Matevž Krivic: Zmote o izbrisanih 

Uredništvo
vir: Twitter
Na članek Vida Sosiča in komentar Tina Mamića na temo spominskega parka izbrisanim smo prejeli odziv pravnika mag. Matevža Krivica, ki ga objavljamo spodaj. 

Kako na kratko pojasniti vse zmote in predsodke o izbrisanih, ki so tako očitno spet udarili na dan? Vztrajno jih pojasnjujem že dvajset let, in to ne le tistim na desni, a s pičlim uspehom. Tudi tisti na levi pogosto iz njih vzamejo le tisto, kar jim je všeč. No, pa poskusimo še enkrat. 

Ob vesti o spomeniku v obliki črke ć so tudi mene obhajali mešani občutki. Ko je 17. marca v Mladini N'toko (Miha Blažič) to označil za simbolični kič, sem mu čestital za odličen komentar. Vam pa ne morem, ker vaši trije odzivi v nedavni številki (v uvodniku in kolumni urednika Tina Mamića ter v komentarju Vida Sosiča v Domovini št. 90) žal temeljijo na zmotah.  

Slovensko državljanstvo


To, da izbrisani niso hoteli slovenskega državljanstva, je velika zmota. Seveda so bili med množico izbrisanih tudi taki, toda pri ogromni večini tistih, katerih primere sem osebno raziskal (in najbrž jih nihče ni toliko kot jaz), sem ugotovil, da so povsem enako kot tisti, ki so takrat državljanstvo pridobili, dolge ure stali v vrstah, da bi pravočasno (do 26. 12. 1991) oddali vloge za državljanstvo. Ko so prišli do okenca, pa prošenj niso hoteli sprejeti, ker niso imeli dokazila o bosanskem ali srbskem državljanstvu oz. rojstnega lista od tam. Ali so jih odslovili vljudno ali so jih surovo nagnali, je drugotnega pomena. V vsakem primeru je bilo dejanje uradnikov in centrale v Ljubljani, ki je tako ravnanje takratnim 64 občinam ukazala, kaznivo. Tudi po takratnem zakonu je bil uradnik namreč dolžan vlogo, ki ji še kaj manjka, sprejeti in dati rok za dopolnitev. Neuki prosilci tega seveda niso vedeli. Ko sem za to izvedel deset in več let kasneje, pa je kazenski pregon za izvirni greh že zastaral. 

Ni šlo za državljanstvo


Da Tino Mamić tega ne razume, je delno opravičljivo, ker je bil v svojem primeru zaveden od uradnice. Toda kasneje je, kot sam piše, vendarle izvedel, da je imel republiško državljanstvo takratne SR Hrvaške in ne slovenskega, zato danes ne bi smel napisati, kot je napisal: »Leta 1992 sem čez noč izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko državljanstvo.«  Slovenskega državljanstva ni izgubil, saj ga sploh ni imel – le mislil je, da ga ima. Ni bil edini, ki je takrat živel v tej zmoti (razen pravnikov nihče sploh ni vedel, da smo imeli poleg državljanstva SFRJ še nekakšno republiško državljanstvo), toda danes te zmote ne bi smel več prikazovati kot resnice.  

Da, res je od okrog 200.000 »južnjakov« skoraj 90 % dobilo slovensko državljanstvo oz. točneje: 171.000 jih je dobilo državljanstvo in le okrog 29.000 ne. Kakšnih 3.000 od teh je Slovenijo zapustilo še pred izbrisom (recimo, ker je niso marali), ostalih 25.671 pa je imelo pravico ostati v Sloveniji tudi brez državljanstva, in sicer le z dovoljenjem za stalno prebivanje. Problem nezakonitega in sramotnega izbrisa torej ni v tem, da je država večini izbrisanih s kaznivim ravnanjem svojih uradnikov preprečila, da bi pridobili slovensko državljanstvo, ampak v tem, da jim je nato nezakonito odvzela tudi status zakonitih stalnih prebivalcev Slovenije, ki so ga dotlej imeli kot državljani SFRJ.  

Še en hud greh leži na slovenski politiki, zlasti desni (čeprav tudi »leva« ni povsem nedolžna): laganje (da, laganje!), da je vlada pri izbrisu samo izvrševala zakon, ki je bil za neustavnega razglašen šele sedem let kasneje. Ne, ustavno sodišče je prvič že leta 1999 (in še enkrat leta 2003) zelo jasno povedalo, da je v zakonu manjkalo samo nekaj ter da za izbris tudi po določbah zakona ni bilo podlage in je bil torej nezakonit (ne samo protiustaven).  

Krivično izbrisani


Mamić to zapiše kar dvakrat: v uvodniku in še v kolumni; tam s ponovitvijo dobro znane teze, da je vsak primer treba proučiti posebej in da niso bili vsi krivično izbrisani. V 20 letih sem na izmikanja javno opozoril že mnogokrat, vendar odziva ni bilo nikoli. Bo tako tudi tokrat? Zakaj so to resne razprave, ki niso vredne izmikanja? Preprosto zato, ker je bila s tem grobo nezakonitim dejanjem storjena krivica (in tudi povzročena škoda, čeprav individualno seveda zelo različna) popolnoma vsakemu od 25.671 izbrisanih, ne glede na to, ali je bil dober ali slab, ali je na referendumu glasoval za osamosvojitev Slovenije tako kot g. Mamić ali ne (in dobro znano je, da velika večina je) itd. Že pred 20 leti sem kar naprej opozarjal: v tako veliki množici ljudi so vedno – po Gaussovi krivulji – dobri, slabi in povprečni ljudje, tudi svetniki in zločinci, če poenostavim. A tudi če jutri med izbrisanimi najdemo hudega zločinca, je bil njegov izbris prav tako nezakonit kot vsak drug. Za kaznivo dejanje pa naj dobi zasluženo kazen.

Todorović in njegovi


Obtožba pokojnega, tragično preminulega Todorovića (ki odškodnine za izbris nikoli ni zahteval, ampak le za nezakonito zavračanje delovnega dovoljenja) je nekaj tako nizkega, da od urednika, ki želi slediti svojim deklariranim vrednotam, pričakujem opravičilo družinskim članom in prijateljem pokojnega. 

O tem, da se vsi drugi izbrisani od države res nadejajo mastnih odškodnin, pa precej povedo številke: po posebnem zakonu o odškodninah, ki je bil leta 2013 sprejet šele na izrecno zahtevo pilotne sodbe ESČP iz leta 2012, bi bilo upravičencev okrog 12.000 (zakaj le toliko, ni prostora pojasnjevati), toda že tiste žaljivo nizke odškodnine, ki so bile brez dokazovanja konkretne škode avtomatično dostopne vsakomur, je zahtevala in dobila manj kot polovica. Zakaj žaljivo nizke? Ker je šestim od njih ESČP v pilotni sodbi priznalo pavšalnih (brez ugotavljanja realne škode) 250 evrov za vsak mesec izbrisa (in še za vsakega otroka 80 evrov mesečno), naš zakon pa 50 evrov. Ob izgovoru, da lahko dobijo več, če tožijo državo. Vsa opozorila, da prava neuki in socialno šibki ljudje težkih pravd z vsemogočno državo sploh ne zmorejo, so bila zaman, a praksa jih je potrdila: od 12.000 upravičencev je po sprejetju zakona tožbe vložilo okrog 250 (nekaj pa že v prejšnjih letih, skupaj torej okrog 350 ali 3 % vseh). Kako se država z odvetniki tudi pri tej peščici preostalih zadev iz petnih žil upira plačilu povzročene škode, pa raje ne govorim. 

Primerjave z odškodninami žrtvam vojnega in povojnega nasilja? Seveda teže trpljenja ni mogoče primerjati s trpljenjem izbrisanih, toda zgolj simbolične odškodnine prvim je demokratična država po pol stoletja priznala, čeprav zločinov ni sama zagrešila. Nezakoniti izbris pa je zagrešila sama, in to po sprejetju svoje ustave, ki od nje povsem jasno zahteva povračilo celotne nezakonito povzročene škode. Celotne! Ker bi (tudi pri zgolj 12.000 upravičencih) to seveda pomenilo za današnje generacije državljanov ogromno breme, smo predstavniki izbrisanih že ob sprejemanju zakona leta 2013 zahtevali le priznanje realne škode brez vsakih obresti in ob mnogo daljše (20-letno) postopno izplačevanje odškodnin, a se takratna vlada o tem sploh ni hotela pogovarjati. Danes, deset let kasneje, pa sta dosedanje zavlačevanje in biologija že opravila najpomembnejši del tega, na kar preračunljivi politiki že ves čas računajo. 

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki