Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti: "Mnogi otroci Lebensborna so bili dvakrat iztrgani iz ljubečega okolja." (1. del)

Foto: Tomo Strle/CITRUS

Pred dnevi je v Nemškem filmskem inštitutu in muzeju (DFF) v Frankfurtu, znotraj retrospektive Slovenske kinoteke, v spremljevalnem programu frankfurtskega sejma, premierno ugledal luč sveta slovenski celovečerni dokumentarec z naslovom Zajeti v Izviru – Slovenski otroci Lebensborna, ki je nastal v produkciji Bela film. V njem so predstavljene pretresljive zgodbe štirih slovenskih otrok, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne.

O filmu in tudi o sami tematiki Lebensborna smo se pogovarjali s scenaristkama filma, režiserko Majo Weiss in pisateljico Natašo Konc Lorenzutti. Povedali sta, kako sta sploh začeli raziskovati to temo, kako je nastajal film, ki ima tudi veliko zgodovinsko vrednost, saj so bila med njegovim ustvarjanjem odkrita povsem nova dejstva. 

Kako sta sploh prišli na idejo za ta film in kako sta začeli z delom?

Nataša: Pisatelji smo iskalci zgodb. Pred leti mi je prišla v roke avtobiografska izpoved v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. V njej sem našla podatek, da je bila Ingrid ukraden slovenski dojenček. O tem, da so nacisti kradli dojenčke, celo na Slovenskem, in jih vključevali v tajni program Lebensborn, do tega trenutka nisem vedela ničesar. Izraz Lebensborn sem sicer imela v meglenem spominu kot govorico o nacističnih razplojevalnicah arijskih otrok … Zdaj vem, da to z razplojevanjem ni bilo res, kar pa zloglasnega programa ne razrešuje zločinske narave.

Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva. Film me je osupnil, saj tudi o sistemski ugrabitvi 645 otrok na Štajerskem nisem ničesar vedela. Od teh so približno 30 dojenčkov (to številko vemo zdaj, po nekajletnem raziskovanju) vključili v program Lebensborn, od koder so bili nato izročeni politično lojalnim nemškim rejnikom in germanizirani. To me je tako pretreslo, da nisem mogla spati. Zgodba me je dobesedno poklicala. Pisala sem Maji in od nje dobila kontakte nekaterih ukradenih otrok, vendar to še niso bili tisti, ki jih danes poznamo kot še živeče otroke Lebensborna. S prvim od teh sem se srečala šele dobro leto pozneje, januarja 2021.

Maja: Moja zgodba z ukradenimi otroki in v povezavi z njimi, tudi z Lebensbornom, pa se začenja 2012, ko me je dr. Janez Žmavc, predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok, povabil na njihovo srečanje in me vprašal, če bi me zanimalo posneti film o tej temi. Takrat se je začelo moje veliko raziskovanje. Posnela sem približno 35 ur materiala z lastno kamero, zgolj zato, da sem se odločila, kakšna bo zgodba in kakšen bo scenarij za film Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci. Ta film je bil potem posnet in v njem tudi nastopajo trije od teh otrok iz Lebensborna (Ingrid von Oelhafen, Ivan Acman, Franc Zagožen), ampak so v zapleteni zgodbi mnogih ukradenih otrok, njihovega potovanja, taborišč … le omenjeni. Sem pa čutila, da je to samostojna zgodba. Toda še enkrat iti skozi tak film … že delati prvega je bil velik napor, čisto psihično in duševno mislim.

Toda, ko me je poklicala Nataša, sem bila takoj za to. Natašin medij je knjiga in moj medij je film. Ob skupnem raziskovanju sta tako vzporedno nastajala njena knjiga Senca brez človeka, ki je v bistvu film v prozi, in scenarij za dokumentarni film, ki je nastal. Še prej pa je Nataša napisala tudi roman Beseda, ki je nimam s podobno tematiko.

Foto: Slovenski ukradeni dojenčki leta 1942 na poti v Nemčijo
©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna (kolorizirana fotografija)

Nataša: Še pred pandemijo, konec leta 2019 in v začetku leta 2020, sem zbrala pričevanja. Takrat sva o filmu še govorili kot o nečem, kar bova morda naredili nekoč v prihodnosti, najprej sem se lotila romana. Prepletla sem zgodbe tistih, ki so vojno preživeli v otroških taboriščih in se vrnili.

Vidite, že pri njih se začenja slovenski razkol – otroci upornikov in otroci »izdajalcev« … To je zame boleče. 

Pa so sploh vedeli za ta program Lebensborn?

Nataša: Oni so malo razslojeni med seboj. Te, ki so bili posvojeni v nemške družine, imajo nekateri za privilegirane, v smislu, da jim v družinah ni bilo hudega … Toda če za vedno izgubiš starše in domovino, ne moreš meriti, čigava izguba je večja. Podoben zadržek imajo nekateri izmed ukradenih otrok do povojnih sirot, češ da so bili samo tri mesece na Petričku, oni pa tri leta v Nemčiji …  Vidite, že pri njih se začenja slovenski razkol – otroci upornikov in otroci »izdajalcev« … To je zame boleče.

V romanu z naslovom Beseda, ki je nimam, ki sem ga potem napisala, na podlagi petih pričevanj ter Ingridinega romana in dopisovanja z njo, sem vgradila tudi zgodbo povojne sirote. Z Ingrid se tisto leto nisva srečali, ker zaradi pandemije nisem mogla v Nemčijo. Ko je bil roman že skoraj napisan, pa sem srečala Ivana Acmana, otroka Lebensborna. Težko je bilo izvedeti, kateri so ti otroci. Šele v času raziskovanja smo prišli do seznamov – ko sem navezala stik z nemškim zgodovinarjem dr. Georgom Lilienthalom. Pred tem smo imeli zgolj seznam, ki so ga v Društvu ukradenih otrok sami naredili, vendar je bil ta razdeljen po starostnih skupinah, mi pa zdaj vemo, da niso bili vsi dojenčki vključeni v Lebensborn, ampak samo tisti, ki so jih posebni selektorji izbrali po rasnih kriterijih.

Samo noseča ženska je lahko vstopila v Lebensbornov dom. Ampak ne vsaka. Morala je biti lepa, zdrava, noseča z »rasno polnovrednim nemškim moškim« in dokazati je morala, da nima judovskih prednikov vsaj do leta 1800.

Pogosto zasledimo prepričanje, da je bil program Lebensborn nekakšna "razplojevalnica" rasno primernih žensk z SS-ovci, tudi nekatere knjige pišejo o tem (npr. V imenu rase) …

Nataša Konc Lorenzutti je slovenska igralka, pisateljica in pesnica. (Foto: Tomo Strle/CITRUS)

Torej nista opravili le literarnega dela, pač pa tudi zgodovinsko, arhivsko …

Dr. George Lilienthal, ki je prvi o tem raziskoval že v sedemdesetih letih, je bil tudi na premieri v Frankfurtu in je dejal, da je to najboljši film o Lebensbornu, kar jih je videl …

Ima pa film še eno posebnost. Je prvi slovenski v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarec – ta tehnika je zelo pretresljivo živa.

Nataša: To je pa Majina zasluga. Jaz najprej nisem bila za to in mi ni bilo všeč. Zdelo se mi je skoraj kot nek snobizem … Izpade pa odlično. Še posebej v kinu. Ne pusti te ravnodušnega. Na premieri je bila taka tišina, da si čutil, kako so ljudje vsi skupaj eno. Bila sem navdušena.

Maja: V tujini sem že videla take filme in so me vedno presunili. Občutek imaš – to je zdaj, to je tukaj, to sploh ni zgodovina. Zato sem to želela za ta film. Je pa bil to tehnični izziv in tudi projekt je bil posledično dražji. So pa v filmu tudi arhivski posnetki iz nemškega in ameriškega arhiva, ki jih bodo v Sloveniji prvič videli. V avtorsko ekipo pa poleg naju spada še direktor fotografije Mitja Ličen, montažer Jurij Moškon, skladatelj August Adrian Braatz in zvočni mojster Jurij Zornik z ekipo 100. 

Je bilo težko pripraviti te ljudi, ki so bili kot dojenčki ukradeni in vključeni v Lebensborn, da so povedali svoje zgodbe? V vašem romanu Beseda, ki je nimam družina doživi ozdravljenje šele, ko prekine molk …

Nataša: V novem, dokumentarnem romanu je objavljen tudi odlomek iz pisma gospe, ki mi je napisala: »O svojem življenju od sedmega leta dalje ne morem govoriti.« Pri sedmih letih je bila namreč vrnjena v Jugoslavijo. Nemška družina je bila zanjo edina, ki jo je poznala in to je bila dobra, ljubeča družina. Nekateri otroci so bili tako dvakrat iztrgani iz ljubečega okolja. Tudi vračanje je bilo brezkompromisno, brez priprave. Tako je bilo tudi v drugih državah, na Poljskem denimo, čeprav je logično, da boš otroka vrnil v njegovo okolje, od koder je bil ukraden. Največkrat so bili starši mrtvi in otroci so pristali pri nekih sorodnikih. V Jugoslaviji so bili zaznamovani z nemštvom, večinoma prepuščeni samim sebi. Tisti, ki jih poznam, pravijo, da se niso nikoli z nikomer pogovarjali o tem, kar se jim je zgodilo.

Maja: Da so spregovorili, sploh pred kamero, je bil potreben čas in vzpostavitev komunikacije, zaupanja med nami. Največ ti pomeni, ko ti ljudje vzamejo film za svojega. Da se ob njem dobro počutijo in da navsezadnje niso bili še enkrat zlorabljeni, kot neke vrste plen za dobro zgodbo ali gledanost.

Te zgodbe rabijo svoj čas, da se jih lahko celostno predstavi. Ta čas je sedaj, zato sva z Natašo šli v to ustvarjanje. Ljudem je večinoma težko govoriti o tem. Po eni strani imajo potrebo, da se njihova zgodba sliši, po drugi strani pa je to tudi tveganje in izpostavljenost. Zagotovo pa ni niti eden od teh ljudi človek, ki bi se izpostavljal z željo po pozornosti. V ozadju je hrepenenje po: Nikoli več! Da se to nikoli več ne ponovi. Da se ne pozabi. 

Lebensborn je kompleksna zgodba in v osnovi gre v našem Zajeti v izviru za protivojni film. 

Ingrid von Oelhafen, otrok Lebensborna, in avtorica knjige Hitlerjevi pozabljeni otroci.
V svojem stanovanju v Osnabrücku z Natašo Konc Lorenzutti (Foto: Maja Weiss)

Sta bili vedno navdušeni nad zgodovino?

Nataša: Mene zgodovina v šoli ni nikoli posebno zanimala. Zdela se mi je suhoparna. Danes vem, da zato, ker mi ni bila povedana v zgodbah. Zgodovinske leposlovne knjige pa so me vedno zanimale. Ingoličevo knjigo Deček z dvema imenoma, ki obravnava tematiko ukradenih otrok, sem prebrala najmanj trikrat že kot otrok, potem pa še svojim otrokom. Ampak v njej ni ključne informacije o množični ugrabitvi.

V tujini sem že videla kolorizirane filme in so me vedno presunili. Občutek imaš – to je zdaj, to je tukaj, to sploh ni zgodovina. Zato sem to želela za ta film.

Maja: Mene je pa zgodovina vedno navduševala. Vedno sem jo imela pet, tudi na maturi. Privlačila me je zgodovina sama, še bolj pa njena refleksija v sedanjosti in analiza. Ne maram klišeja, da se zgodovina ponavlja, bolj primerno je reči, da imajo sodobne zgodbe izvor v zgodovinskih dogodkih, fenomenih. V zgodovini lahko odkriješ toliko zanimivih stvari. Ko sem recimo snemala film o Angeli Vode, sem izvedela, da so lahko bile učiteljice v začetku 20. stol na Slovenskem samo neporočene, celibatu zavezane ženske. To je povezano tudi s sodobnim ženskim vprašanjem – si zavezan znanju in poklicu ali pa samo družini.

Maja Weiss je slovenska režiserka, scenaristka, profesorica. (Foto: Tomo Strle/CITRUS)

Če poznaš zgodovino, tudi čisto novejšo slovensko zgodovino – govorim o slovenskem razkolu v zadnjih letih – hitro vidiš, da se danes odvija zelo podobna situacija, kot je bila v Sloveniji v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja.

Nataša: Sam film se zaključi z Ukrajino. Tudi roman. Ta je napisan skoraj dnevniško, čeprav ne kronološko, bolj kot niz prizorov v dokumentarno-igranem filmu, in se konča v letu 2023. S posredovanjem ukrajinskega pisatelja in novinarja Marka Livina, ki živi v Sloveniji, sem prišla v stik s svetovalko ukrajinskega predsednika za iskanje in repatriacijo otrok Dario Herasymchuk. Z njo smo posneli intervju in tako iz prve roke dobili podatke o ugrabljenih otrocih. Marca, ko smo bili v stiku z njo, je povedala, da je prijavljenih 16.000 pogrešanih otrok, vendar je dejansko ugrabljenih zagotovo veliko več, saj niso vse ugrabitve prijavljene, ker so starši mrtvi, sorodniki na okupiranem ozemlju pa ne vedo, kje so družine.

Maja: Podatki o številu ugrabljenih, pa tudi najdenih in vrnjenih, so dnevno posodobljeni na uradni spletni strani Children of war.

Mislim, da je zgodovina v naši skupni posesti, zato si nihče ne bi smel prisvajati svojih odkritij.

Sedaj smo radovedni in bi radi videli ta dokumentarec … Kdaj bo to mogoče?

Nataša: Čez približno pol leta. Slovenska premiera bo marca na Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu, ki ji bo sledila distribucija v kinu.

Maja: Če se pravi ljudje med sabo najdejo, se stvari začnejo dogajati in dopolnjevati. Tudi gospod Lilienthal želi napisati znanstveno monografijo prav o slovenskih otrocih Lebensborna in tudi mi njemu pomagamo z našimi spoznanji, Nataša z zgodbami … Vsak dela na svojem področju in si pomagamo z informacijami. Pomemben je pretok informacij in podpora drug drugemu v različnih medijih.

Nataša: Smo pa naleteli tudi na rivalstvo. Nek poznavalec problematike ukradenih otrok iz Nemčije, ki ga ne bom imenovala, je odklonil sodelovanje in nam ni želel dati naslova enega izmed otrok Lebensborna, ki pa smo ga seveda potem vseeno dobili, ampak ne od njega. Mislim, da je zgodovina v naši skupni posesti, zato si nihče ne bi smel prisvajati svojih odkritij. Jasno, da si pridržujemo avtorske pravice, ne bi pa si smeli prikrivati dostopa do virov.

Vabljeni k branju tudi drugega dela intervjuja. Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti v njem spregovorita o boleči temi slovenske razdeljenosti, o aktualnih družbeno političnih razmerah doma in po svetu, pa tudi o dogajanju na frankfurtskem knjiženem sejmu. 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike