France Prešeren (10/12) »Dolgost življenja našega je kratka …«

Mnogi menijo, da je edinole smrt pravična za vse: revne in bogate, verne in neverne, ponižne in ohole, poštenjake in goljufe. Ob tem marsikdo pred smrtjo izrazi željo, da bi bil vsaj pokopan v domači zemlji. Večini je to dano, vsem pa se ne izpolni niti ta želja. Marsikdo tudi po smrti meri veličino človeka po spomeniku, ki mu je postavljen. A tako eno kot drugo je neizmerljivo in hudo varljivo.

V Prešernovem primeru je bila vsaj smrt tisti prelomni trenutek, ki ga je dvignil v večno življenje. Otresel se je teže vsakdanjega preživetja, ljudje, in bržčas tudi Bog, pa so ga povzdignili visoko v nebo. Pa ne samo zato, ker mrtvo telo ni bilo več nevarno nesposobnežem in zavistnežem, temveč predvsem zato, ker je imel dušo čisto kot kristal.

Slovo staršev

Tako s Prešernovim očetom kot materjo se je zgodilo natanko tisto, kar je predvidel France že v študentskih letih. Ko je prišel ta mladi – Boštjan Vovk – na Ribčevino in prevzel kmetijo, je kmalu oba vrgel na cesto. Na srečo je imel oče brata duhovnika v Skaručni nad Ljubljano, mati pa sina Jurija v Šentrupertu ob Osojskem jezeru in tako sta se oba na stara leta zatekla pod tujo streho.

V nadaljevanju preberite o dogodkih ob smrti Franceta Prešerna.