V naslednjih tednih bomo od koalicijskih politikov lahko slišali veliko izgovorov. Govorili bodo, da se moramo zavedati proračunskih realnosti, da je davčne prihodke potrebno povečati, da gre za ohranitev socialne države, za pametnejše investiranje, za razbremenitev »tistih, ki so se odpovedovali skozi celo krizo« in obremenitev »bogatih«, ki jih kriza ni prizadela.
Neumnosti. Neumnosti, ki bi nas državljane morale že pošteno jeziti, zadnja leta jih namreč poslušamo vsako jesen, ko državi zmanjkuje plena in načrtuje svojo roparsko dejavnost za prihodnje leto (bolj običajno temu načrtovanju pravimo usklajevanje proračuna).
Resnica je, da so zadnja leta v Sloveniji čas rekordnih državnih izdatkov in prihodkov, rekordnega zadolževanja in državnih investicij za katere minister Mramor sam prizna, da so vrnile okoli 70 centov za vsak vložen evro.

Namesto, da bi investicije spodbujali z ugodnejšim (in enostavnejšim!) davčnim okoljem, na široko odprli vrata tujim vlaganjem (tudi) skozi privatizacijo, znižali državne izdatke in tako ustavili trend življenja na račun jutrišnjih davkoplačevalcev, tudi letos počnemo prav nasprotno. Začasno višji davki so postali stalno višji (DDV in dohodnina), novih povišanjem in odpravam olajšav za raziskave pa zdaj politiki pravijo davčna reforma.
Začasno višji davki so postali stalno višji (DDV in dohodnina), novih povišanjem in odpravam olajšav za raziskave pa zdaj politiki pravijo davčna reforma.
Ne reforma, ampak deforma
V resnici nam prodajajo deformo. Politika povečevanja prihodkov je namreč smiselna le, če menimo, da bi bilo škodljivo zmanjšati vlogo države v vseh porah našega življenja. Če menimo, da bi bilo slabo, da bi našo ponesrečeno »drugo Švico« vendarle malo približali temu nekdanjemu zgledu.
Tam so državi izdatki namreč v razmerju do BDP za več kot 10 odstotnih točk nižji od prihodkov slovenske države. Pri švicarski potrošnji bi tako v Sloveniji imeli ogromen presežek. Pa tudi pri litvanski, estonski, irski…
Strategija povečevanja državnih prihodkov je strategija sledenja nasedlim nekonkurenčnim modelom držav kot sta Belgija in Francija. Strategija obrzdane potrošnje na drugi strani, pa je strategija hitro rastočih držav, kjer stavijo na podjetništvo.
Na koncu leta nas bo čakal še večji dolg, še kak »bencinski cent«, nepremičninski davek, vrednotnica ali energetska izkaznica.
Plačajte čim manj davkov!
No, pri nas pač namesto na podjetništvo, stavimo na javni sektor. Ta je vendar »gonilo razvoja« kot ugotavlja minister Koprivnikar.
Strategija se bo izšla enako kot se je izšla lani in predlani, o tem ste lahko precej prepričani. Na koncu leta nas bo čakal še večji dolg, še kak »bencinski cent«, nepremičninski davek, vrednotnica ali energetska izkaznica. Vse kar bo tokrat novega, je to, da se bo vlada izgovarjala na migrante. Da bo svojo nesposobnost in nepripravljenost, da bi uravnotežila proračun opravičevala z zadevo na katero, češ, nima vpliva. K čemur bodo najverjetneje še vsaj en čas prispevali tudi mediji, ki, raje kot da bi grilali ministre o reformah, zganjajo Big Brother šov na meji.
Za nasvete politikom se mi počasi že ne zdi vredno izgubljati časa. Ne poslušajo. Nasvet vam bralcem zato: optimizirajte svoje finance. Plačajte čim manj davkov. Če zver noče na dieto, jo bo treba pač stradati, da shujša.
Ravno končal z ogledom:
Niall Ferguson: The 6 killer apps of prosperity
https://www.youtube.com/watch?v=xpnFeyMGUs8
Pa poglejmo kje smo mi:
1. Konkurenčnost — napredujemo (lestvice)
2. Napredek v znanosti — nazadujemo (varčevanje. neučinkovitost)
3. Lastninske pravice — nazadujemo ()
4. Sodobna medicina — nazadujemo (dr. Robida pravi, da je 0,3 % možnosti, da zdravstveni postopek zaključi pogrebni zavod; otroška kirurgija in ostale afere v zdravstvu, ki kažejo na strahotno neučinkovitost)
5. Potrošniška družba — nazadujemo (podržavljanje preko DUTB, država s preko 50 % vpletenostjo v prosti trg s svojimi podjetji)
6. Delavska etika — nazadujemo (število delavno aktivnih se zmanjšuje, neučinkoviti načini opravljanja dela)
Še dodaten komentar k 4. točki:
Če bi isto veljalo za:
– povprečno slovensko avtocesto (29000 vozil; leto 2013), bi na njej bilo 88 mrtvih vsak dan,
– pitno vodo, bi bila 2 uri na mesec strupena
– letala, se ne bi nihče prevažal z njimi (na Brniku bi dnevno strmoglavilo manjše letalo z 12 potniki).