Meje politične korektnosti ali zlobni plan Velikega brata

Politična korektnost pomeni govor oz. obnašanje, pri katerem se izogibamo izrazom, temam, kretnjam, ki bi nekega človeka lahko prizadeli, ga diskriminirali in bi se slednji zaradi njih počutil nelagodno. Vse lepo in prav, dobro je paziti, da nikogar ne užalimo ali ga izključimo iz družbe, mar ne?

Seveda, in to je nekaj, kar nam je jasno že od mladih let. Že takrat so nas naučili, da drug drugega ne smemo izključevati, zmerjati in žaliti. Če bi vse skupaj ostalo le pri tem, tudi ta članek ne bi bil potreben in smiseln, vendar je realnost žal drugačna.

Sumljivi so že sami začetki uporabe izraza »politična korektnost«, ki se je začel pojavljati v začetku 20. stoletja. Leta 1934, na primer, je bil uporabljen v članku časopisa The New York Times; zapisali so, da nacistična Nemčija izdaja dovoljenja za poročanje le »čistim Arijcem, katerih mnenja so politično korektna«, kar je pomenilo v skladu z ideologijo vladajočih.

Izraz je v ameriški družbi postal bolj popularen v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je ideja, v podobni obliki kot danes, začela pojavljati na kampusih univerz. Razvila se je debata za in proti, pri čemer je odmevno kritiko zapisal Allan Bloom v svoji knjigi The Closing of the American Mind. Teme se dotika tudi naslednji izsek iz govora takratnega predsednika G. W. Busha študentom Michiganske univerze: »Ideja politične korektnosti sproža deljena mnenja po vsej Ameriki. Čeprav izhaja iz dobre želje - odpraviti rasizem, seksizem in sovraštvo, pa v resnici le zamenja stare predsodke z novimi.«

Tekmovanje v absurdih

Sprašujem se, kaj bi Bush porekel na današnje stanje. Ne le, da so novi predsodki zamenjali stare, videti je, kot da je vse, kar počne večina levih študentov in novinarjev, zavzeto iskanje izrazov, za katere niti v sanjah ne bi pomislili, da so do koga žaljivi, in njihova prepoved.

Naj navedem le nekaj primerov. Velikobritanska medijska hiša BBC je na enem svojih programov pri označevanju letnic prenehala uporabljati že dolgo uveljavljene izraze pred oz. po Kristusu ter jih nadomestila s politično korektnimi izrazi brez omembe krščanskega Boga. Pojav, ki ga še iz časov bivšega režima sicer poznamo tudi pri nas.

Primeri absurdnosti gredo v nedogled, in čeprav so videti preprosto smešni, so v resnici indikator, da naša družba, vsaj na tem področju, ne pluje v pravo smer.

Dalje; ponekod v Ameriki prepričujejo k neuporabi vseh besed, ki vsebujejo koren »man«, v slovenščini moški, saj naj bi bile seksistične. Tako posegajo v sam, tisočletja star jezik in npr. pojem »mankind«, človeštvo, zamenjajo z »humankind«, beseda »history«, zgodovina, ki vsebuje moški zaimek »his« pa postane »hxstory«.

Še en primer: britansko združenje študentov je pozivalo k ukinitvi vsakršnega ploskanja in glasnega navijanja med govori, saj naj bi se zaradi le-tega gluhi ljudje počutili izključene.

Primeri absurdnosti gredo v nedogled, in čeprav so videti preprosto smešni, so v resnici indikator, da naša družba, vsaj na tem področju, ne pluje v pravo smer. Univerze, ki so bile nekdaj stičišče najrazličnejših idej in prizorišče odprtih, aktualnih debat, postajajo prostor zaprtih ljudi, ki nimajo stika z realnim svetom in v vsem vidijo napad na svojo domnevno depriviligirano identiteto. Kot je zapisal Žiga Turk - kulturni boj v 21. stoletju ne bo med levimi in desnimi, ampak med tistimi, ki si soočenja idej želijo, in tistimi, ki bi ga prepovedali.

Politična korektnost je nad resnico

Poglavitni problem pa nastane, ko se politična korektnost povzpne nad samo resnico. Ko mediji ne poročajo o zločinih, ki so jih storili določeni ljudje. Ko se določena dejstva začnejo izpuščati iz zgodovinskih učbenikov, ko zanikamo lastno kulturo, lastno zgodovino in pridemo do primerov, ko nogometni velikan Real Madrid v znamenju tolerance do vseh religij iz svojega sto let starega grba odstrani križ.

Vse skupaj začenja zlovešče spominjati na orwellovski svet velikega brata, kakršnega je avtor opisal v romanu z naslovom 1984. V njem socialistična partija spremlja vsako besedo, celo vsak gib človeka in ga ob najmanjšem znamenju nepravovernosti odstrani.

Nič kaj dosti drugačni primeri se ne dogajajo danes, ko so ljudje v akademskem svetu, ali pa svetu zabave, ne le v ZDA, če ne delijo pogledov prevladujoče ideologije, označeni za fašiste in izključeni iz družbe. Partija pa v romanu obvladuje tudi zgodovino in jo oblikuje po lastnih željah. Preprosto odstrani vse stare vire ter jih nadomesti z novimi, ki so po njeni volji, in nihče ji ne more dokazati, da je resnica drugačna.

No, tudi potvarjanje zgodovine s strani oblasti nam niti v slovenskem, niti v svetovnem prostoru še zdaleč ni tuje. Ključno orožje Orwellove partije pa je jezik. Strokovnjaki se ves čas ukvarjajo s pisanjem slovarjev »novoreka«, jezika, ki iz rabe odstranjuje vse »odvečne« besede. Njegov končni cilj je tako skrčiti besedišče, da samo izražanje uporniških idej ne bo več možno, saj zanje ne bo besed.

Na srečo nam do Orwellove antiutopije manjka še veliko in moj cilj tudi ni bil na isti ravni primerjati jo s sodobno družbo. Vseeno pa so določeni elementi, ki nanjo sumljivo spominjajo in nas svarijo pred na videz dobrimi idejami (ideologijami), ki za seboj skrivajo težnje po manipulaciji naših misli in dejanj.