Napotitev diplomatske misije v Kijev razburja opozicijo

Težko je gledati grozljive prizore iz Ukrajine, toda težko je tudi gledati brezbrižnost glavnih akterjev v odnosu do te tragedije ukrajinskeg naroda.

Rusija je napadalec, o tem ni nobenega dvoma in je najbolj odgovorna za vse, kar se zdaj dogaja v Ukrajini. Toda ta vojna ni od včeraj. Začela se je z ameriškim pučem, ki je odnesel demokratično izvoljeno vlado in ustoličil pro-ameriško vlado.

To je bil konec ukrajinske relativne demokracije, ki je upoštevala zapleteno stvarnost več-etnične države. Ameriški puč je začetek postopnega pogrezanja države v diktaturo in državljansko vojno, ki teče od leta 2014 naprej.
Državljansko vojno podpihuje predvsem Amerika, ki je svoje marionete usmerjala v poglabljanje notranjega konflikta z Donbasom in posredno z Rusijo.
Človekove pravice ruske manjšine v Ukrajini so se grobo teptale, danes pa ima ruska manjšina v Ukrajini praktično status izdajalca.

Zelenski je pred dnevi prepovedal vse opozicijske stranke, češ da so proruske in tako de facto in de iure odpravil politični pluralizem, ki je neobhoden sestavni del demokratične družbe.

Zelenski je zdaj praktično diktator, ki v Ukrajini vodi politiko, ki je v prvi vrsti v korist Amerike, ne Ukrajine in Ukrajincev. V interesu Ukrajine bi bil dogovor z Rusijo o končanju spopadov in mirovni sporazum.

Toda Amerika, ki bije v Ukrajini proxy vojno z Rusijo, ne želi, da se vojna prekmalu konča, ne glede na vse trpljenje Ukrajincev in rušenje dežele, ker je njen cilj spraviti Rusijo na kolena.
Ko Zelenski pravi, da se bodo borili do zadnjega, je to pravzaprav ameriška politika, ki se želi v Ukrajini boriti z Rusijo do zadnjega Ukrajinca. To taktiko so Američani uporabljali že v Siriji, ko so se proti Asadu borili prek Al Kaide in Islamske države, ki naj bi bili kot teroristični tvorbi nasprotni zahodnim vrednostam...

Ob vsem spoštovanju do pogumnega boja Ukrajincev za svobodo, je žal dejstvo, da so zlorabljeni in žrtvovani s strani Amerike za njene globalne hegemonistične interese in da so nek način izdani tudi s strani Zelenskega in njegove vladne ekipe. Zelenski je prepovedal opozicijske stranke tudi zato, ker se boji notranjega prevrata, tudi atentata, saj opozicija ne odobrava enoglasno njegove samomorilske politike v korist ameriških interesov in v škodo Ukrajine.

Kaj naj bi tam počeli naši diplomati, ni jasno. Ukrajina ni le v vojni z Rusijo, je tudi v državljanski vojni, ki jo je zanetila Amerika (kot v mnogih drugih državah).

Če bi hotela Slovenija kaj narediti za Ukrajino, bi morala v Bruslju zahtevati, da Zahod, EU, Amerika in Nato sprožijo diplomatsko akcijo za končanje vojne v Ukrajini. Toda Zahod stavi vse karte na to, da bo s to vojno in s sankcijami zlomil Rusijo in mu zaenkrat na kraj pameti ne pade, da bi jo ustavil.

Pač. Levica, kot Levica, gre na "pogon Ruskega Komunizma",
Zato ne dovoli, da bi kdo zaustavljal in kritiziral Putina.

Naši Ljubljanski USTAJNIKI in celotni Golobov-KUL, si obetajo, da pride Putin do Ljubljane in tedaj bodo tu zopet zaplapolale Jugoslovanske zastave.
To so sanje Levica.

Napoved premierja Janeza Janše, da bo v Kijev že kmalu napotila oboroženo diplomatsko misijo, razburja opozicijo.
***
Kdo je že kdaj videl, da bi diplomati hodili oboroženi v gostujočo državo.
Kot kaže, ni poblaznel samo Putin, ampak tudi Janša.
Hoče morda Janša spraviti naše diplomate v konflikt z rusko vojsko, potem pa se sklicevati na 5. člen pogodbe o Natu, po katerem morajo vse članice priti na pomoč napadeni članici? Upam, da ne, ampak ...

Prav neverjetna je ta Janševa metamorfoza, ko se je iz antiglobalista čez noč spremenil v militantnega globalista, ki podpira hegemonistitične težnje ameriške in evropske globalistične elite. Orban ga verjetno samo začudeno gleda...

Spreminjanje politične usmeritve za 180 stopinj sicer ni nekaj novega v Janševi politični karieri. Najprej je bil prepričan jugokomunist, ki je celo romal v Jajce kot zibelko komunistične Titove Jugoslavije. Ko so ga vrgli iz partije, je postal neke vrste disident in končal v zaporu.

Po padcu železne zavese, ko je tudi v Jugoslavija nastopila politična pomlad, se je Janša vključil v Demos. Kmalu po osamosvojitvi je bil med glavnimi razbijači Demosa. On je bil tisti, ki je predlagal zamenjavo Peterleta z Bavčarjem. Ko mu to ni uspelo, je v Slovenski demokratični zvezi (SDZ) pomagal ustvariti razkol kot član skupine štirih (Janša, Umek, Pirnat in še nekdo, katerega imena se ne spomnim), ki je na kongresu SDZ v Cankarjevem domu predlagala novo, narodnjaško politično platformo.

Ta platforma je povzročila razkol znotraj SDZ, saj je Rupel, predsednik SDZ, pozval delegate kongresa, kjer je bila nova platforma predstavljena, naj mu sledijo v sosednjo dvorano, ki je bila očitno vnaprej rezervirana, kar kaže na načrten komplot, nato pa so prebežniki ustanovili novo stranko, tako-imenovane Rupel-Bavčarjeve demokrate (DS).

Kongres SDZ je kljub razkolu ostal sklepčen in je naslednji dan nadaljeval z delom. Vsi delegati so pričakovali, da bo Janša postal novi predsednik, njega pa ni bilo od nikoder. Predsednik je tako postal Pirnat, SDZ pa se je v skladu z narodnjaško platformo preimenovala v Narodne demokrate. Zdi se, da je bilo tudi to vnaprej pripravljeno in dogovorjeno, kajti intelektualna elita, ki je bila okostje SDZ in je iz nje izstopila, očitno ni hotela, da bi ime stranke, ki so jo imeli za svojo legendarno dediščino, prepustila nevrednim "plebejcem". Janša se je potem priključil Pučnikovim socialdemokratom, kjer je postal predsednik.

Kmalu po razpadu SDZ se je samo-razpustil tudi Demos, večina njegovega trdega intelektualnega jedra, zbranega okrog Nove revije, pa je prestopilo nazaj v Kučanov tabor, vključno z Janšo oziroma takrat še Pučnikovimi socialdemokrati, ki so vstopili v Drnovškovo vlado, kar je bil spet Janšev saltomortale za 180 stopinj. Takrat so v Janša-Pučnikovi stranki celo razmišljali o združitvi z današnjo SD, takrat mislim, da se je imenovala Združena lista socialdemokratov.

Kučan je nato odrezal Janšo v aferi Depala vas, Janša pa je potem spet postal antikomunist in je opustil dotedanjo socialdemokratsko usmeritev stranke.

Danes smo spet priča radikalni spremembi domnevno antiglobalistične drže SDS, ki pa je vprašljiva, če upoštevamo, da Janša ni hotel kandidirati doslednega antiglobalista Grimsa za evropskega poslanca, izvoljeni poslanci SDS pa v Evropskem parlamentu večinoma glasujejo za globalistično politiko, ki jo vodi Evropska komisija. Za povrh Janša ni izpolnil obljube, da bo neprodušno zaprl južno mejo ...

Kaj naj si človek misli o nekom, ki govori eno, dela drugo, in stalno spreminja temeljne vrednostne usmeritve?

Čakam napade in izpade fanatikov ... če se ne bodo raje naredili, da tega niso prebrali ...