Matevž Granda, Outsider: Če ne želiš rešiti problema, ustanovi komisijo – ali pa ministrstvo za solidarno prihodnost

Na žalost je dejstvo, da je stanovanjska gradnja eno redkih ali morda edino področje, kjer je bil prejšnji socialistični/komunistični sistem uspešnejši od sedanjega sistema. V najboljših letih je Slovenija zgradila od 10 do 15 000 stanovanj letno. Številke, o katerih danes lahko samo sanjamo. Kako je to mogoče?

Celo v prejšnjem režimu so znali ustvariti model, ki je deloval:

- financiranje je bilo zagotovljeno iz prispevka iz plač in iz drugih virov (občine, podjetja, posamezniki),
- imeli smo specializirano Stanovanjsko-komunalno banko, ki je prednostno finacirala komunalno opremo zemljišč in gradnjo stanovanj,
- občine so imele sklade stavbnih zemljišč, ki so skrbeli za oskrbo z zemljišči za stanovanjsko gradnjo,
- občine so imele stanovanjska podjetja, ki so financirala stanovanjsko gradnjo in upravljala najemna stanovanja,
- cvetela je samogradnja stanovanj s strani individualnih investitorjev, ki je zdaj prepovedana.

Po prehodu na tržni ekonomski sistem je bil gornji model odpravljen, na njegovo mesto pa skoraj ni bilo postavljeno nič drugega, razen republiškega Stanovanjskega sklada, ki se je "odlikoval" s korupcijo, slabo izvedbo projektov in odsotnostjo vizije, kaj naj bi sploh počel.

Glavne napake stanovanjske politike po osamosvojitvi so bile:
- ukinitev skladov stavbnih zemljišč,
- razprodaja družbenih stanovanj in s tem propad stanovanjskih podjetij,
- razgradnja sistema financiranja.

Obrazložitev ukinitve skladov stavbnih zemljišč je bila, da bo trg nadomestil njihovo vlogo. Toda trg je slab alokator sredstev v pogojih monopola. Trg predpostavlja konkurenco, tedaj je učinkovit. Obseg zemljišč je dan in jih ni moč dodatno producirati. To pomeni, da je tisti, ki jih poseduje, avtomatsko v monopolnem položaju. To še zlasti velja za stavbna zemljišča.

Cena zemljišč je po osamosvojitvi skokovito naraščala, temu primerno tudi cena stanovanj, za povrh pa zemljišč za stanovanjsko gradnjo na trgu ni bilo dovolj, ker občine niso več skrbele za to, da bi jih bilo dovolj.

Razprodaja družbenih stanovanj je bil dodaten udarec v škodo gradnje stanovanj, saj so stanovanjska podjetja bila tudi institucionalni investitor stanovanjske gradnje, ki jih po njihovem propadu skoraj ni bilo več.

Prispevek iz plač je lahko bil sporen način financiranja stanovanjske gradnje, toda tudi gradnja javne infrastrukture je lahko sporna, saj je ne uporabljajo vsi enako. Vsekakor bi morala država, ko je ukinila prispevek iz plač, zagotoviti proračunska sredstva za gradnjo stanovanj, ki so bila od osamosvojitve naprej bolj ali manj simbolična.

Kako misli sedanja vlada graditi stanovanja, je čista neznanka. Najprej bi morala oblikovati model stanovanjske gradnje, ki bi zagotavljal zemljišča in financiranje, o tem pa ni slišati nič.