odraslimi, ki so si ''lastili'' tisti del gozda, kjer so rasle najdebelejše borovnice, nisem štela!

Ni bilo malokrat, da smo bili otroci, četudi nič krivi - le malo preveč glasni ali poredni, kaznovani ''na zalogo''.

S kaznimi zaradi malenkosti niso skoparili niti učitelji, še župnik Starman je čutil ''dolžnost'', da tistim, ki so mu prišli pod roke, da nekaj sladkih okoli ušes. Pri maši so imele nad otroki ''kontrolo'' starejše ženske, ki so med molitvijo rade vlekle za ušesa ali lase. Krede in ključi so leteli po razredu še v času osnovnega šolanja mojih štirih otrok. Zadnji je bil rojen leta 1985. Moram pa reči, da se je takrat film odraslim že manjkrat strgal kot še v času mojega otroštva.

Je pa tudi res, da smo bili starši do svojih otrok že bolj zaščitniški in nismo dovolili, da bi jim delil vzgojne vsak, ki bi si tega zaželel.

Še danes me je sram, ker se mi, četudi s časovnim zamikom, zdi, da sem se veliko premalo zavzela za hčerko, ki je bila zaradi prirojenih težav s ''premaknjeno čeljustjo'' deležna neprimernih opazk tudi s strani nekaterih učiteljev. Če bi se to dogajalo danes, bi se odzvala zelo drugače. Do učiteljev sem, žal, takrat imela še zmeraj ''rešpekt''.

Pogosto razmišljam, kaj bi naredila, če bi se kdo fizično lotil koga od vnukov. Prepričana sem, da bi se v meni prebudila zaščitniška narava in ne bi niti v najbolj drznih sanjah dovolila, da nasilno ravnanje mine brez posledic.

Na srečo je v okolju, v katerem živim, ''Arsenovičev'' bolj malo. Ali pa ne vem zanje?!

Starš in nasilje nad otrokom

Bolj kot odraslih se bojim vnukovih vrstnikov. Nekateri so že pri sedmih, osmih letih postali ''junaki'' medvrstniškega nasilja. Zadnjič, ko mi je vnuk razlagal, kako ga sošolec tepe po glavi, sem mu omenila, da bi bilo prav, če se mu upre. ''Ne upam si, ker bi mu potem pomagali še drugi,'' je žalostno odgovoril.

V njegovih letih je najstarejši sin začel nositi očala. Ker smo ga vzgajali, da je nasilje zadnja stvar, ki bi mu padla na pamet, je prvo šolsko leto najmanj trikrat prišel domov z razbitimi očali. Potem pa sem se vdala v usodo in mu ''dovolila'', da se postavi zase.

Kako naj starš odreagira v primeru odraslega nasilja nad otrokom? Mislim, da je ta ''mariborski oče'' ravnal prav. Zgodbo je razkril javnosti, nasilneža pa je prijavil policiji. Če bi mu vrnil ''milo za drago'', bi javnost po vsej verjetnosti nagonsko stopila na stran vplivnejšega in pomembnejšega.

Nihče nima pravice položiti roke na kogar koli, še najmanj na otroka! Pika. Amen. Družba bi se morala bolj zavedati te svete nedotakljivosti.

Močno se bojim, da marsikdo raje pogleda stran, ker ve, da si bo nakopal le sitnosti, če bo posredoval. Danes človek nikoli ne ve, kdo je nasilnež. Lahko je kakšen takšen, ki bi znal obračunati tudi s tistim, ki bi mu poskušal stopiti na prste ...