Naš TIGR namesto naš Tito – za pošteno in pravično praznovanje

Meseca april in maj sta zaznamovana s simboli 2. svetovne vojne. Med njimi v Sloveniji najbolj izstopa provokativni napis NAŠ TITO na Sabotinu. Žal je ta napis počastitev kulta človeka, ki je uničil organizacijo TIGR, torej prave primorske domoljube in prve borce proti fašizmu v Evropi. Ta napis je še en v vrsti pohabljanja zgodovinskega spomina, s čimer se skuša mladim predstaviti odpor s pomočjo tistega, ki je ta odpor uničil in izključil iz zgodovinskega spomina Slovencev. To je moralno zavržno dejanje. Bolj sprevržene geste si ni mogoče zamisliti. Ampak v Sloveniji je vse mogoče, ker smo, odkar je Milan Kučan oznanil, da ni ena, ampak je več resnic, stvari začeli postavljati na glavo. Tudi spomenike in simbole. 

Resnični dan upora je 13. maj, ne 27. april

Primorski TIGR-ovci, svečeniki svetega Pavla in mnogi duhovniki Čedermaci so simbol odpora primorskih Slovencev proti fašizmu skozi desetletja po prvi svetovni vojni do konca druge svetovne vojne. Žal pa danes ekstremistični ideologi na Primorskem poveličujejo človeka in simbole, ki so ta odpor zaničevali in uničili. Dan slovenskega upora bi moral biti 13. maj, saj so tega dne leta 1941 prvo bitko z okupatorjem vodili Tigrovci na Mali gori pri Ribnici.

Žal smo prvo državno slovesnost na ta zgodovinski dogodek smeli praznovati šele leta 2005. Namesto tega pa vseskozi praznujemo 27. april, ko je bila ustanovljena PIF – protiimperialistična fronta. Koga so tedaj imeli komunisti za imperialiste, pa vemo: Američane in Angleže. To je bil čas, ko sta Hitler in Stalin v medsebojnem zavezništvu zavojevala Evropo. Edini, ki se je že dolgo pred tem dvignil v upor proti fašizmu, je bil TIGR.

Napis naš TIGR namesto naš Tito bi zgodovinsko postavil stvari na svoje mesto, namesto da vsako leto gledamo reprize velike zgodovinske potvorbe. Primorske puntarje zato dobronamerno pozivam, da zaščitijo čast primorskega protifašizma, ki je bil edinstven v vsej Evropi, tako po načinu boja kot po času trajanja. Igor Lukšič, predsednik stranke SD, pa naj se Primorcem opraviči za žaljive izjave, ko je TIGR-ovce pred leti označil za teroriste. Čeprav nasledniki stranke, ki je monopolizirala odpor proti okupatorju, o tem sploh nimajo moralne pravice govoriti.

Prisega Stalinu je zamolčana državna skrivnost

In še nekaj je ob Titovem napisu treba izpostaviti, kar popolnoma dezavuira Sabotinski simbol. Nikoli in nikjer v zvezi s Titom ni omenjena zaprisega Stalinu, ko so Titovi borci – prva proletarska brigada – 21. decembra 1941 v Bosanski vasi Rudo svečano zaprisegli Stalinu kot voditelju svetovnega proletariata. Ta dogodek smo potem kot rojstni dan JNA po vojni praznovali še 50 let. Že mnogo prej, sredi leta 1940, še v času veljave pakta kolaboracije med Hitlerjem in Stalinom pa je delegacija Društva prijateljev SZ na predlog Borisa Kidriča 21. decembra 1940 – torej na Stalinov rojstni dan, v Beogradu veleposlaniku SZ izročila podpise o pristopu k Društvu in darilno pismo s prošnjo, da ju skupaj s pozdravi izroči tovarišu Stalinu.

To sta tedaj še posebej ostro obsodila Lojze Ude in izjemna komunistka Angela Vode, ki je za to svoje stališče pred partijo plačala nečloveško ceno (njen križev pot je popisan v knjigi Skriti spomin Angele Vode). Izstopa pa še eno dejstvo. 28. decembra 1948, celih 6 mesecev po znameniti resoluciji Informbiroja, je Tito – zopet na rojstni dan Stalina, na naslovni strani časopisa Borba objavil članek, v katerem se je poklonil velikemu Stalinu, ter mu zaželel vse dobro. 

Kot vidimo, so bile zaprisege »velikemu« Stalinu obvezen rojstnodnevni ritual vodilnih slovenskih komunistov in samega Tita. Osebe torej, ki nam danes »sveti« na gori Sabotin. Pri tem pa se povsem pozablja na avtohtoni in iskreni odpor Tigrovcev »navadnih« primorskih partizanov in številnih Čedermacev, brez katerih Primorski Slovenci ne bi mogli obstati. O tem bi lahko kaj povedal pisatelj Boris Pahor, zgovorna pa je knjiga Partija in Tigrovci Tatjane Rejec.

Spoštovani Primorci, spoštujmo najprej sebe in svojo zgodovino. Dokler tega ne bomo sposobni, ne pričakujmo od drugih, da nas bodo spoštovali. Zelo neprimerno je, da v imenu ideologije in utrjevanja sedanje oblasti na to pozabimo in malikujemo človeka v imenu zmage, ki so ga padli najboljši primorski rodoljubi.

Spoštujmo najprej sebe in svojo zgodovino. 

Čisto malo je treba storiti, da se stvar popravi, zamenjati je treba le dve črki tega svetlečega napisa. Naš TIGR namesto naš Tito! S tem boste, dragi Primorci, tudi sosedom Italijanom pokazali in dokazali, da Slovenci znamo spoštovati in ceniti svoje ljudi, ki so se na svoji zemlji dve desetletji in pol, z orožjem in besedo borili in premagali fašizem. 

Tito kot spomin na »boljše« čase, ki jih ni bilo

Nekateri govorijo o zlatih časih socializma. Za ovržbo te teze bi potrebovali več besed, tukaj pa samo na kratko. Časi so bili zelo trdi, vendar smo postopno napredovali, čeprav smo zaostanek za sosedi Avstrijci povečevali in ne zmanjševali. To pa na račun ekonomije, ki ni bila sposobna sama sebe vzdrževati. Treba pa je poznati nekaj ekonomske zgodovine, preden promoviramo radosti »najboljšega sistema na svetu«, kot smo mu včasih rekli. Vsekakor pa se velja spomniti na sledeče, saj smo imeli:

• Več kot 100 milijardno »strateško« ameriško pomoč Jugoslaviji. V manj kot 40 letih je Jugoslavija od zahoda dobila več ekonomske pomoči kot po Marshalovem planu Nemčija.
• Poleg osem urnega delovnika in delovnih sobot, par/ne par za vožnje z avtomobilom, smo imeli tudi policijske preglede na mejah in nepozabne devizne pologe za izhod iz države.
• Armado dveh milijonov nezaposlenih na začasnem delu v tujini. Še pomisliti ne smem, kako bi ti ljudje ostali brez dela doma v Jugoslaviji. Odšli so najboljši, od tega Slovencev preko 250.000. Sprva so jih na meji streljali, potem so izračunali, da se jih da izkoristiti.
• Imeli smo prilive zdomcev za financiranje bankrotiranega gospodarstva in menjalne tečaje v veliko škodo zdomcev.
• Nemške reparacije, iz katerih je zrasla kakšna tovarna, še več pa jih je poniknilo v investicijskem bankrotu, ljudje – državljani, posamezniki pa smo se za reparacije obrisali pod nosom.
• Leta 1987 smo imeli 22 milijardni dolarski zunanji dolg. Obračunanih, ne plačanih obresti je bilo za cca. 85 milijard dolarjev. 
• Imeli smo številne propadle projekte milijardnih velikosti, kot je danes TEŠ6 in je bil nekoč EKK Velenje, ki nas je stal cca. 2,1 milijarde evrov.
• Imeli smo četrto najmočnejšo armado v Evropi, ki je na koncu v svoji agoniji sanjala o super soničnem avionu in nas je leta 1991 napadla.
• Na koncu pa smo imeli še 2.000 odstotno hiperinflacijo in štiri metre dolge menice, ki so si jih tiskala podjetja kar sama. Skratka, imeli smo številne tiskarne denarja, ne samo eno – na znanem beograjskem Topčideru.
• Podeljenih je bilo šest milijonov medalj za udarnike socialističnega dela. Tovarne medalj so bile tedaj najbolj rentabilna podjetja.
• V 80-ih letih smo dobili reprodukcijske verige, ki so ukinjale tržno gospodarstvo in so uvajale anarhijo in samovoljo.
• Kriminala ni bilo, ker ga ni bilo v medijih. Celo zdravniških napak ni bilo, ker niso prišle v medije. Imeli smo – proti koncu socializma, vsako leto novo vlado brez volitev in vsako leto bolj, podobno kot danes, nerealen ekonomski stabilizacijski program.
• Imeli smo člen 133, ki je uzakonjal represijo nad svobodo misli in govora. Nekateri mediji ga za nekatere teme in nekatere pisce selektivno zvesto in učinkovito uporabljajo še danes.

Država je tudi zaradi »najboljšega sistema na svetu« končala v bratomorni vojni. Skratka, imeli smo boljše čase. In peli smo: »Lepo je v naši domovini biti mlad.« Saj smo tudi res bili mladi. In povsem neobveščeni. Neinformiranost je pogoj za srečo. Čeprav ta ne more trajati večno, kot smo mislili, da bo.

Neinformiranost je pogoj za srečo.

Zato je danes še kako pomembno, da se glede napisa na Sabotinu zedinimo: napis si zasluži naš TIGR, ne pa nekdo, ki je s tujim denarjem polnil žepe sebi in svojim pajdašem. Tigrovci so pravo nasprotje tega in so zgled. Zato si zaslužijo velikanski napis oni, ne pa tisti, ki je uničeval primorske rodoljube – v imenu svoje absolutne moči in nenasitnega pohlepa po oblasti. Tito ni simbol boljših časov, ker jih enostavno ni bilo. So samo mit, ki je prikladen za indoktrinacijo današnje mladine in podaljševanje agonije sedanje oblasti, ki se istoveti s tem simbolom. Zato si na Sabotinu Tito ne zasluži niti table.

Zaslužijo pa si napis Tigrovci in vsi primorski rodoljubi, ki so bili do leta 2005 povsem prezrti in zavestno zamolčani. Z zamenjavo dveh črk bi bilo mogoče povzdigniti prizadevanja TIGR-ovcev na raven ključnega simbola Slovenije. Njihovi ideali so ostali neomadeževani!

Napis si zaslužijo Tigrovci in vsi primorski rodoljubi, ki so bili do leta 2005 povsem prezrti in zavestno zamolčani.

Nauk letošnjega Sabotina in spomenik Ivanu Krambergerju

Prazniki so osnova za sožitje in skupno delo vseh članov narodne skupnosti. Dokler se ne bomo sposobni o njih zediniti, otresti lažnih mitov in priznati zgled tigrovskega rodoljubja kot nacionalno vrednoto, se bomo vrteli v začaranem krogu vsakoletnega Sabotinskega prelaganja kamenja. Namesto slavljenja tistih, ki so rodoljubje izrabili in ga skušali fizično in spominsko uničiti, se zato poklonimo TIGR-u. Ne sramežljivo in medijsko neopazno, kot to počne nacionalna RTV SLO in vodilni mediji. Temveč s poštenim državnim priznanjem. Na kakšno kesanje in obžalovanje pa zaradi ideološke nadvlade »zmagovalcev« tako ali tako ne moremo računati. Ti bodo pravi zmagovalci šele, ko bodo premagali sami sebe – prenehali zanikovati pravice drugače mislečih, in seveda tudi dobrih namenov tistih Slovencev, ki so bili na nasprotni strani. To je pogoj za spravo. To pa seveda ni sprava, kot nam jo je ponujala Spomenka Hribar.

Namesto slave tistim, ki so borce TIGR-a prisiljevali s prisego tuji ideologiji, ki je z načrtom sovjetizacije Evrope in sveta, povsem enako kot nacisti, načrtovala izbris in uničenje malega slovenskega naroda, si prizadevajmo, da bi 13. maj postal praznik vseslovenskega upora, praznik, ki združuje in nikogar, ki je v resnici kaj storil za Slovenijo in slovenstvo, ne izključuje in zanikuje.  

Od prve državne proslave TIGR-u 2005 je minilo 9 let. Naj bo 10. obletnica proslave in 75. obletnica bitke na Mali gori nov korak do praznika nad vsemi prazniki! To je 13. maj – resnični vseslovenski dan upora proti okupatorju!    

V Ljubljani pred predsedniško palačo, na ploščadi Cankarjevega doma, pa si zaslužita spomenik dobri človek iz Negove Ivan Kramberger in tigrovski junak Danilo Zelen. Nikakor pa ne Kidrič.

Ivan Kramberger je prva žrtev demokracije po osamosvojitvi. Kdo ga je dal ubiti, je popolnoma nejasno. Spomenka Hribar sicer trdi, da to, da njegov domnevni morilec Peter Rotar grozi z razstrelitvijo spomenika v Jurovskem dolu, ker bi naj bil zanj moteč, dokazuje, da ga je ustrelil on, ne pa najeti morilec. Sveta preproščina ali namerno zavajanje? Spomenka nas spet podučuje z lažjo. Ne dopustimo, da laž ponovno prekrije resnico!

Kdaj se bomo končno Slovenci kot narod streznili in nehali verjeti pravljicam, ki nam jih brez sramu servirajo pravičniki in pravičnice. Navidezni kritiki, v resnici pa zagovorniki sedanjosti in zanikovalci preteklosti.  

Ivan Kramberger – dober človek iz Negove – je v Slovenski miniaturni državi brez državnosti postal naš sodobni Charlie Kirk, podobno kot je postal junak dobri človek v Trumpovi Ameriki!                          

Opozarjam pa na veliko navdušenje častitljivega domoljuba in velikega Slovenca pisatelja Borisa Pahorja, namreč navdušenje nad tem, da je Janez Janša, kot prvi in edini predsednik vlade republike Slovenije doslej, v maju 2005, imel odličen in resnicoljuben govor na državni proslavi v čast in spomin TIGR-a na Mali gori pri Ribnici. RTV posnetek še obstaja. Njegov govor sta s kislimi obrazi – to sem videl v neposrednem prenosu proslave, nekoliko stran od središča proslave v gozdu, pazljivo poslušala tudi Janez Stanovnik in Milan Kučan. Sporočam pa obenem, da TIGR prihaja ven iz gozda med ljudi. Proslava in spominska sveta maša bo v soboto, 16. maja, združena s pohodom po Tigrovski poti na Malo in Veliko goro pri Ribnici ter proslavo v kulturnem domu in sv. mašo v cerkvi sv. Štefana v Ribnici. Skratka: Tigr prihaja med ljudi in ven iz gozda!        

Ob obglavljenju Tita pa velja čestitka, g. Miroslavu Pačniku za pogum in razum in simbolno domoljubno dejanje, ki ga je doslej nepoznani domoljub izkazal z obglavljenjem zločinskega maršala, ki seveda sodi v muzej vojaške zgodovine v Pivki.

Kot rečeno, predlagam 13. maj za državni praznik, dela prost dan, namesto 2. maja, ki ne simbolizira ničesar. K čemur pa dodajam kot nujno tudi razglasitev za državni praznik 9. november, ko je bila leta 1990 v Poljčah pri Begunjah sprejeta odločitev o Plebiscitu, z veliko začetnico.

Zato predlagam, da enako kot 2. maj nadomestimo s 13. majem, tudi 2. januar (ki prav tako ne predstavlja ničesar in ga v EU ne praznuje nihče) nadomestimo z 9. novembrom – dnevom plebiscita, dnevom, ko si je slovenski narod prvič v zgodovini spisal svojo sodbo sam! Upam, da ne zadnjič, saj prihajajo volitve!

Dan upora, 27. april, pa naj za zdaj kar ostane kot zatočišče zbeganega uma in spomina ponosnih naslednikov komunizma. Prihaja namreč čas, ko bo tudi Kidriču pred predsedniško palačo na trgu Evrope ter Kardelju in »prišvasanim« na Trgu republike, nekdo odrezal trup – ne samo glavo!   

Impozanten spomenik Revoluciji pa naj seveda ostane kot dokaz, da je bila revolucija, in z njo genocid, čeprav ju »ponosni nasledniki« laži, vztrajno zanikajo, ali jo pozabljajo.   

Impozantni prazni zidovi ob Kongresnem trgu v Ljubljani pa naj končno dobijo imena in priimke. Ne, kot pravi bivši predsednik Borut Pahor – Ad rem, ampak konkretno in končno Ad personam in Ad hominem. Spomin ljudem, ne stvarem. Ne moremo imeti države zločina brez zločincev in spomina na žrtve brez priimkov in imen!  

»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu! O, Slovenci kremeniti, prehlajen predmet zgodovine«, je 1964 napisal pesnik Tomaž Šalamun in dobil 10 dni zapora.

Prehlad še vedno traja in čas je, da ga prebolimo ali pa bomo umrli in izumrli od nezavedanja samega sebe s trajno izgubo spomina!                      

Vili Kovačič, predsednik društva Slovenski TIGR 13. maj in vlagatelj zakonskega predloga