Med strankami ostaja pat pozicija moči. Prvi resen udarec dobila le podpora vladi.

Občuten padec podpore vladi bi lahko bil pokazatelj, da so zakulisni spopadi med interesnimi lobiji, ki preko različnih medijev tolčejo na dan, Marjana Šarca vendarle nekoliko načeli. Afera SOVA ter dogajanje okrog nekdanjega generalnega sekretarja LMŠ, Kralja gotovo niso pripomogli k ugledu premierja Šarca. Predvsem se uresničujejo napovedi o Šarčevem temperamentu, ki ga očitno vse afere, ki ga obkrožajo v zadnjem času, dobro živcirajo. Komuniciranje preko družbenih omrežij s predsedniki opozicijskih strank in lastno koalicijo kaže na raven dialoga, ki ga pripisujemo kateremu izmed Šarčevih odrskih komičnih likov. Nevarno za njegovo vlado bi bilo, da bi se meja med odrom in realnost pogosto zameglila. Večkrat kot se bo, manj volivcev bo kupilo ustvarjeno podobo LMŠ kot LDS za 21. stoletja in Šarca kot reinkarnacijo vedno miroljubnega Drnovška. Toda ključno je to, kar doleti vsako vlado: potrebno je začeti sprejemati manj priljubljene ukrepe. Kajti vladanje, upravljanje z državo ni sestavljeno le iz deljenja "bonbončkov" in uresničevanja lepih obljub, ampak tudi sprejemanja odločitev, ki marsikomu niso všeč. Celotno obdobje Šarčeve vlade je ta marsikdo Levica, ki prikazuje aktualno vlado kot strašilo neoliberalizma ter izkoriščevalskega kapitalizma. Propaganda pred parlamentom in izsiljevanje za glasove v parlamentu je očitno modus operandi, ki bo Levico držal nad vodo. Trend rasti Socialnih demokratov, ki ga zaznava Ninamedia očitno kaže prednost etabliranih strank, ko pride do terenska dela in motivacije podpornikov tudi po volilnih opravilih. Tako Socialni demokrati kot Nova Slovenija so napovedali prenovo programa in lokalna posvetovanja s svojimi volivci. Očitno se to obema splača, saj imata pozitiven trend rasti. Je pa res, da si velikega preboja s t.i. pohodom na sredino Nova Slovenija ni uspela izboriti in jo čakajo koraki počasne konservativne in stabilne rasti, vsaj če velja sklepati po aktualnih trendih. V splošnem pa ostajamo v enaki pat pozicijo med levico in desnico v razmerju 1:2 in vlada tisti, ki ima večino. Glavni izziv slovenske desnice torej ostaja, kako izboljšati to temeljno razmerje, kajti le to na koncu šteje: razmerje sil na dan volitev.