Mar slovensko levico žuli, da je otrok slovenske katoliške identitete?

Dr. Andrej Rahten, znanstveni svetnik ZRC SAZU in predavatelj na mariborski filozofski fakulteti, v letos izdani knjigi z naslovom, 'Po razpadu skupne države', v kateri opisuje kaotičen čas razpada habsburške monarhije, navaja zanimiv dogodek, ki se je leta 1918 zgodil v Celju. Glasilo slovenskega Narodnega sveta je objavilo vzklik: ''Nemško Celje danes – in nikdar več!'' To je ironična parafraza znamenitega vzklika nemškega cesarskega odposlanca ob smrti zadnjega celjskega kneza Ulrika II., ''Danes grofje in nikdar več!''

Zdi se, da ob zadnjih slovenskih javnih kulturnih bojih slišimo odmev podobnega bojnega klica slovenke levice, ki se vleče že dolga desetletja, in sicer ''Danes (rimo)katoliška Slovenija in nikoli več!'' Preden pa ugotovimo, kako bi slovenski katoliki lahko na podobno inovativen način parafrazirali levi vzklik, se velja najprej vprašati, od kje ta nagnjenost slovenske levice, da skoči, še preden Cerkev reče ''Hop!''

Anti-katoliški refleks slovenske levice je tudi v evropskem prostoru specifičen. Slovenskega deklariranega levičarja ne motijo protestanti, ne pravoslavci in ne muslimani, toda, ko se javno (!) oglasi slovenska škofovska konferenca ali katerikoli od škofov (spomnimo se samo ''migrantskega'' pogroma nad škofom Štumpfom), je takoj ogenj v strehi.

Če si še tako zatiskamo oči, je dejstvo, da je Slovence tekom narodnega oblikovanja ključno zaznamovala vera. In to ne katerakoli oz. krščanstvo nasploh, ampak katoliška vera. V intervjuju z dr. Jožetom Možino, je dr. Matija Ogrin, še en znanstveni svetnik ZRC SAZU ter velik poznavalec slovenskih rokopisov, pokazal, kako nas je v petnajstem stoletju oblikoval splet kulture in (katoliške) vere. Slovenski živelj, ki je bil razdeljen med številne avstrijske dežele, je namreč skupno zavest oblikoval tudi preko skupnih verskih dogodkov, npr. preko romanj, ko so ljudje ugotovili, da ljudje v vseh deželah pojejo iste pesmi in molijo iste molitve, npr. isti slovenski Očenaš.

Slovenska levica je, pa če si to prizna ali ne, v končni fazi otrok slovenske katoliške identitete.

Slovenska levica je, pa če si to prizna ali ne, v končni fazi otrok slovenske katoliške identitete. Velika verjetnost je, da so bili starši, babice in dedki ali prababice in pradedki aktivistov organizacij, kot so Ženski forum SD, Kombinatke ter aktivistov stranke Levica, globoko verni katoliki. Katoliki, ki so molili ob kapelicah Srca Jezusovega ali Matere Božje, ki se pojavljajo skorajda v vsaki slovenski vasici. Prednike je namreč zaznamovalo bogato lokalno kulturno izročilo, zelo velikokrat povezano in simbolno napolnjeno z versko vsebino, ki ga že dolga leta proučuje  npr. etnolog dr. Janez Bogataj, in s tem opominja vedno bolj duhovno-ignorantsko slovensko javnost.

Kje jih čevelj žuli

Slovensko katolištvo je za tako imenovane slovenske leve liberalce najhujša nočna mora ravno zato, ker jim neprestano trka na njihovo vest ter jih opominja, da so lahkomiselno zavrgli skupno stoletno  izročilo svojih predhodnikov. Vest pa slovenskih anti-katolikov ne odvrača od tega, da bi po farizejsko sprevračali svoje namene v tujini in doma.

Imamo primer bivše premierke Alenke Bratušek, ki je leta 2013 v obisku pri papežu Frančišku navedla ''zgodovinski prispevek Cerkve v življenju države in pomen zaščite verske svobode za harmoničen razvoj slovenske družbe.'', nato pa leta 2018 demagoško zbirala podpise proti katoliškemu šolstvu (zbrala jih je nekaj sto). Še hujši je primer bralca berila Marjana Šarca, ki je s tem svojim ''liturgičnim'' udejstvovanjem pred volitvami na limanice dobil številne slovenske katolike, nato pa pred dnevi to svojo lastno Cerkev obtožil farizejstva.

Papež Benedikt XVI. je v okrožnici 'Bog je ljubezen' zapisal naslednje: ''Cerkev v boju za pravičnost tudi ne more in ne sme stati ob strani. Z argumentacijo mora vstopati v spopad razuma, prebujati mora duhovne moči, brez katerih se pravičnost, ki vedno terja tudi odpovedi, ne more uveljaviti in uspevati. Uveljavitev pravične družbe ni naloga Cerkve, pač pa jo mora ustvariti politika. Toda prizadevanje za pravičnost z odpiranjem spoznanja in volje za uveljavitev dobrega se Cerkve kar najgloblje dotika.'' (str.31)

Slovenske anti-katolike peče vest, saj potihoma vedo, da katoliškega lepila ne morejo zamenjati ne s plehkim internacionalizmom in ne z novim odtenkom propadlega 'bratstva in enotnosti'

Slovenske anti-katolike peče vest, saj potihoma vedo, da katoliškega lepila ne morejo zamenjati ne s plehkim internacionalizmom in ne z novim odtenkom propadlega 'bratstva in enotnosti' , zato menijo, da je najboljša rešitev takojšnji napad. In kaj je tu lahko bolj učinkovito kot ustrahovanje. Slovenski katoliki jim pri tem v maniri 'Stockholmskega sindroma' v večini prostovoljno še ''držimo štango'', saj smo kupili mantro, da je naša katoliška vera zasebna zadeva, ter da smo odrinjeni na rob države in slovenske družbe v naša bivališča, cerkve in zakristije. No, v času korona-epidemije se sedaj ''skrivamo'' le v prvih.

Dragi antikatoliki, Jugoslavije ni več ...

O slovenski škofovski konferenci imamo lahko različna mnenja, toda zadnji javni ''poseg'' škofov mora vsak slovenski vernik pozdraviti. Škofje so pokazali, da so pastirji, ki so nam pripravljeni stati ob strani, nas voditi na pravo pot, nas ščititi, vztrajati v preizkušnjah in z nami tudi trpeti, če je to potrebno. Po nesrečni mariborski ''epizodi'' ter posledično skorajda desetletnemu samoizgnanstvu iz javne sfere, so slovenski škofje končno pokazali, da niso le okrasek, ki se v javnosti izpostavi le štirikrat na leto: 24. decembra v televizijskem nagovoru na božični večer, 26. decembra na proslavi ob praznovanju dneva samostojnosti in enotnosti, nagovor ob vsakoletnem  praznovanju velike noči ter na proslavi ob praznovanju dneva državnosti, 25. junija.

Čas je, da slovenski škofje in verniki izstopimo iz nam vsiljenega družbenega geta. Zavedajmo se, da nas ravno izročilo naših prednikov, ki ga poleg kulturne in materialne dediščine tvori tudi bogata duhovna dediščina, navsezadnje dela Slovence. Za odgovor na v uvodu zastavljeno vprašanje, kako bi lahko iznašli učinkovito ''cepivo'' za stalne agresivne pozive, s katerimi nas nasledniki slovenskih revolucionarjev potiskajo v katakombe, pa se lahko zatečemo k očetu slovenske državnosti, dr. Jožetu Pučniku.

Slovenski katoliki moramo torej vstati ter javno in glasno povedati: ''Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.'' In to ne samo enkrat, temveč vedno znova in znova.