Materam v skrbništvo 90 % otrok. So očetje res nezmožni skrbeti za potomce?

Veronika Snoj
1

V Sloveniji se letno poroči več kot 6.000 parov, loči pa 2.000. Ob ločitvi se 20 odstotkov parov dogovori za sporazumno razvezo in stike z otroki. Ostane 80 odstotkov otrok, ki se nato, tako statistika, med starša delijo v razmerju 9:1. V korist mater seveda.

Na poznavalce, strokovnjake in prizadete očete smo naslovili vprašanje, čemu je temu tako in kje vidijo rešitev. 

Zakaj je 90% otrok dodeljenih materam, so slovenski očetje tako slabi?

Po zgornji neuravnoteženi statistiki bi lahko sklepali, da so slovenski očetje očitno res slabi skrbniki svojih potomcev, a v praksi odgovorne službe in sodišča odkrito preferirajo matere.

Kako težko je očetu dobiti skrbništvo nazorno priča spodnji primer.

Dnevnik je leta 2010 pisal o dekletu N. S., ki jo je devetletno mama na silo odpeljala v varno hišo, čeprav je dekle na glas povedalo, da bi rada živela pri očetu. Tega pa je mati obtožila nasilja. Ko je bilo dekle staro 16 let, je mamo ovadila zanemarjanja, psihičnega in fizičnega nasilja. Oče je po več kot dveh letih na sodišču uspel, da so hčer dodelili njemu.

Lažno ga je ovadila nasilja nad otroki, otrok ni videl več let

Po ocenah odvetnika Boštjana Verstovška je lažnih ovadb, da je oče otroka zlorabil, od 95 do 99 odstotkov, njihov namen pa je preprečevanje stikov otrok z očetom. Povedal je, da nekateri odvetniki celo svetujejo svojim strankam, da na ta način uničijo svojega nekdanjega partnerja. Pri tem matere, ki ovadijo očeta, za lažno ovadbo nikoli ne odgovarjajo.

Prave zlorabe je seveda potrebno preprečiti, hkrati pa se je potrebno zavedati, da je tudi lažna ovadba zloraba sodnega sistema, dokazovanje nedolžnosti pa obremenjujoče – fizično, psihično in finančno.

Nepravilnosti v sodnih postopkih pri dodeljevanju starševstva odkril tudi KPK

KPK je leta 2009 odkrila vrsto nepravilnosti v zvezi z ureditvijo izvrševanja roditeljskih in otrokovih pravic, npr. da so izvedli razgovore s samo enim od staršev ali pa so pomanjkljivo izvedli strokovne naloge, kot se je kasneje izkazalo, v prid enega od staršev.

Problem še vedno pereč – ponuja se rešitev

Odprave nepravilnosti, ki jih je leta 2009 ugotovila KPK se ni lotil še nihče. Prej nasprotno, stanje se le še poslabšuje. Nova generacija očetov, ki se sooča z enakimi težavami, se je tokrat združila v društvo DOOR (Društvo za otroke, očetovstvo in resnico), ustanovljenega novembra 2015. Predsednik društva Iztok Ivančič pravi, da se očetje o izkušnjah lažnih ovadb bojijo spregovoriti.

Društvo kot rešitev predlaga pravno urejeno skupno skrbništvo otrok, ki bi se po ločitvi staršev uveljavilo avtomatično brez sodnega postopka – za urejanje je društvo določilo mejo 30 dni. Ob težavah v komunikaciji bi bila staršema nudena terapija, s pomočjo katere bi vzpostavila osnovno komunikacijo. S tem bi lahko preprečili številne lažne ovadbe ter večletno (tako finančno kot psihično uničujoče) pravdanje. Hkrati bi oba starša še naprej obdržala pravice in dolžnosti do otrok. Vlogo očeta je namreč krivično omejiti le na plačevanje preživnine.

Predlog društva se opira na podobno že uveljavljeno prakso drugih držav, kjer je skupno skrbništvo bolj razširjeno ali celo pravilo. V Sloveniji pa se morata s skupnim skrbništvom strinjati oba starša. Po besedah vodje družinskega sodišča Irme Kirin (Polnočni klub) pa “Se matere s tem ne strinjajo rade.”

 Dva različna pogleda s spletnih forumov

mama 1: Meni so na centru lepo povedali, da sem bila celo zelo velikodušna s sporazumom o stikih do otrokovega očeta, pa je čisto vzoren moški. Zanj sem odmerila stike od 1 leta po 3 ure 1x na teden plus en dan po 3 ure vsak drugi vikend. Po 2 letu se stiki podaljšajo čez vikend na cel dan, po 3 letu pa pride na vrsto, da bo hčerka pri njem prespala.

Saj je najprej na veliko težil in štel, koliko ur na teden sem jaz z otrokom, koliko pa samo on, a nisem odstopala …”

mama 2:
“Žalosti me to, da otroci do svojega 3. leta, tudi če imajo skrbnega očeta, ne morejo biti z njim dlje, kot nekaj ur na teden. Da zamudijo otroci ter očetje toliko lepega in nenadomestljivega zato, ker imamo pač takšno zakonodajo in so očetje napačnega spola.
Žal mi je tistih očetov, ki se jim bivše partnerke na takšen način maščujejo preko svojih otrok, z omejevanjem stikov …
Malo me sicer moti, da se nam ženskam a priori daje prednost zato ker ste/so/smo (lahko) mame.”

Diskriminacija očetov? O kvotah pa nič
V sodobni družbi so razhodi med življenjskimi partnerji vse bolj pogosti, kar odpira pereča vprašanja skrbništva nad otroki.

Zanimivo je, da ob toliko letih levih vlad na oblasti, ki jim je enakopravnost med spoloma pregovorno tako pomembna, pereče vprašanje skrbništva ostaja tako neenakopravno urejeno. Mar Kopač Mrakova, ki zapravlja čas in davkoplačevalski denar s problemi, ki jih ni, v neuravnoteženosti med spoloma pri vprašanju skrbništva v razmerju 9:1 v vsem času svojega ministrovanja res ni videla nobenega problema?!?

Že od daleč se namreč zdi, da gre za pereč sistemski problem diskriminacije očetov, morda celo zlorabe sodnega sistema in nepravilnega delovanja organov, ki bi te stvari morali urejati bolj pošteno do obeh staršev v postopku.

Bolj za šalo kot zares, a ministričino opletanje s spolnimi kvotami na področjih, kjer so popolnoma nepotrebne, bi morda v tem primeru rešilo marsikater problem. A za resnične probleme svojega resorja Mrakova seveda, ob vseh nesmiselnih projektih, nima časa. 

1 komentar

  1. Pozdravljeni,

    Z bivso izven zakonsko partnerico imam 4 letnega otroka.
    Prvo leto smo ziveli skupaj. Po tem sta se odselila brez da bi za to bili razlogi v kaksnem druzinskem nasilju. Predvsem si je zelela ziveti blizu matere, ki je bila precej oddaljena. Drugo leto sem jih obiskoval priblizno 1krat na mesec in ji vedno na roko placeval kolikor sem pac zmogel. Sem samozaposlen in prihodki zelo nihajo.
    Nisem imel avtomobila, ker nisem imel zanj denarja. Potrebno se je bilo voziti z avtobusom. Povezave so bile tako zelo redke, da pogosteje kot enkrat na mesec nisem mogel prihajati. Trudil sem se da bi bili odnosi dobri. Pa se je zaostrovalo. Preko emailov in smsov sem prejemal groznje, ponizevanja, obsodbe. Sam sem na kratko odgovarjal brez custvenega naboja. Bilo je cedalje huje. Po navadi sem se od strahu dobesedno vec dni tresel. Tako nisem mogel opravljati samostojnega poklica. Ker sem delal napake in se poskodoval. Zato sem z zlomljenim srcem zaradi otroka napisal da jo prosim da se umiri in da bom pocakal da spremeni odnos do mene, ceprav sem vedel da to lahko pomeni da otroka dolgo ne bom videl.
    Eno leto ni bilo prijaznega emaila od nje.
    V tem casu sem moral urejati osnovne bivalne pogoje. In zelel sem urediti problem prezivnine. Zato sem napisal vec emailov razlicnim csdjem po sloveniji, ker sem zelel da pomagajo pri konkretnem problemu. Odgovori so bili v glavnem vsi isti.
    Potem sem se obiskal najblizji csd, kjer so me obsojali da premalo zasluzim in mi povedali iste stvari kot preko emaila. Stvari ki si jih lahko vsi preberemo na kratko na internetu. Delavka je bila zelo neprijazna. Zelelae je na hitro odsloviti.
    Kljub negativnemu odnosu bivse partnerice sem se odlocil vzpostaviti ponoven stik. V zivo je bila nevtralna, preko emailov pa me je napadala in ponizevala. Zelel sem urediti glede prezivnine. Predlagal sem da se dogovoriva glede tega in stikov. Najprej se je strinjala in sva zacela tipati preko emailov. Blizale so se poletne pocitnice in mi je zagrozila da mora biti to urejeno preden gre na morje s svojimi starsi. (Ni me vprasala ce mi je prav da gre otrok z njimi. Otrok je jokal in ni hotel z njimi. Pred mojimi ocmi jo je tepel in rekel da jo sovrazi. Jaz ga k temu nisem spodbujal. Stal sem ob strani in z grozo gledal. Bil sem v soku. Mene se v zivljenju ni udaril.)
    V emailu, kjer je zagrozila da mora biti naslednji dan vse urejeno mi je napisala kaksno vsoto zahteva. Napisala je, da njena mati pritiska nanjo in da si niti misliti ne morem kaksen teror je to. Rekel sem, “Prosim, ce si se ti posvetovala s svojimi starsi, ali se smem tudi sam?”. Napisala je da ne, in da me bo tozila.
    In me je. Namrec, tu se tezava zacne. Njena mati je bivsa sodnica na pristojnem sodiscu za to zadevo. Vec kot 30 let je bila tam zaposlena. V pokoju je sele nekaj let.
    Po posvetu s CSDjem je vec csdjev govorilo da imam pravico zahtevati da se zadeva obravnava na nevtralnem sodiscu. Prejel sem email od tozilke iz pristojnega sodisca. Napisal sem, da ne morem odgovarjati na njen email, z razlogi ki sem jih prej navedel. Mislil sem, da bodo to spostovali. Pa niso. Prejel sem ponovni email, ki ga se nisem prebral, saj sem v prvem napisal da ne bom odgovarjal, dokler ne bodo izpolnili pogojev ki jih je predlagal csd. Sedaj me je strah, da me kljub temu da sem bil in sem pripravljen doseci dogovor z bivso partnerico glede prezivnine in stikov, caka odlocba in izvrsba. In ne vem kaj storiti.
    Nimam denarja za odvetnika. Bivso sodnico dobro poznam. In vem, kako dobro pozna zakone.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime