Maksimiljan, mehiški cesar – brat cesarja Franca Jožefa

Maksimiljan je bil rojen leta 1832 in je bil dve leti mlajši od svojega brata Franca Jožefa. Leta 1848 je izbruhnila revolucija in njegov resnobni brat je kar naenkrat postal cesar. Z eno besedo, postal je služabnik države, svojo vladavino – službo pa je jemal skrajno resno. Maksimiljan je bil po značaju drugačen. Odprt, zabaven in ambiciozen se ni dal ujeti v kalupe družbe.

Maksimiljan je imel resne težave, ko je postalo jasno, da bo v Avstrijskem cesarstvu vedno na drugem mestu, a je bila njegova kariera nato kljub temu blesteča. Od mornarice, kjer je napredoval do njenega vodstva, se je povzpel do vladavine, saj je bil podkralj v Kraljevini Lombardija-Benečija. Severna Italija je bila v sredini 19. stoletja skupek majhnih držav, ki pa so veljale za težavne; začelo se je namreč njihovo združevanje. Avstrija je omenjeno gibanje razumljivo pojmovala kot grožnjo svojemu obstoju.

Maksimiljan se je izkazal kot sposoben vladar. Potem ko se je leta 1857 poročil z belgijsko princeso Charlotte, se je zdelo, da bo njegovo življenje mirno in uspešno. Kot velik ljubitelj umetnosti je v tem času začel v tržaškem zalivu graditi čudovit grad Miramar, ki je še danes neprekosljiv simbol elegance.

Vendar pa se je le stežka sprijaznil z dejstvom, da je še vedno na drugem mestu in da bo tako tudi ostalo, saj je njegov brat dobil otroke. Maksimiljan se je začel spuščati po liniji nasledstva. Imel je tudi drugačne poglede na to, kako naj se vodi država, kar je vodilo v prikrit spor z njegovim cesarskim bratom.

Državljanska vojna v Mehiki

V začetku 60. let je prišlo do spremembe, ki je odločila o njegovi usodi. V Mehiki se je republikanska oblast soočala z notranjo nestabilnostjo. Predsednik Benito Juarez se je spopadal z nasprotniki na skrajni desnici in v Cerkvi. Ti so prišli v Evropo in zaprosili, naj evropske sile imenujejo cesarja, ki bo namesto republikancev vodil državo. Trenutek se je zdel ustrezen. V ZDA je prav tedaj tekla krvava državljanska vojna, kar jim je preprečevalo, da bi po Monroejevi doktrini obvladovali druge ameriške države.

Za idejo je bila zainteresirana predvsem Francija. Cesar Napoleon III. je dal vojake, evropske države denar, Avstrija pa prostovoljce. Med njimi so bili tudi Slovenci, ki so se zbirali v Ljubljani na tedanjem polju v bližini današnjega UKC. Bližnja stavba se prav po njih še danes imenuje Meksiko. V Mehiko so res odpluli, iz tamkajšnje divjine pa se je le redkokdo vrnil.

Leta 1864 je flota pustolovcev odplula proti Mehiki. Izkrcali so se v pristaniškem mestu Veracruz in nato prispeli v Ciudad de México. Maksimiljana so okronali za cesarja in končno se mu je izpolnila želja, da je postal suveren vladar. Tu so se začele težave. Odstavljeni predsednik je začel gverilsko vojno proti cesarskemu uzurpatorju; država je zdrsnila v državljansko vojno. Povrhu vsega se je v ZDA naslednje leto končala vojna med Unijo in Konfederacijo, tako da so začeli podpirati upornike.

Maksimiljan I. se je prav hitro znašel v brezizhodnem položaju. Evropske države so mu začele odrekati pomoč, tuje vojske so odplule in kar naenkrat je obvladoval le še nekaj mest. Jasno mu je postalo, da so dnevi njegove vladavine šteti. Leta 1867 je bil ob umiku proti morju poražen in ujet v bitki v mestu Queretaro.

Strelski vod

Benito Juarez je v Mehiki ponovno prevzel oblast in odstavljenega cesarja postavil pred sodišče. Njegova usoda je bila s tem zapečatena. Obsojen je bil na smrt. Številne evropske države so si prizadevale za njegovo pomilostitev in deportacijo, a Juarez je bil neomajen, češ, tuje države je treba podučiti, da se ne bodo več vmešavale v notranje mehiške zadeve. In to kljub temu, da mu je bil Maksimiljan kot oseba simpatičen.

junija 1867 je bil Maksimiljan usmrčen pred strelskim vodom. Umrl je kot pravi cesar. Pogumno. Pred tem je vsakemu izmed strelcev podaril zlatnik in ga oprostil vsakršne krivde. Mehiškemu narodu pa se je – v španščini seveda – opravičil za svoja dejanja in poudaril, da je vedno in povsod želel delovati v dobro države in naroda.

Njegovo truplo so leta 1868 prepeljali v Avstrijo in ga na Dunaju pokopali poleg njegovih cesarskih prednikov. S tem se je končala ena najbolj nenavadnih pustolovščin 19. stoletja.

Morda še zanimivost: za Maksimiljana sem slišal že kot majhen otrok, a ne iz zgodovinskih knjig, pač pa iz knjig Karla Maya, avtorja nekoliko plehkih pustolovskih romanov, ki so bili nekdaj splošno brani, danes pa so zdrsnili v pozabo.

Maksimilijan je umrl kot pravi cesar. Pogumno. Pred tem je vsakemu izmed strelcev podaril zlatnik in ga oprostil vsakršne krivde.

(D191: 55)