Mag. Aleksander Igličar: "S čim pa se naj ukvarjamo, če ne s (polpreteklo) zgodovino?" (1. del)

Vsako društvo ima blagajnika. A nima vsako društvo za blagajnika predavatelja računovodstva. Muzejsko društvo Škofja Loka ga ima - mag. Aleksandra Igličarja z Godešiča pri Škofji Loki.

Mag. Aleksander Igličar, predavatelj na katedri za računovodstvo in revizijo Ekonomske fakultete v Ljubljani, je blagajnik v društvu postal, ko je 12 let opravljal vlogo predsednika.

V prvem delu intervjuja smo se z njim pogovarjali o njegovem delu v enem najstarejših muzejskih društev na Slovenskem, še posebej o odstiranju zamolčanih plati naše polpretekle zgodovine.

V drugem delu, ki bo objavljen jutri, pa se bomo dotaknili njegovega poklicnega dela. Mag. Igličar, ki je bil nekaj let član nadzornega sveta RTV Slovenija, bo komentiral tudi najnovejše predloge za spremembe zakona o RTV Slovenija.

Ko ste pred dobre pol meseca zaključili 12-letno predsedovanje Muzejskemu društvu Škofja Loka, so z vami v časopisu Gorenjski glas opravili intervju in mu dali naslov "Predsednik s posluhom za zamolčano". Zakaj so vas tako opisali?

Verjetno je vzrok v precej odmevnem dogajanju okoli nepodelitve zlatega grba (najvišjega občinskega priznanja občine Škofja) Muzejskemu društvu leta 2017. Muzejsko društvo je takrat praznovalo 80 let delovanja in je bilo edini kandidat za zlati grb.

Pristojni odbor občinskega sveta pod vodstvom Tineta Radinje (tedanjega svetnika in sedanjega župana) pa je sklenil, da društvu tega priznanja ne podeli. Kot glavni razlog je navedel, da se društvo preveč ukvarja s polpreteklo zgodovino.

Vemo, kako je z zgodovino polpreteklega obdobja pri nas. V desetletjih po vojni so jo interpretirali zmagovalci, torej komunisti, in njihovi zgodovinarji. Velik del te polpretekle zgodovine pa se odkriva šele po letu 1990. In Muzejsko društvo je pod mojim predsedovanjem raziskalo in ubesedilo kar nekaj te zgodovine.

Z občinsko oblastjo ste bili na različnih bregovih glede polpretekle zgodovine že prej. Javno ste denimo nasprotovali ideji, da bi občina za dan spomina razglasila 9. februar, v spomin na dogodke, ko so Nemci leta 1944 v Škofji Loki ubili 50 talcev ...

Drži. Muzejsko društvo je januarja 2017 v javnem pismu postavilo pod vprašaj smiselnost te razglasitve. Poboj 50 talcev je seveda tragično dejanje in spomin na ta dogodek je legitimen. Toda po drugi strani so ob 9. februarju v Škofji Loki skozi leta nastale nekakšne "male Dražgoše".

Zavedati se je potrebno tudi širše zgodovinske slike tega poboja. Do njega je prišlo zaradi samopašnega dejanja nekega partizana. Ta je šel v Staro Loko neki ženski ostrič lase (to so delali z ženskami, ki so ali naj bi imele zveze z Italijani ali Nemci). Ženske ni dobil doma, je pa na ulici srečal nekega nemškega vojaka in ga ustrelil. Nemci pa so se za to dejanje maščevali s pobojem 50 talcev.

V Muzejskem društvo smo tedaj predlagali, da če že imamo dan spomina, naj bo to 10. december, ko je dan človekovih pravic, in naj bo to dan spomina na vse žrtve, ki so padle v katerikoli vojni na katerikoli strani.

Nosilec pobude za dan spomina je bila stranka Levica. Po našem odzivu se je stvar ustavila. Mislim, da so ljudje, ki so to pobudo pripravili, takrat začutili do Muzejskega društva neko jezo, zamero, in da se je to potem odrazilo v očitkih glede ukvarjanja s polpreteklo zgodovino in nepodelitvi občinskega priznanja.

Velikokrat tisti, ki se ukvarjamo s polpreteklo zgodovino, slišimo očitke, da "razdvajamo". A izkušnja ob nepodelitvi priznanja kaže drugačno sliko. Takrat sta recimo odločitev občinskega sveta javno kritizirala častna občana dr. Aleksandra Kornhauser Fraze in Ivan Oman. Če povemo, da je prva dobila na TV Slovenija prostor v oddaji "Spomini", drugi pa v oddaji "Pričevalci", lahko takoj vidimo, da gre za človeka različnih svetovnonazorskih usmeritev ...

Z javnim pismom se je oglasila tudi častna občanka Žirov akademikinja ddr. Marija Stanonik.

Sam sem bil zelo vesel javnega pisma, s katerim se je na takratnega župana Škofje Loke mag. Miha Ješeta obrnila dr. Aleksandra Kornhauser Frazer. V njem se je vprašala: S čim drugim pa naj se Muzejsko društvo ukvarja kot z zgodovino? In še posebej polpreteklo zgodovino, kjer je veliko stvari še vedno odprtih?

Gospa Aleksandra je bila med vojno v partizanskem gibanju in po vojni blizu politični levici, ampak je ob tem dogodku jasno opozorila, da stvari niso bile prav izpeljane.

V poslovilnem nagovoru pred predajo predsedniške funkcije ste med najmočnejšimi trenutki 12-letnega dela omenili srečanje z osebnostjo in potomci pesnika, literarnega kritika in urednika dr. Tineta Debeljaka, Škofjeločana, ki se je moral po vojni umakniti v Argentino. Zakaj se vas je njegova zgodba tako dotaknila?

Ko sem postal predsednik Muzejskega društva, sem se še bolj začel zanimati za knjige o loški zgodovini. Najbolj me je nagovorila knjiga Tineta Debeljaka "Loma negra - Črni kamnitnik".

V njej so poleg njegovih novel in pesmi objavljena tudi pisma, ki jih je iz Argentine pisal ženi in trem otrokom. Ločeni so bili kar devet let, šele leta 1954 so se lahko po posredovanju mednarodnega Rdečega križa podali za njim v Argentino.

Pisma so me pretresla do dna duše. Začutil sem bolečino in krivico, ki jo je doživel Debeljak. Dodatno je k moji pretresenosti prispevalo dejstvo, da je Debeljak, ko je moral v Argentino, bil star 47 let, ravno toliko, kot sem bil tedaj, ko sem bral njegovo knjigo, star sam. V Sloveniji je bil uveljavljen, bil je kulturni urednik Slovenca, v Argentini je začel kot vratar v tovarni cementa.

Takoj sem začutil, da je treba to osebnost zamolčane zgodovine obuditi iz molka. Tine Debeljak je bil na moj predlog posthumno imenovan za častnega člana Muzejskega društva, izdali smo njegovo knjigo Olimpijski venec, pred tem pa je že dobil obeležje v Aleji znamenitih Ločanov.

Čeprav je o Tinetu Debeljaku v javnosti vladal zaukazani molk, pa spomin nanj v kulturniških krogih v Škofji Loki ni povsem zamrl. Ko se je konec 80. let začela spreminjati družbena situacija, je prišlo celo do pobude, da bi mu omogočili vrnitev v Škofjo Loko. Zakaj do tega potem ni prišlo?

To je bilo leta 1987, ko je Muzejsko društvo praznovalo 50 let delovanja. Prišlo je do ideje, da bi se vsem živečim ustanovnim članom (Tine Debeljak je bil med njimi) izročilo zahvale. Eden od članov izvršnega odbora se je v Ljubljani na policiji pozanimal, če bi bil njegov prihod mogoč, pa so na policiji odsvetovali. Z obrazložitvijo, da mu ne morejo zagotoviti varnosti. Leta 1987! Dve leti pozneje je Tine Debeljak umrl in tako rodne in ljubljene Škofje Loke ni videl nikoli več.

Še ena znana prigoda iz časa komunizma odslikava tragične razsežnosti zamolčanosti Tineta Debeljaka. Leta 1973 je bila v Škofji Loki pomembna obletnica, 1000-letnica prve pisne omembe mesta. Ob tej priložnosti je Loški muzej pripravil pregledno razstavo del loških umetnikov. Med razstavljenimi slikami je bil tudi portret Tineta Debeljaka, ki ga je naslikal loški umetnik France Košir. Ampak pod sliko je bil napis "Portret neznanega moža". Pa čeprav so takrat v Loki dobro vedeli, kdo je na sliki.

Še ena zamolčana osebnost loške polpretekle zgodovine je Ivan Dolenec. O njem se je sicer govorilo že kmalu po osamosvojitvi, celo osnovna šola je bila nekaj časa na novo imenovana po njem ...

Ivan Dolenec je pomembna osebnost loške zgodovine. Skupaj z duhovnikom Jakobom Šolarjem je bil pobudnik srečevanj t. i. "loškega profesorskega ceha". Šlo je za redna letna srečanja profesorjev iz Škofje Loke, ki so poučevali na različnih šolah po Sloveniji in celo Jugoslaviji. Dobivali so se od leta 1930, običajno konec avgusta, pred začetkom šolskega leta. Iz tega kroga je leta 1937 nastalo Muzejsko društvo Škofja Loka, ki je potem leta 1939 ustanovilo Loški muzej.

Ivan Dolenec je bil pred vojno politik Slovenske ljudske stranke, med vojno pa ravnatelj v Novem mestu. Zaradi partizanskega nasilja je imel govor na protikomunističnem zborovanju in to je bil povod, da so ga po vojni zaprli. Leta 1946 je bil pomiloščen, a ni mogel več normalno poklicno delovati. Umaknil se je k bratu na kmetijo v bližini Škofje Loke, kjer je tudi na nek način "zamolčan" umrl leta 1971.

Ivanu Dolencu Škofja loka noče priznati njegove vloge. Večkrat je bil podan predlog, da bi njegovo obeležje postavili v Alejo znamenitih Ločanov, a ga občinska oblast, ki o tem odloča, nikoli ni uvrstila v ožji izbor.

Res je bila škofjeloška osnovna šola konec 90. let imenovana po Ivanu Dolencu. Prej je nosila ime Petra Kavčiča, partizana iz znane loške družine Kavčičevih. A loška levica je burno reagirala, uspela dobiti na svojo stran javno mnenje in šoli so prej kot v enem letu ime Ivana Dolenca vzeli. Potem je dobila ime "Osnovna šola Škofja loka mesto".

[caption id="attachment_260650" align="aligncenter" width="660"] Pismo dr. Tineta Debeljaka vodstvu Loškega muzeja, potem ko mu je Jugoslavija odzvela državljanstvo (vir: NUK, rokopisna dediščina dr. Tineta Debeljaka)[/caption]

Kljub temu da ni imel nobene javne vloge, pa je imel Ivan Dolenec vseeno vpliv na družbene spremembe v Sloveniji, posredno, prek poznanstva z Ivanom Omanom ...

Osebno sem Ivana Omana srečal večkrat, nikoli pa se nisva poglobljeno pogovarjala. Globoko v sebi pa sem ob srečanjih še posebej začutil, kako velike stvari je delal in premikal.

Velikokrat sem se spraševal, kje in kako se je oblikovala njegova osebnost, da je bil zmožen tako vizionarskih korakov. Ko sem se tudi prek pisnih virov seznanjal z delom Ivana Omana, sem odkril, da je velik vpliv nanj imel Ivan Dolenec.

Moža sta živela blizu drug drugega, na začetku Poljanske doline. Ivan Oman v Zmincu, Ivan Dolenec pa v Sopotnici. Omanova mama je bila doma z grunta, kjer je bil rojen Ivan Dolenec. Ivana Dolenca je zelo navdihoval Janez Evangelist Krek, zlasti z idejo zadružništva. Z vsem tem je vplival tudi na Ivana Omana.

Ko smo se pred slabim letom dni poslavljali od Ivana Omana, smo čutili, da Škofja Loka dobiva novo pomembno zgodovinsko osebnost. Kako se bo po vašem mnenju oblikoval loški pa tudi slovenski zgodovinski spomin na Ivana Omana?

Na pobudo njegovega sina Janeza v Škofji Loki pripravljamo septembra akademijo v spomin Ivana Omana, z željo, da bi postala redna. Na akademiji bodo sodelovali dr. Žiga Turk, dr. Rosvita Pesek in dr. Metod Benedik. Posebno poglavje smo Ivanu Omanu posvetili v letošnji številki Loških razgledov, domoznanskem zborniku, ki ga Muzejsko društvo izdaja že 66 let.

Ena do pomembnih dediščin Ivana Omana je njegova vizija močne konservativne stranke, ki jo potrebuje Slovenija oziroma vsaka država. Njegova srčna želja je bila, da bi se SLS in SKD (pozneje NSi) združili. Na jesenski akademiji bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila Omanova vizija močne konservativne stranke v Sloveniji, kakšen pomen bi imela združena stranka v prvih desetletjih demokracije v Sloveniji, pa tudi zakaj Ivanu Omanu uresničitev te ideje ni uspela.

Ivan Oman svojih svojih političnih nasprotnikov ni nikoli žalil. Imel je politične nasprotnike, ne pa sovražnikov, kar je tudi moje pomembno vodilo.

Vrniva se k polpretekli zgodovini, ki je rdeča nit najinega pogovora. Če je Muzejsko društvo Škofja Loka v preteklih letih naredilo veliko pri odstiranju zamolčanih poglavij polpretekle zgodovine, pa bi to težko rekli za njegovega "otroka", za Loški muzej. Zbirka, ki v muzeju predstavlja obdobje druge svetovne vojne je kljub novim odkritjem taka, kot je bila pred desetletji. Kako vi gledate nanjo?

Muzejsko društvo je pred vojno res ustanovilo Loški muzej, a zdaj formalnega vpliva na vodenje nima. Imenujemo samo enega člana sveta zavoda. Največji vpliv na imenovanje članov sveta in direktorja ima občinska oblast, kjer v Loki prevladujejo levo orientirane politične stranke. In posledice se vidijo tudi pri zbirki novejše zgodovine.

Nekdanji loški župan Igor Draksler mi je malo zatem, ko sem bil izvoljen za predsednika Muzejskega društva dejal: "Pri Loškem muzeju gre za to, kdo bo imel roko nad zgodovino." Takrat nisem čisto dobro razumel, kaj je hotel povedati, danes pa to globoko razumem.

Mesec dni nazaj sem si šel znova ogledat to zbirko. Dejansko gre za prikaz, kot je bil pripravljen pred 40, 50 leti. Še vedno recimo v njej najdemo "izdajalce". Ravno pred dnevi mi je naš odbornik Vincencij Demšar, ki je še pred osamosvojitvijo sodeloval pri postavitvi zbirke, dejal, da je želel takrat uporabiti izraz protirevolucionarji, pa mu tega niso dovolili. In dobili smo "belogardiste in izdajalce", ki so ostali do danes.

V Muzejskem društvu razmišljamo, da bi na Loški muzej naslovili pobudo, da se s to zbirko nekaj naredi. Ena od idej je celo, da se zbirka ohrani kot muzejski eksponat, kot pomnik takratne interpretacije zgodovine, obenem pa se z novimi dejstvi in sodobnim prikazom naredi novo zbirko.

Pa pri tem ne mislim samo na vojni, ampak tudi na povojni čas. V zbirki ni recimo nič o povojnih pobojih, pa so zelo zaznamovali loško področje. Ena velikih bolečin je tudi, da v Loškem muzeju ni nobenega prikaza osamosvojitve Slovenije.

[caption id="attachment_260652" align="aligncenter" width="660"] Aleksander Igličar med pasijonskimi romarji na cilju peš romanja iz Škofje Loke na Brezje.[/caption]

Za konec pa pojdiva malo dlje kot v polpreteklo zgodovino. Škofja Loka ima še eno dragocenost - Škofjeloški pasijon. Naslednje leto bo znova uprizoritev, ob 300. obletnici zapisa besedila Škofjeloškega pasijona. Kako vi osebno sodelujete pri ohranjanju te dediščine in kaj vam pasijon pomeni?

Škofjeloški pasijon je največji kulturni in duhovni biser Škofje Loke.

V njem mi je zelo zanimiv spokorniški vidik, kjer angeli neposredno nagovarjajo spokornike oziroma ljudstvo (beli angel govori s Kristusom, rdeči pa z ljudstvom). Videl sem že že okoli 15 pasijonov po Evropi in česa takega ni nikjer. Mislim, da se ti nagovori resno dotaknejo večine gledalcev, ki ob tem razmišljajo o svojem življenju, o tem, kako ga izboljšati.

Muzejsko društvo izdaja redno letno publikacijo Pasijonski doneski, ki je osrednja pasijonska revija v Sloveniji. Osebno pa sem bil zelo angažiran pri vpisu Škofjeloškega pasijona na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Ideja o vpisu je zrasla v pasijonskem gibanju v Škofji Loki v letih 2011, 2012. Slovenija tedaj ni imela še nobenega vpisa na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine in na začetku se je zato zdela ideja precej utopična. A slovenska kulturna politika se je takrat odločila aktivno podpreti kandidaturo. In leta 2016 nam je uspelo.

Tudi Škofjeloški pasijon je bil na nek način zamolčan. Njegova uprizoritev je uspela šele po demokratičnih spremembah v Sloveniji. Poznam kar nekaj ozadij prve uprizoritve konec 90. let prejšnjega stoletja. Določeni ljudje, ki so takrat zelo nasprotovali pasijonu in se osebno zelo angažirali, da ne bil izveden, so danes njegovi veliki zagovorniki.

Kmalu po vpisu na Unescov seznam sem izjavil, da smo s tem "zavarovali Škofjeloški pasijon pred samim seboj". Pred določenimi političnimi skupinami v Škofji Loki, ki še vedno niso zadovoljne, da se Škofjeloški pasijon uprizarja.