Milan Pregelj: "Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo" (2. del)

POSLUŠAJ ČLANEK
Po zavzetju Afganistana s strani talibanov smo se o tamkajšnji situaciji pogovarjali z vojaškim kaplanom Milanom Pregljem, ki je z enotami Slovenske vojske v Afganistanu preživel 7 mesecev med leti 2010 in 2011, kasneje pa tam večkrat ostal za čas praznikov. Deloval je v Heratu, Šindandu in Bala Baluku.
V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali predvsem o situaciji v Afganistanu in delu Slovenske vojske v tej državi. V Drugem delu pa smo naslovili vprašanje begunstva, situacije v Slovenski vojski in vloge kuratske službe v njej.
Ko gledamo posnetke iz letališča v Kabulu, lahko med tistimi, ki se skušajo vkrcati na letala za odhod iz Afganistana skoraj izključno moški. Kje so ženske? Kako da ženske ne bežijo pred Talibani?
To ni novo. Enake podobe smo lahko spremljali tudi v migrantskih valovih leta 2015 in 2016. Velika večina teh, recimo jim begunci, je mlajših moških. Težko je soditi, kdo je resnično begunec, kdo pa se je priključil valu kot ekonomska migracija.
Zakaj gredo samo moški? Verjetno gredo moški naprej, da pripravijo prostor in pride potem družina za njimi. Dokler ne vzpostavijo neke solidne podlage za življenje, se sami »mučijo«. Drugi pa potem pridejo za njimi. Po drugi strani pa ženske pustijo na milost in ne milost v krajih, od koder bežijo.
V Evropskih vojnah v preteklosti so običajno begunci potovali skupaj s celotnimi družinami. Gre morda za ljudi, ki še nimajo družine, ali res pustijo družino zadaj?
Tam sorazmerno mladi ustanavljajo družine, tako da ni verjetno, da bi večina ne imela družine. Ni običajno, da bi dolgo odlašali s poroko.
Zakaj je za slovenske vojake pomembno, da sodelujejo na misijah.
Če smo del zavezništva, ne moremo računati na to, da bomo od zavezništva samo nekaj dobili, ampak moramo nekaj tudi dati. Sodelovanje na misijah zagotovo spada med te stvari. Hkrati pa se s tem vojakom širijo obzorja, ker vidijo drug svet, drug način razmišljanja, življenja, učenje od drugih zavezniških vojska.
Lahko bi povlekli primerjavo s športom. Vojak, ki nikoli ne gre na misijo, je kot športnik, ki trenira, nikoli pa ne gre na tekmovanje. V teoriji pozna vse stvari, manjka pa mu, da jih preizkusi tudi v praksi. To da vojaku misija.
Tudi globalizacija je naredila svoje. Razmišljanje, da lahko braniš domovino izključno na meji svoje države, v današnjem času ne zdrži več. Danes so odnosi globalni. Res pa je, da imajo včasih kakšne misije tudi kakšne učinke, ki jih ne pričakujemo. Ampak vemo kako je biti general po bitki. Takrat je to lahko vsak, v naprej predvideti stvari pa je težko ali včasih celo nemogoče.
Obeta se nam nov migrantski oz. begunski val. Kako oceniti, kdo je res potreben pomoči, kdo pa samo izkoristi priložnost, da se priključi valu?
Mislim, da smo se od leta 2015 nekaj naučili. Zdaj se glasneje govori, da je treba podpreti sosednje države, da lahko sprejmejo begunce. Tisti, ki bežijo zgolj za preživetje, se bodo lahko ustavili tam in tam preživeli. Ko pa se bodo stvari umirile, bodo lahko šli nazaj domov.
Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo. Ni treba, da je to 10.000 kilometrov stran, lahko je takoj za mejo. Če bo Evropska unija pomagala vzpostaviti začasna begunska taborišča v sosednjih državah, mislim, da smo na pravi poti. Potem bo lažje razločiti, kdo je res begunec. Komur gre za preživetje bo to sprejel, kdor pa ima druge namene, pa mu to ne bo dišalo. Marsikdo, ki je sicer itak mislil oditi, pa ni imel priložnosti, namreč izkoristi kakšen tak val, da bi prišel v Evropo. Tak, ki ni šel iz Afganistana zaradi golega preživetja, ampak, da bi nekam prišel, ne bo ostal v begunskem taborišču. To je lahko kar dobro presejalno sito. Pa nikomur ne privoščim tega, da se znajde v takih razmerah, še posebej, če mu grozi smrt ali zapor.
Nekatere nevladne organizacije vidijo v tem trenutku priložnost, da bi izstopili iz Nata, vidite v tem kakršenkoli smisel?
Ne. Ni sicer na meni, da bi se o tem odločal, ampak kolikor poznam politične odločitve v Sloveniji in znotraj vojske, se ne razmišlja o tem.
Dejstvo je, da v današnjem svetu sam zelo težko obstaneš. Potrebuješ neko zavezništvo. Zavezništvo pa je vedno tako, da nekaj daš in nekaj dobiš.
V letošnjem letu je bilo zaznati opazen porast števila kandidatov, ki vstopajo v Slovensko vojsko. Opažate kakšen premik v vzdušju in morali v Slovenski vojski v zadnjem času, ali gre po vašem mnenju za slučajni porast?
Z julijem se je nekoliko spremenil program usposabljanja, predvsem pa je k temu porastu zanimanja pripomogel nekoliko drugačen pristop k novačenju, predstavitvah in promociji Slovenske vojske, ki kaže, da je to ena potrebna inštitucija za državo, da to ni samo strošek, ampak je tudi investicija.
Najprej v človeka samega. Ko daš skozi vojaško usposabljanje se nekoliko prečistiš, spoznaš, koliko sebe, koliko lahko narediš. Marsikateri kandidat, ko konča usposabljanje, pove, da ni verjel, da je sposoben to preživeti. No, saj nikakor ni tako nečloveško, da se ne bi dalo, ampak vendarle. Spoznajo tudi, da se da z neko voljo, prizadevanjem, redom in disciplino bistveno več doseči, kot da čakaš, kaj se bo zgodilo.
Mislim, da je trenutno tudi politična usmeritev nekoliko bolj naklonjena temu, da je vojska to kar je in da je potrebna. Da je to konstitutivni del države. Brez tega ni države. V vojski smo veseli tega porasta zanimanja, ki se kaže. Tudi, če ne pridejo vsi, ki pridejo na usposabljanje, z namenom zaposlitve, ampak da odslužijo, kot bi po starem rekli vojaški rok. To je dobro tako za človeka, kot za državo. Če imaš vojaško usposobljene ljudi, potem lahko v težkih trenutkih tudi nanje računaš. Marsikdo pa potem postane gasilec, pripadnik civilne zaščite, gorskih reševalcev, kjer tudi pomaga to znanje. In tako se potem ta duh in vzgoja pozitivno pozna tudi v vsakdanjem življenju v družbi.
Kot kurat skrbite za duhovno oskrbo vojakov. Koliko vojakov se obrača na vas kot kristjani in koliko tistih, ki sicer niso kristjani se obrača na vas, za duhovno oskrbo?
Vojaški vikarat, ki je enota Slovenske vojske, ki skrbi za duhovno oskrbo, smo v Slovenski vojski zelo dobro sprejeti, ne glede na versko pripadnost. Tudi mi ne gledamo na to, kakšne veroizpovedi je nekdo, ampak vsakomur, ki se obrne na nas, pomagamo z njim lastnimi izhodišči. K temu nas zavezujejo tudi pravni akti.
Nikoli izrecno ne propagiramo ali oznanjamo ene ali druge vere, normalno pa je, da spoštujemo lastno tradicijo in pripadnost. Vsi vedo kdo smo in skoraj vsi tudi prihajajo k nam po duhovno oskrbo, ne glede na veroizpoved. Seveda se na nas pogosteje obračajo kristjani, nenazadnje zaradi zakramentalnega življenja, krstov, porok, pogrebov, spovedi, včasih tudi samo pogovorov. Pogosto pogovori tudi niso nujno verski, ampak tudi o nogometu in čem drugem.
Kaj vse poleg same skrbi za zakramentalno življenje vojakov še počnete?
Če se osredotočim samo na misijo, kot je bila v Afganistanu. Pred misijami izvajamo priprave, kot je seznanitev z verstvi na območju, kamor odhajajo naši vojaki, kulturo, zgodovino, duhovno podlago okolja, kamor prihajajo. Kaj se je dogajalo, na podlagi česa so se tam sprejemale ali se sprejemajo kakšne odločitve, kakšni so tam medsebojni odnosi, pravila družbenega življenja.
Naslavljamo etično-moralna vprašanja, ki so povezana z vojsko, tudi mednarodno vojno-humanitarno pravo. Domoljubje kot vrednota, ki je temelj vsem ostalim vrednotam Slovenske vojske.
Ohranjamo tudi zgodovinski spomin naše vojske. To pomeni tudi skrb za umrle pripadnike, ne samo žive. Vsako leto se spomnimo pokojnih. Potem je to še vojaška zgodovina, ohranjanje tradicije, dogodki v povezavi s prvo in drugo svetovno vojno, posebej prvo, glede druge se malo manj na nas obračajo.
Sodelujemo tudi z veteranskimi organizacijami, kot so Veterani vojne za Slovenijo, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in tako naprej. Organiziramo predavanja kulturno, versko ali etično moralnega značaja, kjer povabimo kakšnega gosta, da kaj pove.
Veliko je pa čisto osebnih pogovorov. Ne nujno globoko teoloških, včasih so potrebni tudi kakšni drugi.
V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se pogovarjali predvsem o situaciji v Afganistanu in delu Slovenske vojske v tej državi. V Drugem delu pa smo naslovili vprašanje begunstva, situacije v Slovenski vojski in vloge kuratske službe v njej.
Ko gledamo posnetke iz letališča v Kabulu, lahko med tistimi, ki se skušajo vkrcati na letala za odhod iz Afganistana skoraj izključno moški. Kje so ženske? Kako da ženske ne bežijo pred Talibani?
To ni novo. Enake podobe smo lahko spremljali tudi v migrantskih valovih leta 2015 in 2016. Velika večina teh, recimo jim begunci, je mlajših moških. Težko je soditi, kdo je resnično begunec, kdo pa se je priključil valu kot ekonomska migracija.
Zakaj gredo samo moški? Verjetno gredo moški naprej, da pripravijo prostor in pride potem družina za njimi. Dokler ne vzpostavijo neke solidne podlage za življenje, se sami »mučijo«. Drugi pa potem pridejo za njimi. Po drugi strani pa ženske pustijo na milost in ne milost v krajih, od koder bežijo.
V Evropskih vojnah v preteklosti so običajno begunci potovali skupaj s celotnimi družinami. Gre morda za ljudi, ki še nimajo družine, ali res pustijo družino zadaj?
Tam sorazmerno mladi ustanavljajo družine, tako da ni verjetno, da bi večina ne imela družine. Ni običajno, da bi dolgo odlašali s poroko.
Zakaj je za slovenske vojake pomembno, da sodelujejo na misijah.
Če smo del zavezništva, ne moremo računati na to, da bomo od zavezništva samo nekaj dobili, ampak moramo nekaj tudi dati. Sodelovanje na misijah zagotovo spada med te stvari. Hkrati pa se s tem vojakom širijo obzorja, ker vidijo drug svet, drug način razmišljanja, življenja, učenje od drugih zavezniških vojska.
Lahko bi povlekli primerjavo s športom. Vojak, ki nikoli ne gre na misijo, je kot športnik, ki trenira, nikoli pa ne gre na tekmovanje. V teoriji pozna vse stvari, manjka pa mu, da jih preizkusi tudi v praksi. To da vojaku misija.
Tudi globalizacija je naredila svoje. Razmišljanje, da lahko braniš domovino izključno na meji svoje države, v današnjem času ne zdrži več. Danes so odnosi globalni. Res pa je, da imajo včasih kakšne misije tudi kakšne učinke, ki jih ne pričakujemo. Ampak vemo kako je biti general po bitki. Takrat je to lahko vsak, v naprej predvideti stvari pa je težko ali včasih celo nemogoče.
Obeta se nam nov migrantski oz. begunski val. Kako oceniti, kdo je res potreben pomoči, kdo pa samo izkoristi priložnost, da se priključi valu?
Mislim, da smo se od leta 2015 nekaj naučili. Zdaj se glasneje govori, da je treba podpreti sosednje države, da lahko sprejmejo begunce. Tisti, ki bežijo zgolj za preživetje, se bodo lahko ustavili tam in tam preživeli. Ko pa se bodo stvari umirile, bodo lahko šli nazaj domov.
Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo. Ni treba, da je to 10.000 kilometrov stran, lahko je takoj za mejo. Če bo Evropska unija pomagala vzpostaviti začasna begunska taborišča v sosednjih državah, mislim, da smo na pravi poti. Potem bo lažje razločiti, kdo je res begunec. Komur gre za preživetje bo to sprejel, kdor pa ima druge namene, pa mu to ne bo dišalo. Marsikdo, ki je sicer itak mislil oditi, pa ni imel priložnosti, namreč izkoristi kakšen tak val, da bi prišel v Evropo. Tak, ki ni šel iz Afganistana zaradi golega preživetja, ampak, da bi nekam prišel, ne bo ostal v begunskem taborišču. To je lahko kar dobro presejalno sito. Pa nikomur ne privoščim tega, da se znajde v takih razmerah, še posebej, če mu grozi smrt ali zapor.
Nekatere nevladne organizacije vidijo v tem trenutku priložnost, da bi izstopili iz Nata, vidite v tem kakršenkoli smisel?
Ne. Ni sicer na meni, da bi se o tem odločal, ampak kolikor poznam politične odločitve v Sloveniji in znotraj vojske, se ne razmišlja o tem.
Dejstvo je, da v današnjem svetu sam zelo težko obstaneš. Potrebuješ neko zavezništvo. Zavezništvo pa je vedno tako, da nekaj daš in nekaj dobiš.
V letošnjem letu je bilo zaznati opazen porast števila kandidatov, ki vstopajo v Slovensko vojsko. Opažate kakšen premik v vzdušju in morali v Slovenski vojski v zadnjem času, ali gre po vašem mnenju za slučajni porast?
Z julijem se je nekoliko spremenil program usposabljanja, predvsem pa je k temu porastu zanimanja pripomogel nekoliko drugačen pristop k novačenju, predstavitvah in promociji Slovenske vojske, ki kaže, da je to ena potrebna inštitucija za državo, da to ni samo strošek, ampak je tudi investicija.
Najprej v človeka samega. Ko daš skozi vojaško usposabljanje se nekoliko prečistiš, spoznaš, koliko sebe, koliko lahko narediš. Marsikateri kandidat, ko konča usposabljanje, pove, da ni verjel, da je sposoben to preživeti. No, saj nikakor ni tako nečloveško, da se ne bi dalo, ampak vendarle. Spoznajo tudi, da se da z neko voljo, prizadevanjem, redom in disciplino bistveno več doseči, kot da čakaš, kaj se bo zgodilo.
Mislim, da je trenutno tudi politična usmeritev nekoliko bolj naklonjena temu, da je vojska to kar je in da je potrebna. Da je to konstitutivni del države. Brez tega ni države. V vojski smo veseli tega porasta zanimanja, ki se kaže. Tudi, če ne pridejo vsi, ki pridejo na usposabljanje, z namenom zaposlitve, ampak da odslužijo, kot bi po starem rekli vojaški rok. To je dobro tako za človeka, kot za državo. Če imaš vojaško usposobljene ljudi, potem lahko v težkih trenutkih tudi nanje računaš. Marsikdo pa potem postane gasilec, pripadnik civilne zaščite, gorskih reševalcev, kjer tudi pomaga to znanje. In tako se potem ta duh in vzgoja pozitivno pozna tudi v vsakdanjem življenju v družbi.
Kot kurat skrbite za duhovno oskrbo vojakov. Koliko vojakov se obrača na vas kot kristjani in koliko tistih, ki sicer niso kristjani se obrača na vas, za duhovno oskrbo?
Vojaški vikarat, ki je enota Slovenske vojske, ki skrbi za duhovno oskrbo, smo v Slovenski vojski zelo dobro sprejeti, ne glede na versko pripadnost. Tudi mi ne gledamo na to, kakšne veroizpovedi je nekdo, ampak vsakomur, ki se obrne na nas, pomagamo z njim lastnimi izhodišči. K temu nas zavezujejo tudi pravni akti.
Nikoli izrecno ne propagiramo ali oznanjamo ene ali druge vere, normalno pa je, da spoštujemo lastno tradicijo in pripadnost. Vsi vedo kdo smo in skoraj vsi tudi prihajajo k nam po duhovno oskrbo, ne glede na veroizpoved. Seveda se na nas pogosteje obračajo kristjani, nenazadnje zaradi zakramentalnega življenja, krstov, porok, pogrebov, spovedi, včasih tudi samo pogovorov. Pogosto pogovori tudi niso nujno verski, ampak tudi o nogometu in čem drugem.
Kaj vse poleg same skrbi za zakramentalno življenje vojakov še počnete?
Če se osredotočim samo na misijo, kot je bila v Afganistanu. Pred misijami izvajamo priprave, kot je seznanitev z verstvi na območju, kamor odhajajo naši vojaki, kulturo, zgodovino, duhovno podlago okolja, kamor prihajajo. Kaj se je dogajalo, na podlagi česa so se tam sprejemale ali se sprejemajo kakšne odločitve, kakšni so tam medsebojni odnosi, pravila družbenega življenja.
Naslavljamo etično-moralna vprašanja, ki so povezana z vojsko, tudi mednarodno vojno-humanitarno pravo. Domoljubje kot vrednota, ki je temelj vsem ostalim vrednotam Slovenske vojske.
Ohranjamo tudi zgodovinski spomin naše vojske. To pomeni tudi skrb za umrle pripadnike, ne samo žive. Vsako leto se spomnimo pokojnih. Potem je to še vojaška zgodovina, ohranjanje tradicije, dogodki v povezavi s prvo in drugo svetovno vojno, posebej prvo, glede druge se malo manj na nas obračajo.
Sodelujemo tudi z veteranskimi organizacijami, kot so Veterani vojne za Slovenijo, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in tako naprej. Organiziramo predavanja kulturno, versko ali etično moralnega značaja, kjer povabimo kakšnega gosta, da kaj pove.
Veliko je pa čisto osebnih pogovorov. Ne nujno globoko teoloških, včasih so potrebni tudi kakšni drugi.
Zadnje objave

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
7. 2. 2025 ob 15:30

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?
7. 2. 2025 ob 12:41

Evroposlanka Tomašič: Gre za resno kršitev demokratičnih načel
7. 2. 2025 ob 8:49

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00

Italijani (znova) pozabili na slovenščino
6. 2. 2025 ob 18:30

Fiskalni svet: manjši prihodki, večji odhodki
6. 2. 2025 ob 15:24

Vsi smo blago
6. 2. 2025 ob 9:04
Ekskluzivno za naročnike

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
7. 2. 2025 ob 15:30

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?
7. 2. 2025 ob 12:41

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
FEB
07
FEB
07
Koncert Novomeškega simfoničnega orkestra
19:00 - 22:00
FEB
08
Prešernov dan v Koroškem pokrajinskem muzeju
09:00 - 18:00
FEB
08
Prešernov smenj 2025
10:00 - 22:00
Izbor urednika

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar
5. 2. 2025 ob 9:02

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine
5. 2. 2025 ob 6:10

Domovina 186: Diktatura Svobode
5. 2. 2025 ob 6:00

Diktatura visokoizobraženih idiotov
1. 2. 2025 ob 6:00
10 komentarjev
Peter Klepec
re: Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo”
Begunec bezi iz svoje drzave, kam pa zbezi je odvisno od situacije in moznosti. Ni nobene logike, da je to prva drzava kjer ni vojne. Kaj pa ce tam ni kaj jesti in piti?
Stari predniki Slovencev so menda prikrevsali od precej dlje kot "do prve varne drzave". Menda dlje sploh ni slo, ker so bile naprej gore in morje.
Kraševka
Spoštovani kurat, Milan Pregelj, ima širok pogled na družbene in zgodovinske vidike. Zato razumem, zakaj se lahko na njega vsi obrnejo, tudi tisti, ki niso Kristjani.
Kot pravi, se večkrat pogovarja o zgodovini, preteklih vojnah.... Vendar o drugi bolj malo.
To je razumljivo. Partizani niso imeli kurata. To pa ne pomeni, da niso hodili k maši.
Na Primorskem, vem po pripovedovanju mame, da so po vaseh se dogovorili z domačimi duhovniki, ki so po dogovoru pripravili PARTIZANSKO mašo.
Partizani so prišli iz hoste, orožje pustili pri zadnjih vratih v cerkvi in se tam spovedali in med mašo tudi obhajali. Vsi Primorski duhovniki so bili na strani SLOVENSKEGA ljudstva in so vsem dajali oporo, tudi partizanom.
Po vojni, pa je "Titova svoboda" odrinila Kristjane na obrobje, tako, da niso dobili pomembnih mest, ne v državni upravi, niti v podjetjih. Tistim v policiji, Sodniških vrstah in v VOJSKI, pa je bilo prepovedano celo stopiti v cerkev. Da bi bil med vojaki KURAT, pa še sanjati nihče ni smel.
Večkrat se pogovarjam s človekom, ki je sedaj v visoki starosti. Včasih nanese pogovor tudi na Cerkev in mu je žal, da je bila ta odrinjena, da "drugi tir".
Sam je stopil v partizanske vrste po nasvetu domačega župnika, ki je dejal: "Sedaj smo okupirani in je prav, da se v PARTIZANSKIH vrstah, temu sovražniku združeni upremo. Po vojni, pa itak obljubljajo, da bomo imeli demokracijo".
Toda po vojni, so bili Komunisti, prav taki, kot danes Talibani v Afganistanu, ki ne poznajo demokracije in zato so uvedli ENOPARTIJSKI SISTEM.
Moj starejši sogovorni, je bil pred vojno v CERKVENEM pevskem zboru in se je učil tudi igranja na orgle. Večkrat pove, kako je občasno igral tudi v domači cerkvi.
Med vojno, kot partizan, pa je med PARTIZANSKO mašo igral tudi v vasi Vojščic, v Kostanjevici....
Po vojni je zasedal pomembne položaje, bil direktor v proizvodnem podjetju, v javnem podjetju in celo - Predsednik občine. Logično v CERKEV ni smel.
Sedaj, v visoki starosti, pa pravi, da skoraj vsak dan misli na petje v cerkvi in igranje na orgle. Zgleda, da mu vsi visoki položaji, niso tako globoko v srcu, kot domači KOR in ORGLE.
Večkrat razmišljam, kako so bile po letu 1945, tudi BORCEM, Kristjanom-partizanom, kršene človekove PRAVICE in SVOBODA, ker zaradi delovnega mesta niso smeli v cekev.
Ali se to lahko poimenuje VREDNOTE - NOB, kot jih agitira ZZB?
Friderik
Na posnetkih vidimo vsaj 80% moških v svojih najboljših letih. Bežijo in doma pustijo svoje žene, ženske in otroke namesto, da bi se borili za njih. Strahopetci. Dolžnost moškega je, da se bori za šibkejše, svoje žene in otroke. Kaj je s temi moškimi?! V zadnji vojni v Evropi so se moški borili za svoje domove, na miljone jih je umrlo, na miljone pohabljenih za svobodo. Ti pa strahopetno bežijo in čakajo usmiljenja, med tem, ko so sami svoje žene in otroke neusmiljeno prepustijo na milost in nemilost talibanom, da jih bodo ti zasužnjili, pohabili, ponižali....Sramota moškega rodu so!
Kraševka
Friderok res je čudno, da bežijo iz svoje domovine moški, ki bi se morali doma boriti za DOMOVINO in DRUŽINO. Če pogledamo 1.s. vojno, ki so jo naši starši preživeli kot begunci, vidimo, da so bili BEGUNCI samo ŽENSKE, OTROCI in OSTARELI. Odrasli moški, pa so se vsi BORILI za OČETNJAVO. Mladi pod 18 let, pa so bili del "Črnovojnikov", ki so pomagali ranjencem in umrle pokopavati. V prvi svetovni vojni, so bili prisotni tudi VOJAŠKI KURATI, ki so dajali duhovno in moralno oskrbo in spovedovali, obhajali in pokopavali, ter maševali. Nevarno je, da ti moški iz Azije, v najboljših letih - bežijo v Evropo, kot peta kolona OSVAJALCEV iz Vzhoda. V Stari Grčiji, so že pred Kristusom, tudi poznali, kako so se tujci VTIHOTAPILI v drugo državo. Izdelali so TROJANSKEGA konja, v katerem so bili skriti tuji vojaki in tako zavzeli državo. Sedaj pa nimajo "Trojanskega konja", ampak razne TIHOTAPCE in "Mirovne inštitute", ki pomagajo, da tujci, brez dokumentov vdirajo k nam. Evropska UNIJA, pa, kot HROMA gospa, le čaka, kaj bo. Nič dobrega ne kaže.
STAJERKA2021
Kraševka, odlično. Prav smešno, da ti prišleki pričakujejo, da jih bodo drugi hranili in skrbeli zanje. Izvirni greh je bil leta 2015, ko jih je Merklova vabila v Nemčijo. No in so prišli. Sedaj pa bi jih delili po državah, ki jih niso vabile in si jih neželijo. Z migracijami je EU, vsaj takšna EU, ki smo jo poznali, spremenjena in je na dobri poti, žal, da se ukine. Orban je že takrat prepoznal nevarnost, vendar še po šestih letih sprenevedanja, mu EU tega ne potrdi. Spotikajo ga in ga ovirajo - ker je imel prav. Pa še LGBT bi radi vsilili vsem državam. Zgleda, da je v EU veliko bolnikov, ki si jemljejo pravico, za katero niso dobili mandata.
Peter Klepec
Ali ste se vi borili proti komunistom, ko je bil cas l. 45?
Peter Klepec
re: tujci brez dokumentov.. Ali ste prepricani, da so imeli Slovenci, ki so 45 bezali cez mejo imeli dokumente?
rasputin
“Smisel begunstva je, da prideš v prvo varno državo”
--------------------
In da se vrneš domov, ko je nevarnost mimo.
V tem smislu so napisani mednarodni sporazumi glede begunstva ... Ampak, tu je en velik ampak. Vse se da zlorabiti.
Globalistična klika, ki vodi Zahod in EU v tem okviru, že desetletja spodbuja množične ilegalne migracije Afroaziatov v Evropo z namenom odprave evropskih narodov, kar bo Bruslju omogočilo, da uresniči star sen globalistov, namreč Združene države Evrope, ki bodo unitarna, centralistično vodena država, v kateri ne bo več evropskih narodov, njihove nacionalne države pa bodo le še geografske upravne enote brez suverenosti.
Popolnoma jasno je, da bodo prišleki iz Afrike in Azije v Evropi nepovratno spremenili njeno demografsko strukturo sebi v prid, kajti avtohtoni Evropejci zaradi nizke rodnosti izumirajo.
Ker se migranti v glavnem ne integrirajo in asimilirajo, nastajajo tujerodne enklave, ki postopno izrivajo domorodno prebivalstvo. Rezultat množičnih migracij bo enak kot poraz v vojni: popolna demografska, kulturna, etnična in civilizacijska preobrazba Evrope: afrikanizacija in orientalizacija.
Kraševka
Tudi jaz tako mislim.
Peter Klepec
Redko kdo zapusti svoj dom in domovino, ce ni zelo nujno. Ce se pa to ze zgodi, so pa tudi redki, ki se vrnejo tja, kjer so bili nekoc doma, pa tam njihovega doma ni vec. Koliko argentinskih in avstralskih Slovencev se je vrnilo? Enih par. Sicer pa re: ...desetletja spodbuja množične ilegalne migracije Afroaziatov v Evropo z namenom odprave evropskih narodov, kar bo Bruslju omogočilo, da uresniči star sen globalistov, namreč Združene države Evrope, To je gola neumnost. Nihce ne spodbuja migracij iz Afrike in Azije, niti legalne ne. Razen v primeru resnih deficitov dolocene delovne sile (nekdo mora v bolnisnicah pac cistiti!, Hrvatov in Bosancev bo tudi nekoc zmanjkalo); Zdruzene drzave Evrope so sicer zgodovinska nuja, sicer bomo morali delati za Kitajce - za dolar na dan. Ampak to nima z migracijami absolutno nobene zveze.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.