Manjšinski mnenji: logika večine ustavnih sodnikov potencialno odpira posvojitev otrok tudi v druge skupnosti

Odločitev šestih ustavnih sodnikov, da zaobidejo referendumsko voljo Slovencev glede narave zakonske zveze ter posvojitve otrok v istospolne skupnosti ter ignorirajo pravno dejstvo, da otrok ni pravica, buri duhove v javnosti, ne samo laični, temveč tudi pravni. 

Razloge za to najdemo v odklonilnih ločenih mnenjih dveh od treh ustavnih sodnikov, ki so glasovali drugače od večine. Ddr. Klamen Jaklič opozarja na odsotnost logično-konsistentnega odgovora večine, zakaj natančno gre za neupravičeno izključitev istospolne manjšine iz zakonske zveze in skupne posvojitve otrok.

Dr. Rok Svetlič pa opozarja na ignoriranje dejstva, da že obstaja Zakon o partnerski zvezi, ki istospolne postavlja v enak pravni položaj (z dnema izjemama), glede posvojitve otrok pa, da ni jasno, na katero človekovo pravico se nanaša domnevna kršitev 14. člena Ustave v tem primeru. 

Sledeč logiki večne, kot izhaja iz ločenih mnenj obeh pravnikov, pa se  na "seznam" za posvojitev otrok, poleg istospolnih parov, lahko uvrstijo tudi druge osebe najrazličnejših statusov in zveze, kot so poligamna, incestna itd.

Kot smo izvedeli včeraj, je zakonska zveza kot skupnost moža in žene po novem neustavna, saj mora vključevati tudi istospolne zveze, čeprav je njihova enakopravnost v obliki partnerske skupnosti v obstoječi zakonodaji že zagotovljena (z izjemo posvojitve otrok (pa še tu je omogočena t.i. enostranska posvojitev) in oploditve z biomedicinsko pomočjo). Obenem pa mora država istospolnim parom omogočiti, da se uvrstijo na seznam za posvojitev otrok.

Večina ustavnih sodnikov sicer priznava, da pravica do posvojitve otrok ne obstaja, kljub temu pa mora "zakonodajalec pri urejanju posebnega varstva otrok, za katere biološki starši ne skrbijo (več) in ki zato nimajo možnosti živeti v svoji primarni družini, upoštevati ustavno prepoved diskriminacije in istospolnim partnerjem omogočiti, da se uvrstijo na seznam kandidatov za skupno posvojitev." 

Ali to, da sta edini naravni vir človeškega življenja, zvezi moškemu in ženske daje poseben pomen?

Dvojni doktor prava Klemen Jaklič v uvodu svojega odklonilnega ločenega mnenja sporoča, da je obravnavano vprašanje s področja njegove specializacije (ustavnega prava), zato razpravam okoli tega budno sledi skozi celotno kariero.

Izpostavlja dva pristopa k vprašanju zakonske zveze, in sicer tradicionalni, utemeljen na ideji, da je zakonska zveza nekaj posebnega, podeljenega zvezi moškega in ženske, torej
zvezi, iz katere se po naravi lahko rodi in v družinskem zavetju vzgaja potomstvo.  To pa je temelj skupnosti in vir nadaljevanja človeškega življenja ter s tem človeštva kot takega. Kar pa je sam vir življenja, ima zakonska zveza moža in žene poseben status, vključno z možnostjo skupnega posvajanja otroka.

"Modernejši" pristop pa razlaga, da ne more biti večina, kaj šele država, tista, ki posameznikom od zunaj določa telos zakonske zveze in družine. Če dva odrasla človeka pristno svobodno želita ("consenting adults"), da bi tudi njuna zveza štela za zakonsko zvezo in da bi ob tem prav tako lahko posvojila otroke, pa na slednje in kogarkoli tretjega to nima posebnega škodljivega učinka, potem ni razloga, razlaga moderni pristop, da bi kdorkoli (kaj šele država) to lahko upravičeno preprečil.

Jaklič nadalje opozarja, da je pri obeh pristopih treba dopustiti možnost, da ju bodisi vodi goli razumsko logični argument bodisi "tradicionalni", oziroma "moderni" stereotip. Odkriti morebitni stereotip pa je mogoče z logičnorazumskim preverjanjem notranje konsistentnosti zastopanih stališč oziroma njihovih nosilnih razlogov.



In ravno tu, opozarja ddr. Jaklič, nastopi težava večine, saj glede ključnega vprašanja: zakaj natančno gre za neupravičeno izključitev istospolne manjšine iz zakonske zveze in skupne posvojitve otrok, njegovi kolegi ne ponudijo logično-konsistentnega odgovora oziroma se
temu z argumentativno praznino izognejo.

Če bi odločitev temeljila na prej opisanem jedrnem argumentu te smeri, ki pravi, da v kolikor to ne škodi tretjim, "niti večina niti država nimata pravice dvema svobodnima odraslima preprečevati njunega lastnega videnja namena (telosa) zakonske zveze in družine", potem bi to na prvi pogled logično-konsistentno pomenilo, da morajo tudi druge manjšinske skupine
svobodnih odraslih imeti to isto pravico – skleniti zakonsko zvezo in posvojiti otroke, denimo poligamne zveze, (sterilizirani) incestni pari svobodnih odraslih posameznikov ter številni drugi nekonvencionalni pari, ki menijo, da so neupravičeno izločena manjšina.



Druga od konsistentnih rešitev je po Jakličevo priznanje, da jedrni argument "modernega" pristopa ne vzdrži, ker logično vodi predaleč, in da torej tradicionalni pristop, ki zvezi moškega in ženske pripisuje poseben pomen (telos), do manjšin kot ena od zakonodajalčevih
možnosti ni neupravičeno izključujoč kot edini naravni vir človeškega življenja.

Morda pa, tako Jaklič, obstaja tudi tretja pot, ki uspe prepričljivo obrazložiti, zakaj so na
ustavni ravni izmed raznovrstnih manjših zgolj istospolni pari tisti, pri katerih gre
za neupravičeno izključitev iz možnosti sklepanja zakonske zveze in posvojitve
otrok.

Toda, kot pravi, je potem to treba nasloviti in obrazložiti, obenem pa pokazati, kako je
morda tudi takšna rešitev (ki izključuje ostale manjšine svobodnih odraslih, ki ne
škodujejo tretjim bolj kot skupine konvencionalnih parov) vseeno notranje
konsistentna z jedrnim argumentov "modernega" pristopa.

Jaklič izpostavlja, da večina sodnikov nobenega od teh, za obravnavano vprašanje odločilnih izzivov, ni niti naslovila, niti ni nanje poskusila odgovoriti ob razpravi. "S tem zaenkrat ni
uspela izkazati, da njena odločitev temelji na golem razumsko-logičnem temelju
(ustavno korektnem nosilnem razlogu), kot bi morala, in ne morda le na modernem stereotipu, ki bi bil močnejši od zavezanosti pravni argumentaciji."

Dr. Svetlič: Ne obstaja nekaj takega, kot je pravica do posvojitve

Misel iz podnaslova priznava tudi odločba večine v 38. točki, ko zapiše: "Drži, kot
meni Vlada, da pravica posvojiti otroka ni človekova pravica oziroma temeljna
svoboščina."

"Za kršitev v zvezi s katero pravico potlej gre?" se zato sprašuje ustavni sodnik dr. Rok Svetlič. Saj, če gre za neenak dostop do pravnega položaja, ki ni človekova pravica, ni mogoče govoriti o kršitvi 14. člena Ustave.

Nadalje piše, da je US zavzelo pristop, po katerem se za obravnavo na podlagi te ustavne določbe ne zahteva predhoden izkaz posega v določeno človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, ampak za obravnavo z vidika ustavne prepovedi diskriminacijskega obravnavanja zadošča že obstoj določene povezave s človekovo pravico.

"Toda to, da ni več potrebno izkazati 'posega v določeno človekovo pravico', še ne pomeni, da ni treba izkazati ničesar," meni in dodaja, da je vseeno potrebno domnevno
kršitev prvega odstavka 14. člena Ustave vsaj umestiti na horizont neke človekove
pravice.

To zadrego skuša večina sodnikov rešiti tako, da sodelovanje v (nekem) postopku izolira kot
samostojno pravico, upravičeno do pravnega varstva: "ZZZDR oziroma zdaj veljavni DZ
raznospolnima partnerjema sicer res ne dajeta pravice do skupne posvojitve
(konkretnega) otroka. Vendar pa jima zagotavljata možnost, da se uvrstita na seznam
kandidatov za skupno posvojitev," piše v odločbi večine.

Ampak "možnost uvrstiti se na seznam", neodvisno od izpolnjevanja pogojev
postopka in njegovega smotra kot pravno varovane dobrine, je po Svetličevo pojmovno povsem nevzdržna. "V tem primeru se na "seznam" za posvojitev otrok, poleg istospolnih parov, uvrstijo tudi druge osebe najrazličnejših statusov (samske osebe, dva sorodnika itd.)"



"To ne pomeni, da zakonodajalec ne sme sprejeti ureditve, ki bi istospolnim parom
omogočala posvojitev," še dodaja Svetlič. "Toda odločitve zakonodajalca ni mogoče obiti z angažmajem Ustavnega sodišča."