mag. Gregor Novak: Obnovljivi viri se povrnejo v desetih letih, brez potrebe, da zadolžimo prihodnje generacije

Foto: Jernej Prelac, Domovina.je
POSLUŠAJ ČLANEK

O situaciji na elektroenergetskem trgu, predvsem na prehodu na obnovljive vire, smo se pogovarjali z Gregorjem Novakom, soustanoviteljem energetske tržnice Sun Contract ter ustanoviteljem podjetja Sonce Energija, ki je eden večjih ponudnikov gradnje sončnih elektrarn v Sloveniji.

Kakšna bi bila po vašem mnenju tista optimalna energetska mešanica za pridobivanje električne energije v Sloveniji glede na geografske danosti in omejitve?

Dovolil si bom biti nekoliko revolucionaren: Mislim, da se lahko približamo evropskemu cilju, da bi bili do leta 2050 samooskrbni na obnovljivih virih, čeprav ne ravno na 100 odstotkih, ampak blizu.

Nekaj hidroelektrarn že imamo in nekaj malega prostora zanje je še. Vetra nimamo veliko, čeprav bi lahko imeli več kot trenutni dve vetrnici, predvsem pa imamo veliko sonca, tako da z lahkoto postavimo še 10 gigavatov sončnih elektrarn. Mislim, da je mogoče pokriti energetske potrebe iz obnovljivih virov tudi brez stalnega delovanja fosilnih in mineralnih goriv, torej termo in jedrskih elektrarn.

Torej zgolj sonce, veter in voda?

Poleg teh treh še kogeneracija – soproizvodnja električne energije in toplote, denimo iz bioplina ali druge biomase, in geotermalna energija. V Sloveniji nekaj lokacij za to imamo, ne vem pa, kako optimalne so.

Poleg obnovljivih virov pa je potrebna rezerva iz fosilnih goriv, denimo plin, kurilno olje ali premog, nekaj tega že imamo v Brestanici in Šoštanju. Ta rezerva je pa za trenutke, ko obnovljivih virov ni dovolj. Če imamo pozimi hkrati malo sonca in vetra ter sušo. V takem primeru za mesec ali največ tri s fosilnimi gorivi nadomestimo manjkajoče obnovljive vire.

Govoriva tukaj o ekstremnih dogodkih ali o vsaki zimi?

Vsako zimo za nekaj tednov, morda mesec. Vsako zimo pride do manjka obnovljivih virov. Ali nastopi huda suša ali pa je zelo malo vetra po Evropi, sonca pa je pozimi vedno manj.

Treba je ločiti med samozadostnostjo in samooskrbnostjo. Prva pomeni popolno neodvisnost od omrežja, druga pa se nanaša na letno količino proizvedene energije. Od evropskih držav je samozadostna morda samo Malta, ki doma proizvede vso energijo, ki jo potrebuje, iz plina in ima le eno majhno kabelsko povezavo do Italije.

Pri samooskrbi Slovenija denimo letno proizvede 70 odstotkov energije, ki jo porabi, ob odklopu z mednarodnih daljnovodov pa ne bi zdržali niti en dan. Evropa enostavno lahko zdrži samo skupaj.

Energija se pretaka med operaterji in daljnovodi, ki jih imamo, lahko prepeljejo tudi dva- ali trikrat toliko energije, kot jo porabimo. Zato ni potrebe, da smo v vsakem trenutku samozadostni.

Večinoma to funkcionira, kaj pa takrat, ko je kakšna kriza in je cela Evropa na kolenih, smo tudi mi?

Evropa mora sodelovati in operaterji si moramo pomagati. Za krize so pripravljene sistemske rezerve, ki jih moramo vsi imeti zakupljene. Po pravilih vsaka država v velikosti svojega največjega proizvodnega stroja. Pri nas je to s 600 megavati blok 6 termoelektrarne Šoštanj. Z dogovori smo to znižali na približno 350, kolikor je polovica jedrske elektrarne v Krškem. Če nastopijo težave, se nadomešča s temi rezervami.

Za to so idealne plinske elektrarne, ki se jih hitro prižge in ugasne in lahko delajo le nekaj tednov. Takšne elektrarne za rezervo nujno potrebujemo. Ampak do leta 2050 lahko večino energije proizvedemo iz obnovljivih virov. Sonca imamo v izobilju. Žal elektrike še ne znamo shranjevati drugače, kot da jo shranimo v kemično obliko v baterijski hradilnik, prečrpamo vodo na hrib ali pa delamo vodik. To zadnje je zaenkrat še precej drago.

Vodik ima tudi velike izgube, pa tudi hribov in rek, ki bi jih prečrpavali vendarle ni neomejeno veliko …

V Sloveniji imamo dovolj lokacij. Hribi so naša naravna danost. Sam poznam štiri lokacije, kjer so že idejne zasnove. Glede na to, da imamo hribe, lahko naredimo črpalne elektrarne.

Po podatkih, ki sem jih zasledil, je Slovenija trenutno zmožna shraniti, v baterije in podobno, za približno dve uri svoje porabe. Kako si potem predstavljamo shranjevanje na sezonski ravni?

Za sezonsko shranjevanje nimamo danosti in s tem imajo vsi težave. Baterije za to niso primerne, vodik je drag, podobno druge tehnologije. Lahko pa shranimo energijo nekje do 48 ur in s tem nadomestimo nočno pomanjkanje sonca. Sezonsko pa bomo verjetno sonce tudi leta 2050 nadomeščali s fosilnimi ali mineralnimi gorivi.

Pri mineralnih pa ne mislim jedrskih elektrarn, kot jih poznamo danes, torej druge generacije, kot je naša v Krškem oz. kot se govori o gradnji drugega bloka, saj so te za prihodnost neprimerne. Niso namreč fleksibilne, ampak lahko delujejo samo stoodstotno ali pa sploh ne delujejo. Fleksibilnost je ključna tako zaradi proizvodnje iz obnovljivih virov kot tudi zaradi načina porabe, kakršno vse bolj že imamo.

Že danes se dogaja, da so kakšno poletno nedeljo cene na trgu negativne, zato potrebujemo elektrarno, ki jo lahko prižigamo in ugašamo po potrebi. Če zgradimo takšno jedrsko elektrarno, kot je načrtovano, bomo imeli drag vir elektrike – elektrika iz sodobnih jedrskih elektrarn namreč stane nekje med 160 in 200 evri na megavatno uro, energija iz sonca pa denimo med 50 in 60 evri.

Rešitev je fleksibilen jedrski vir oz. t. i. četrta generacija jedrskih reaktorjev, ki so poleg tega, da so fleksibilne, tudi manj nevarne, saj se, če gre kaj narobe, ugasnejo same. To je dosti bolj primerno kot trenutno načrtovan drugi blok v Krškem, ki je po vrhu še zelo drag in bolj nevaren.

Finci so pri podobnem reaktorju porabili osemnajst let, da so ga dokončali, kar pomeni milijarde evrov, ki se na koncu prevedejo v ceno električne energije za končne porabnike, investicija pa se nikoli ne povrne.

 Poljaki se dogovarjajo za 200 megavatne generatorje četrte generacije, s katerimi bodo nadomestili termoelektrarne.

Pa že imajo kje jedrsko elektrarno četrte generacije?

Delujočih še ni, so pa že projekti. Poljaki se dogovarjajo za 200 megavatne generatorje četrte generacije, s katerimi bodo nekoč nadomestili termoelektrarne.

To so manjši, enostavnejši reaktorji, ki namesto vode uporabljajo tehnologijo soli, ki se pri visokih temperaturah stopi, ne pa upari, zato ne more eksplodirati, od tam naprej pa deluje enako, kot če bi imeli termoelektrarno, samo da jo poganja jedrsko gorivo, na jugu Španije ali severni Afriki pa celo včasih s soncem. Za takšno elektrarno tudi ni potrebno oklepov, generatorji so manjši in nesreče bistveno manj ogrožajoče, saj se zadeva umiri sama od sebe, kontaminirano območje pa je zelo omejeno.

Jezi me, ko se forsira jedrske elektrarne tretje generacije ali celo pozne druge generacije, kar ponuja Westinghouse.

Kakšno vlogo pripisujete jedrski energiji v energetski mešanici prihodnosti? Prej je niste omenili.

Mislim, da bo ostala. Obstoječe elektrarne, ki so varne, je smiselno ohraniti do konca življenjske dobe. Predvsem pri odločanju za nove pa je treba pretehtati ekonomiko in varnost.  

Razkropljene vire pa je težko uničiti na masovni ravni. Tudi v tem je pomen decentralizacije energetike. Seveda se ne more zgoditi takoj, ampak ko delamo investicije, pa je smiselno imeti pred očmi, kaj je poceni in ekološko sprejemljivo – sonce, veter in voda. Prinašajo tudi druge pozitivne vidike. Spodnja Sava, ki so jo regulirale elektrarne, ob zadnjem neurju recimo ni poplavljala. Ni vsak poseg v okolje slab.

Spodnja Sava, ki so jo regulirale elektrarne, ni poplavljala. Ni vsak vpliv na okolje slab.

Velik problem so radikalna stališča t. i. zagovornikov narave. Zdi se mi, da so samo naši ptiči tako neumni, da bi jih klatile vetrnice. V tujini ni kupov ptic pod vetrnicami. Tudi sam sem zagovornik narave, zato pa zagovarjam obnovljive vire. Malo več pameti potrebujemo pri umeščanju v prostor. Z namestitvijo sončnih elektrarn na strehe k sreči nimamo teh težav.

Električno omrežje je izrazito delikatno. V vsakem trenutku moramo proizvesti točno toliko energije, kot se je porabi, in sonce je v tem oziru precej nekooperativno. Kako zagotoviti konstantno napetost omrežja, če bo sončna energija glavni vir?

Prenosno omrežje v Sloveniji je zelo dobro, distribucijsko pa ni bilo predvideno za razpršene vire energije. Ni narejeno niti za električne avtomobile in toplotne črpalke. Tukaj zaostajamo in potrebne bodo velike investicije.

Delno lahko zadevo rešimo z baterijskimi hranilniki, ki jih namestimo ob elektrarnah ali večjih porabnikih in balansiramo te viške. Prihodnje leto jih bomo že vgrajevali skupaj s sončnimi elektrarnami. Potrebna pa bo tudi zakonska ureditev, da bi lahko fleksibilne proizvajalce in porabnike upravljali z informacijsko tehnologijo. Tehnično je danes to že mogoče, vendar zaenkrat to lahko ponudimo zgolj Elesu kot sistemskemu operaterju, s spremembo zakonodaje pa bi lahko to ponujali tudi elektrodistributerjem.

Problem je na vrhuncih porabe ali proizvodnje, ko zaradi prešibkih kablov ni mogoče priključiti nove hiše, tovarne ali sončne elektrarne. 25 odstotkov ljudi, ki se zanimajo zanje, so zaradi tega zavrnjeni. Po našem predlogu pa bi elektrodistributerji lahko zakupili delovno ali jalovo moč pri posameznih agregatorjih in bi prek njih uravnavali napetost, ker je omrežje sicer dovolj zmogljivo, razen tisto uro na dan, ko je poraba ali proizvodnja iz sonca največja.

Zaenkrat lahko rečejo, da se ne da priklapljati novih objektov. Z dodatno »pametjo« pa lahko čez isto omrežje spravimo dvakrat več energije in s tem pridobimo čas za prenovo omrežja ter že gradimo nove vire.

To je rešitev na mikroravni, na makroravni pa se to lahko reši s črpalnimi elektrarnami, kakršno že imamo v Avčah, Kozjek pa se omenja že nekaj časa. Če bi zgradili samo črpalno elektrarno na Kozjeku, lahko dodamo še dva gigavata sončnih elektrarn in bo sistem normalno funkcioniral. Ko bo energije preveč, jo bo črpal na hrib, ponoči pa ustvarjal energijo s spuščanjem vode v dolino.

Če bi zgradili samo črpalno elektrarno na Kozjeku, lahko dodamo še dva gigavata sončnih elektrarn in bo sistem normalno funkcioniral. Ko bo energije preveč, jo bo črpal na hrib, po noči pa ustvarjal energijo s spuščanjem vode v dolino.

Tak sistemski hranilnik je tudi Drava, ki omogoča 500 megavatov fleksibilnosti v idealnih razmerah in danes v veliki meri prispeva k uravnavanju energetskega ravnovesja v Sloveniji. Čez dan teče »bolj počasi«, v večernih urah pa hitreje. HSE s tem zasluži in uravnava omrežje v Sloveniji. Malo tega omogočata tudi Sava in Soča in trenutno prečrpovalna elektrarna v Avčah.

Še nekaj takšnih elektrarn umestimo v prostor in smo dobri. Denar za to je, investitorji tudi. Do 2030 lahko gradimo sončne elektrarne na polno, dokončamo še dodatne hidroelektrarne in kakšno kogeneracijo ter tako način zmanjšamo izpuste CO2 iz termoelektrarn in jih ohranimo za sistemsko rezervo za takrat, ko bi jo res rabili, če ne bi mogli pridobiti elektrike iz tujine.

Tako zmanjšujemo stroške in izpuste. Ko pa je cena visoka, pa se splača za tisti čas tudi zagnati termoelektrarne. Kar pa še vedno pomeni, da namesto 12 mesecev delajo samo en mesec in pol.

Pa je ekonomsko upravičeno imeti elektrarne, ki delujejo samo en mesec in pol na leto?

O kakšnih stroških govorimo pri tej tranziciji? Če prav razumem, govorimo o postavitvi sončnih elektrarn, črpalnih elektrarn za dnevno nočno rezervo, plinskih, ki bodo ustvarjale elektriko pozimi, zamenjavo električnega omrežja, da lahko priklopimo razpršene vire po vsej državi. O koliko milijardah v kolikšnem času govorimo?

Trenutno imamo porabe za približno 15 teravatnih ur. To je 15.000 gigavatnih ur električne energije. Do leta 2030 oz. 2035 se bo s prehodom na elektromobilnost povečala na 25 teravatnih ur in takrat bomo morali imeti vsaj 35 odstotkov te elektrike iz obnovljivi virov. Teh dodatnih 10 teravatnih ur lahko nadomestimo s približno 10 gigavatov sončnih elektrarn, s čimer ustvarimo 10 teravatnih ur električne energije. In ob tem še približno 1,5 gigavata pretočnih elektrarn, da pokrijemo dnevno in nočno razliko.

Do danes smo zgradili 0,8 gigavatov sončnih elektrarn. Za Kozjek je predvidena 2 x 220 megavatna pretočna elektrarna. Torej potrebujemo še vsaj tri Kozjeke. Takšne lokacije v Sloveniji imamo in lahko zgradimo do leta 2030, če jih le umestimo v prostor. Do leta 2030 verjetno težko, do 2035 pa že.

Letos bomo zgradili približno 300 do 400 megavatov sončnih elektrarn v Slovenji, samo naše podjetje na 2000 projektih okoli 40 megavatov. Morali pa bi narediti približno 1000 megavatov na leto, da bi dosegli evropske zaveze. To je realno, to se da doseči.

Ker distirbucijsko omrežje tega trenutno ne zdrži, je treba dodati baterijske hranilnike in informacijsko »pamet« ter implementirati omenjene zakonske spremembe. Da lahko distribucijski operater na primer kupi to našo storitev delovne in jalove moči. Zastonj tega ne moremo delati, plačati pa nam po zakonu trenutno ne sme. Če bi to smel, bi lahko podvojili količino projektov.

Kak energetik bo rekel, da to ne gre. Pred leti so me skoraj zabrisali ven, ko sem o tem govoril na Elesu. Da so vsi ostali viri, razen jedrska, termo in večje hidroelektrarne, mlinčki. Kmalu bo teh mlinčkov več kot hidroelektrarn in to je najcenejša energija, ki jo imamo. Treba je samo pokriti zamike, dnevno z baterijskimi hranilniki in prečrpavanjem, sezonsko pa s fosilnimi gorivi ali kasneje z jedrskimi elektrarnami četrte generacije.

Koliko nas bo torej to stalo do leta 2030?

10 gigavatov sončnih elektrarn je približno 8 milijard evrov, prečrpovalne elektrarne še približno 8 milijard. 16 milijard za pokritje porasta porabe do leta 2030. Potem pa je treba še nadomestiti nuklearko, ki se odklopi okrog leta 2040.

Lepota tega je, da za to niso potrebni proračunski viri, razen morda za subvencije za baterije, ki jih je treba sistemsko podpreti. Ljudje bodo namreč sami investirali v sončne elektrarne, ker želijo imeti obnovljiv vir in s tem tudi nekaj zaslužiti. Ne samo, da investicije niso potrebne s strani države, celo več davkov bomo zbrali na tak način, če bomo le to dovolili.

Tudi črpalne elektrarne so donosna investicija, ki se jo sicer lahko gredo večji igralci, ampak tudi za to je interes. To so zlata jajca. Medtem ko se možnost za nuklearno opcijo na drugi strani ocenjuje na 8 milijard evrov. Sam jo ocenjujem na 20 do 30 milijard, zaradi dolgotrajne gradnje in na žalost tudi preteklih izkušenj s korupcijo. Pri gradnji tovrstnega projekta jedrske elektrarne na Finskem, kjer je korupcije malo in je šlo za zasebno investicijo, se je cena potrojila. Ocena proti 30 milijard je tako povsem realna, glede na to, da smo na Balkanu. Taka investicija pa se nam nikoli ne bo povrnila.

Obnovljivi viri se povrnejo v desetih letih, brez potrebe, da zadolžimo prihodnje generacije.

V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, pa boste lahko prebrali več o konkretnih elektrarnah v gospodinjstvih, trgovanju z elektriko na energetski tržnici, elektromobilnosti in prihodnosti energetske politike.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
12
Ljudsko petje
09:15 - 12:15
JUL
12
JUL
12
Mohorjev večer
20:00 - 22:00