Marjan Grum – pri šestih peš čez Ljubelj, danes priznan umetnik in dobrosrčen človek

Na topel petkov večer, 27. junija, smo bili v Šentjoštu nad Horjulom priča dogodku, ki v slovensko okolje vrača to, kar je bilo iz njega izgnano – slovensko dušo. V objemu razstave umetniških del Marjana Gruma smo prisluhnili ubrani glasbi ter predstavitvi izjemne zgodbe tega umetnika ter prikazu nastajanja monografije o njegovem življenju in delu.

Prisrčen večer

Po kratkem predstavitvenem filmu o Marjanu Grumu so mnogim zbranim spregovorili soustvarjalci te izjemne monografije, ki obsega kar 288 strani, ustvarjena pa je bila med Argentino in Slovenijo. Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe, je predstavil idejo o nastanku knjige ter začetne korake v zbiranju gradiva in razdelitvi vlog. Vlogo urednice na argentinskih tleh je sprejela in vrhunsko odigrala ter jo zbranim predstavila Mirjam Oblak, Slovenka, ki vse svoje življenje živi v Argentini.

Avtor biografskega uvoda in dober poznavalec življenjske zgodbe Marjana Gruma Gregor Batagelj je pripovedoval o Grumovi poti iz Slovenije v Argentino, o njegovem izobraževanju, delu, o začetkih in nadaljevanjih njegovega umetniškega ustvarjanja ter o značilnostih njegovega življenjskega okolja. Poznavalka Grumovega ustvarjalnega opusa Darja P. Cerar pa je s svojo predstavitvijo približala poslušalcem značilnosti umetniških del tega v Argentini živečega umetnika. 

Dogodek je povezovala Klara Marija Keršič, glasbeno pa so ga popestrili pianistka Katarina Tominec ter domači ustvarjalci z vokalom, trobento in kitaro.

Od pešačenja čez Ljubelj do kulturnega spomenika

Marjan Grum je bil rojen 9. aprila 1939 v Podkraju v bližini Iga. Skupaj s tremi sorojenci (2 brata in sestra) ter staršema je komaj šest let star peš bežal čez Ljubelj. Ob koncu maja 1945 je bil njegov oče določen za transport, s katerim so Angleži odvažali domobransko vojsko in jo izročali partizanom. Očeta domači niso nikoli več videli, veliko pozneje so izvedeli, kako zverinsko je bil umorjen, verjetno v okolici Tomišlja.

V špitalskem begunskem taborišču je Marjan zaključil prvi dve leti osnovne šole, nato so se otroci z mamo Slavko in drugimi begunci odpeljali v Argentino. Tam so živeli v zelo skromnih razmerah, v bližini drugih slovenskih begunskih družin. Mama je bila primorana v trdo delo, da je preživela sebe in otroke, pri dvanajstih letih je tudi Marjan začel delati – v zgodnjih jutranjih urah je od hiše do hiše prodajal kruh. Z leti je zaradi neurejenih razmer postal odvisen od cigaret in alkohola, vendar je to čez dobro desetletje uredil.

Leta 1958 se je mama ponovno poročila, takrat se je družina naselila v Castelarju. Očim Anton Furlan je Marjanu uredil delo v delavnici za kovinske okvirje oken in vrat, kjer je delal tudi sam. Očim je v Marjanu prepoznal umetniško žilico in mu predlagal, da v prostem času izdeluje figure iz odpadlih kovinskih delov. Figur iz tega materiala takrat ni bilo na trgu. S svojim izumom načina varjenja ter izdelovanjem umetelnih železnih izdelkov se je preživljal več kot 40 let.

Leta 1968 se je poročil z umetnico Noemi Beatriz Corvalan. Ko sta se preselila na svoje, sta postopoma odkupila celo stavbo, kjer sta poleg bivalnih uredila tudi prostore za ustvarjanje in razstavo izdelkov. Tako je v umetniški četrti La Boca v Buenos Airesu leta 1987 nastal Kulturni center - Muzej Conventillo Marjan Grum (Museo Conventillo Marjan Grum). Center je danes namenjen tudi drugim ustvarjalcem in razstavljavcem, radi ga obiščejo tudi šolarji. Leta 2003 je bil Center s strani mestnih oblasti razglašen za prostor kulturnega in turističnega pomena, stavba pa za kulturni spomenik, postala je spomeniško zavarovana.

Z leti se je spreminjalo okolje, prebivalci (iz pretežno slovenskega v pretežno argentinsko), Marjanov umetniški fokus in tudi njegove zmožnosti. Zaradi poškodovanih oči se je bolj usmeril v slikarstvo. 

Do Slovenije – ljubezen

Marjan Grum je vsestranski umetnik; ne samo slikar in kipar, tudi glasbenik, Šest let se je z glasbenim ustvarjanjem celo preživljal. Igral je na kontrabas in tako sodeloval v Triglav Jazzu in drugih glasbenih sestavih. Kljub težki izkušnji z rodno Slovenijo do slednje goji ljubezen. Govori slovensko, v njegovem ateljeju pa lahko vsak obiskovalec ugleda slovensko zastavo z grbom.

Sourednica monografije Mirjam Oblak je na hrbtno stran monografije zapisala: »Njegova umetnost prepleta slovensko likovno tradicijo s toplimi ritmi in barvitostjo latinskoameriškega sveta, kar ustvarja edinstveno vizualno govorico.«

Kot je širok njegov umetniški talent, je takšna tudi raznovrstnost motivov in barvitost njegovih del. Toda v ospredju je človek, v različnih življenjskih vlogah in situacijah. Tako njegov značaj kot ustvarjalnost se ujemata s slikovitostjo četrti La Boca, v kateri je ustvaril muzej – kulturni center. In to ne le zase – center je odprt tako za ustvarjalce kot obiskovalce. Tja rad sprejme vsakogar in njegova srčnost da vsakemu občutek sprejetosti in topline.

Dela, ki presunejo

Na razstavi v Šentjoštu smo lahko videli predvsem dela, ki prikazujejo težko obdobje Slovencev – zverinske poboje nedolžnih, eksodus čez Ljubelj, žrtve komunističnega nasilja, iskanje svobode ipd. Pa tudi perečo družbeno problematiko - splav, enakost spolov, serijsko oblikovanje ljudi in vplivanje na njihovo usodo. Z vsemi motivi pa se umetnik bori za ohranitev in spoštovanje življenja; v njegovih delih zaznamo sporočilo upora proti ukalupljenju ljudi in proti uničevanju človekovega dostojanstva. Razstavljena dela so presunljiva in v večini opremljena z izbranimi zapisi dr. Milčka Komelja, ki se je kot poznavalec umetnosti zelo poglobil v delo Marjana Gruma.

Glavni material Grumovega ustvarjanja je kovina. Toda v skladu s svojim temperamentom in okoljem je temu hladnemu materialu dodal toplino – z obliko, barvo in različnimi materiali. Začel je izdelovati majhne skulpture, sledile so večje, robustne in stilizirane. Pri delu z železom uporablja tehnike varjenja in kovanja. V svoje stvaritve vključuje tudi zarjavele in obrabljene elemente, kovinske odpadke in cement, tudi smolo ter barvni papir. Vsakdanji materiali pri Marjanu Grumu dobijo novo uporabnost in podobo. Kot beremo v monografiji, se »rad poigrava s teksturami, volumni in kontrasti. Zmožen je menjavati dramatične teme z veselimi barvami. Pri Grumu lahko tudi lepota izhaja iz kaosa.«

Prvenstvena Grumova figura je človek, njegova doživetja in vloga v svetu in družbi. Iz del veje slovenski duh, slovenski spomin, slovenski simboli in težka zgodovina, ki na argentinskih tleh ponovno oživijo – v različnih materialih, oblikah, osebnostno globoko premišljeni. Takšna dela gledalca presunejo, ob njih začuti globino trpljenja in hkrati neizmerno ljubezen in spoštovanje človeka, njegove svobode in življenja ter vero v Boga. Enako sporočilo – ljubezen do življenja, spoštovanje človekovega dostojanstva, vabilo k pravičnosti in solidarnosti – nosijo tudi dela, ki so družbeno kritično usmerjena. 

V svoji brezmejnosti se vrača domov

Umetniška dela Marjana Gruma so znana po širnem svetu – poleg Argentine tudi v Nemčiji, Avstriji, Braziliji, Čilu, Kolumbiji, Španiji, Severni Ameriki, Franciji, na Havajih, Nizozemskem, v Indiji, Urugvaju in na Japonskem. S to monografijo ga bolje poznamo tudi v Sloveniji. Andrejka Dolinar Hrovat je o knjigi zapisala: »Marjan se s to knjigo vrača domov h koreninam. Danes nas vabi, da po sledeh njegovega potovanja odkrivamo njegovo umetniško vesolje. Ta knjiga je poklon izjemnemu umetniku, katerega ustvarjalnost presega meje in povezuje svetove.«