Marko Lotrič: Res je treba biti previden pri dodajanju novih bremen gospodarstvu

60-letni predsednik Državnega sveta, ki je bil vanj izvoljen kot predstavnik delodajalcev, se dobro spozna na razmere v gospodarstvu, saj je ustanovitelj podjetja LOTRIČ meroslovje, ki ga je vodil do januarja letos, ko ga je predal hčerki. Podjetje deluje v sedmih državah in ima 180 zaposlenih. Vodi tudi Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS) in Območno obrtno-podjetniško zbornico Škofja Loka ter je član Kluba slovenskih podjetnikov (SBC).
Spregovorili smo o razmerah v gospodarstvu, ki se ohlaja, novih bremenitvah, ki mu jih nalaga država, ter prenosu podjetja na naslednjo generacijo, v drugem delu intervjuja pa tudi o vlogi Državnega sveta, vetih, ki so jih nedavno izglasovali svetniki na več zakonov, in poteku ustanavljanja pokrajin.
V državnem svetu ste kot zastopnik interesov gospodarstva. Zdi se, da ima v tem mandatu vlada več posluha za vse druge skupine kot za podjetnike. Kako gledate na odnos vlade do gospodarstva?
Ne moremo se pohvaliti z dobrim sodelovanjem. Najprej so nas stisnili v kot z zakonom o dolgotrajni oskrbi, zdaj pa visi nad nami še zakon o delovnih razmerjih, kjer je potrebno streti več, kot se reče, orehov. Glede uvajanja evropskih direktiv smo na istem bregu, preostale rešitve pa so za gospodarstvo povsem nesprejemljive, z nekaterimi izmed rešitvami pa bo imel problem tudi javni sektor. Če bi se, bog ne daj, uveljavil trenutni predlog tega zakona, potem bi v Sloveniji nemudoma potrebovali dodatnih 50.000 delavcev zaradi uvajanja novih prostih dni in podobnega, kar pa je neposreden finančni zalogaj.
Gospodarstvo na kaj takega ne more pristati. Kot tudi ne na razmere, kjer se stalno pojavljajo neki novi predlogi, ki se potem uresničijo ali pa tudi ne, ampak to dela poslovno okolje zelo nepredvidljivo.
Potem je tukaj dolgotrajna oskrba, ki dviguje delež davkov iz 38 odstotkov na 40 odstotkov bruto plače. In če se uresniči še predlog glede pokojnin, še za dodatne 4 odstotne točke. To pomeni dvig prispevkov na 44 odstotkov bruto plače. Ob tem, da se je konec lanskega leta drastično podražila energija in že dlje časa opozarjamo na padec konkurenčnosti, prihaja pa tudi že do upadanja naročil. Na noben način pa ne uspemo dopovedati vladi, da gospodarstvo ni v tako dobri kondiciji, kot si morda kdo zamišlja.
Poglejte, SURS je za več kot dve milijardi evrov narobe ocenil BDP. Vsaj za mala in srednja podjetja je vlada slišala naš poziv in omejila ceno elektrike na 195 evrov na megavatno uro, kar je približno sprejemljivo za energetsko manj intenzivna podjetja. Vsi ostali pa takšnih cen, ki so bile v začetku leta tudi 6- in 10-krat višje, nikakor niso mogli pretvoriti v dvig cen. Tistih dvajset velikih podjetij, ki potrebujejo električno energijo pod sto evri za megavatno uro, sicer sploh niso konkurenčni, pa očitno nihče ne razume.
Na noben način pa ne uspemo dopovedati vladi, da gospodarstvo ni v tako dobri kondiciji, kot si morda kdo zamišlja
V mislih imam denimo Talum, ki je zaprl del proizvodnje aluminija iz rude, s čimer je Slovenija in z njo Evropa ostala brez te primarne surovine. Nevarno je, da zapiramo podjetja, ki ustvarjajo materiale, saj so na začetku dobavne verige, na katero je vezana množica drugih podjetij. Zato bi morali posebej nasloviti ta podjetja, ki so veliki potrošniki energije.
Ker ni bilo posluha, je gospodarstvo enostavno izstopilo iz ekonomsko socialnega sveta. Nič drugače pa ni niti po poplavah. Tukaj ne morem mimo kritike t. i. dneva solidarnosti, ki je gospodarstvo stal približno 120 milijonov evrov, posebnega haska pa od tega ni bilo. Veliko organizacij je bilo ogorčenih nad tem. Če bi zadevo izvedli drugače, bi morda država imela teh 120 milijonov zdaj že pripravljenih za pomoč prizadetim. Tako pa tega denarja ni, ker so mnoga podjetja morala kljub vsemu ta ponedeljek delati, skladno z zakonom o delovnih razmerjih pa izplačati nadure in nedeljsko postavko. To močno dvigne stroške, da ne govorim, da je bila zadeva uvedena skoraj da iz danes na jutri. V sredo dogovorjeno, v ponedeljek že izvedeno.
Državni svet sicer na ta zakon ni dal veta, ker je šlo tudi za reševanje težav ljudi in smo želeli, da čim prej začne veljati, čeprav je prinašal tudi probleme. Upam, da v prihodnje ne bo več takšnih nepremišljenih odločitev.

Tudi številke kažejo, da slika ni rožnata, beležimo padec industrijske proizvodnje, upad trgovine na drobno, nižjo rast BDP. Kaj to pomeni za prihodnost, posebej še ob ohlajanju tudi naših večjih trgovinskih partneric?
Čeprav bi rad bil optimističen, mi razmere na trgu ne dajo miru. Treba je biti previden. Nemška in avstrijska podjetja bi pri nas investirala manj kot lani. Naše poslovno okolje zanje ni dobro. Velik problem je upad naročil. Direktorji mi pravijo, da po dopustih ostaja 30 odstotkov naročil v primerjavi z lanskim letom, ko so bila ta sicer rekordna.
Ampak od takrat se je podražila energija in padla je konkurenčnost. Zaradi spremenljivosti poslovnega okolja pa se tudi podjetja težko prilagajajo in že se začenja odpuščanje. Zaenkrat sicer na mehek način, z upokojitvami, nepodaljševanjem pogodb za določen čas in zmanjševanjem študentskega dela. Zato je res treba biti previden pri dodajanju dodatnih bremen na pleča gospodarstva.
Če podjetja imajo naročila, plačujejo davke, imajo zaposlene, ki prejemajo plače in plačujejo davke in država pobere DDV od nakupov. Želim si, da bi vsi skupaj razumeli, kako pomembno je vsako delovno mesto v gospodarstvu, in bi ukrepali temu primerno.
Omenil bi še eno zadevo – čezmejno opravljanje storitev, kjer bo prišla še ena obremenitev za gospodarstvo. Pri nas govorimo o 1,5 milijarde evrov teh storitev, kar je več kot trgovina z Ameriko in Bližnjim vzhodom skupaj. Ta zakon dviguje davke in prispevke na del plač, ki je povišan zaradi dela v tujini, za 30 odstotkov. Zavedam se, da je to evropsko pravilo, ampak države to rešujejo vsaka po svoje. Nekatere še nekoliko zavlačujejo in s tem privabljajo podjetja, upam da čim manj slovenskih, pametnejše države pa kompenzirajo to zadevo prek dohodnine. Že samo s podaljšanjem prehodnega obdobja z enega na dve leti v predlaganem zakonu bi nekaj naredili.
Nemčija v luči ohlajanja gospodarstva sprejema paket davčnih razbremenitev, Slovenija pa solidarnostne prispevke. Kako gledate na prisilno solidarnost, ki smo ji priča po poplavah?
Bom začel z januarjem. Takrat smo imeli zgodovinsko povečanje minimalne plače. Pogosto se očita delodajalcem, da nasprotujemo povečanju minimalne plače. Ne drži. Tokrat smo se strinjali vsi, da je ljudem minimalno plačo treba dvigniti.
Potem nas je presenetilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je nenadoma postalo davek s tem, ko je postalo obvezno. Prej se je vsak sam odločal, ali ga bo plačeval ali ne, zdaj je to zdravstveni davek. Sprejet je bil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki nalaga prispevek v višini enega odstotka bruto plače delodajalcu in delojemalcu. Realno je to 2 odstotka za delodajalca, ker ne bomo šli zaposlenim nižat njihovih neto plač.
Da ne govorim o samostojnih podjetnikih, kjer ni niti jasno, kje bodo to obračunali. Če zdaj plačajo štiri odstotke davka in je to 4.000 evrov na leto, bodo zdaj plačali 6 odstotkov, torej 6.000 evrov. To pa ni več neka nepomembna številka, ampak, ko se pogovarjamo o odmernih odstotkih imam občutek, kot da se ne bi pogovarjali v istem jeziku.
In zdaj še odpravljanje posledic poplav. Solidarnostna sobota je načeloma dobro zamišljena. Sam pri sebi si rečem: Je ujma, dajmo vsi nekaj prispevati in nekako splošen konsenz je, da da vsak zaslužek enega dne. Pri povprečni plači govorimo nekje o 66 evrih. Ampak poglejte, zdaj je to sobota, torej so to nadure, in ker je sobota še dodatek za delovno soboto. Kolikor prispeva zaposleni, kar nenadoma mora tudi podjetje v enakem znesku in to ni več 66 evrov, ampak zdaj že 90 evrov. Pa bi še rekli, dobro, gre za naše domove, naše ljudi, dajmo pomagat. Ampak država je ta davek predpisala. En delovni dan tako zdaj podjetje stane 270 evrov, vključno s prevozom na delo in malico, ki ju je seveda tudi treba zagotoviti. To pa ni več solidarnost.
Bomo videli, kako se bo gospodarstvo odzvalo. Verjetno na način, da bodo delavci plačali tiste 0,3 odstotka in se delovne sobote ne bodo organizirale. Samo zaradi tega, ker je nepremišljeno urejeno.
Mislim, da sem se dotaknil vseh napovedanih obremenitev.

Ena je še ostala. In sicer napovedana obdavčitev bilančnih vsot bank. Vas skrbi, da bi to prešlo tudi na druga podjetja? Kako sicer gledate na to obdavčitev?
Kritični ste tudi do sklada SOS, kamor naj bi se stekal denar za obnovo.
Slovenija se je znašla še pred enim strateškim vprašanjem. V roku desetih let naj bi se odpovedali premogu, čez dvajset let nam poteče jedrska elektrarna v Krškem. Kje vidite prihodnost energetske oskrbe Slovenije?
Dolgoročna usmeritev Slovenije bi morala biti drugi blok jedrske elektrarne Krško, da imamo stabilen vir energije. Zagotovo bo trajalo veliko let, da to dosežemo, zato je prav, da se nadaljuje z zelenim prehodom in gradimo vzporedno tiste tehnologije, ki so v danem trenutku najbolj optimalne, pa naj bo to sonce, veter, vodik ali kaj drugega. Dolgoročno pa moramo stopiti na pot izgradnje JEK 2, če želimo ostati konkurenčni in imeti vsaj toliko modrosti, kot so jo imeli v sedemdesetih letih, ko so zgradili JEK 1, ki nam danes omogoča, da imamo elektriko in v lanskem letu nismo imeli redukcij. To je nekaj, kar se je izkazalo za dobro, in prav je, da nadaljujemo po tej poti. Seveda pa je treba povprašati ljudi, če se s tem strinjajo.
Poglejte, Slovenija je na sedmem mestu med 180 državami po okoljski uspešnosti. Del zaslug za naše čisto okolje ima tudi jedrska elektrarna. Nemčija, ki je opustila jedrsko energijo, zdaj elektriko ustvarja iz premoga, večinoma pri sosedih.
Ni odgovor selitev umazane industrije k sosedu, ampak sprejetje in uvajanje okoljsko najbolj sprejemljive tehnologije doma, pri sebi. Samo tako smo lahko neodvisni.

Vas skrbi počasnost umeščanja v prostor in vseh postopkov z izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne?
Zelo me skrbi.
Mi smo že jedrska država, to tehnologijo že imamo in z njo imamo dobre izkušnje, elektrarna je pod rednim monitoringom in zagotavlja tretjino električne energije. Treba je povprašati ljudi, ali so za to, da s tem nadaljujemo, ali ne, ampak ne leta 2027 ali 2028, torej v naslednjem mandatu. Ne vidim nobenega razloga, zakaj tega ljudi ne vprašamo prihodnje leto.
Če odločanje prestavimo v naslednji mandat, se bo gradnja končala med 2037 in 2050. Prepričan sem, da je treba to pospešiti. Še posebej odločitev ljudi, ker če se slučajno odločijo proti jedrski energiji, bo treba hitro začeti iskati drug vir.
Slovenija je na sedmem mestu med 180 državami po okoljski uspešnosti. Del zaslug za naše čisto okolje ima tudi jedrska elektrarna. Nemčija, ki je opustila jedrsko energijo, zdaj elektriko ustvarja iz premoga, večinoma pri sosedih.
Januarja ste podjetje, ki ste ga ustanovili, predali svoji hčerki. Je težko predati vodenje podjetja, ki ste ga sami postavili na noge, nekomu drugemu? Kako težko je bilo to za vas osebno?
Resno smo se o prenosu podjetja na naslednjo generacijo začeli pogovarjati že leta 2017, ko smo podpisali družinsko ustavo. Prenos januarja tako ni bil težak. Hčerka Maja, ki je prevzela, se je ravno takrat vrnila s porodniške, zato verjamem, da je bilo njej težje. So pa vsi sodelavci, ki niso družinski člani, čeprav jih skoraj štejemo, da so, ker res čutijo takšno pripadnost podjetju, ostali na svojih položajih. No, nekateri so zaradi mojega odhoda napredovali.
Vesel sem, da je Maja to prevzela. Druga hči, Katja, je direktorica finančne službe za celotno skupino, sin pa je direktor v eni od hčerinskih družb, tako da so vsi trije otroci del kolegija, znotraj katerega imamo v družini skoraj polovico glasov. Seveda pa nič ne bi bilo tako, kot je, brez moje žene Mojce, ki je povezovalka vseh treh generacij družine.
Ernst&Young nam je pomagal napisati družinsko ustavo. Gre za družinski dogovor glede tega, kako se obnašati, kaj so primerne transakcije, katere transakcije se ne smejo zgoditi, kako lahko pride do prodaje lastnega deleža in kdo ima predkupno pravico v tem primeru, kdaj in na kakšen način se v podjetje vključuje tretja generacija, torej moji vnuki, kako se pridobiva deleže lastništva in kako deluje meritokracija v podjetju.
V zadnjih letih smo se veliko o tem pogovarjali, ker to vendarle je nek šok, tako zame kot za otroke. Smo se pa na to navadili in zdaj se zavedam, da je moja odgovornost, da se ne vtikam v njihovo delo. Čeprav se rad. Ampak pazim, da če se s kom pogovarjam, da ne izgleda, da je moje mnenje odločilno, ampak da jih samo spodbudim k dodatnemu razmisleku, odločijo pa se sami.
Vaše podjetje uspešno posluje v več državah. Ste kdaj razmišljali, da bi sedež iz Slovenije prestavili kam, kjer so razmere bolj ugodne?
Pred nekaj leti smo se člani Kluba slovenskih podjetnikov spraševali, kaj narediti, če bi ideje Levice dejansko prerasle v zakone in bi se bili prisiljeni umakniti iz Slovenije. Nekaj kolegov je takrat odprlo hčerinska podjetja v tujini samo zato, da bi lahko opravili potencialen prenos, če bi bilo potrebno.
Sam sem Slovenec, moja žena je Slovenka, otroci so Slovenci, tukaj živimo in tukaj želimo ostati.

Kaj je tisto, kar je ključna prednost slovenskega podjetnika?
Zagotovo znanje. Slovensko znanje ima izredno ceno. Čeprav radi poudarjamo, da bi se dalo narediti še marsikaj, da bi iz izobraževalnega sistema prišli bolj izdelani profili, smo Slovenci zelo pametni ljudje in imamo dober kader.
Imamo tudi dobro geografsko lego in prek članstva v Evropski uniji je ves evropski trg praktično naše dvorišče. Smo lahko tudi uvozno okno za izdelke iz Vzhoda. Naše podjetje denimo s testiranjem različnih aparatov in naprav za evropsko tržišče koristi domače znanje.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

V poslovni coni Tezno v Mariboru večji požar

[Film] Gledali smo: Iskanje vere ali prebujenstvo?

Limonin kolač

Prešernov dan – praznik slovenske kulture
Ekskluzivno za naročnike

[Film] Gledali smo: Iskanje vere ali prebujenstvo?

Limonin kolač
Prihajajoči dogodki
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
Mednarodni festival Čili in čokolada
Izbor urednika

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine

0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.