Mačehovski odnos do sakralne dediščine na Ministrstvu za kulturo

Med tem, ko se v zadnjem času na Ministrstvu za kulturo dogajajo nenavadne nostalgične geste, s katerimi ministrica vrača kip Tita na »svoje mesto«, obuja spomin na ustanovitev komunistične partije in ukinja Muzej slovenske osamosvojitve, pa ob slednjem manj opazno zanemarja še obsežnejši del našega izročila.

Z našim virom z ministrstva smo se pogovarjali o tem, koliko sredstev in pozornosti trenutno vodstvo pod ministrico Asto Vrečko posveča ohranjanju nepremične kulturne dediščine, ki je ponekod v Sloveniji v slabem stanju.

Veliko odrekanje sredstev za vzdrževanje

Z novo vlado in novim vodstvom na Ministrstvu za kulturo so precej spremenili znesek sredstev za namen vzdrževanja in obnove nepremične kulturne dediščine. Po nastopu trenutne vlade so na ministrstvu planirali proračunska sredstva za leti 2023 in 2024. Na postavki »spomeniki« so se za letos znižala od planiranih 5 milijonov, kar so na ministrstvu predvideli še v mandatu Vaska Simonitija, po novem na zgolj 1 milijon. Od preostalih štirih so vrnili postavki nazaj 1,15 milijona, ostanek pa je bil razdeljen v druge namene. Enako so za prihodnje leto s predvidenih 5 milijonov sredstva znižali na milijon, le da na postavko niso vrnili ničesar, saj so bili 4 milijoni v celoti razvrščeni drugam. Vzdrževalci spomenikov bodo tako ostali z zgolj 20 % sredstev zneska Simonitijeve uprave.

Znižala so se tudi planirana proračunska sredstva za leti 2023 in 2024 na postavki »Kulturni evro« za »spomenike v državni lasti«. Za letos so bili vzdrževalci prikrajšani za 1,1 milijona evrov in ostali z 1,4 milijona, naslednje leto pa so jim na ministrstvu napram prejšnjemu načrtu odvzeli 1,6 milijona evrov in prav tako pustili 1,4 milijona evrov. Sredstva, namenjena nedržavnim spomenikom Kulturnega evra sta zneska za leto 2023 in 2024 ostala enaka, kot že predvideno, in sicer 1,5 milijona evrov za letos in 1,7 milijona evrov za prihajajoče leto.

Tovrstna radikalna znižanja sredstev so pri njihovih oskrbovalcih spomenikov nepresenetljivo slabo sprejeta. Zlasti naj bi bili prizadeti verski objekti, vključno z nekaterimi cerkvami, za katere lokalna cerkev nima dovolj denarja.

Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju. Fotografija je simbolična. Foto: depositphotos.com

Stara praksa?

To pa se ne dogaja prvič. Naš vir je opozoril, da se je podobno dogajalo že v mandatu vlade Alenke Bratušek in ministrovanja dr. Uroša Grilca v letih 2013 in 2014, ko je proračunska sredstva namenjena spomeniškovarstvenim projektom »v enem dnevu« znižal s približno 7 milijonov na zgolj 350.000 evrov.

V času mandata dr. Grilca je bila po besedah sogovornika Slovenija edina država članica Evropske unije, ki z izgovorom, da »v zidove ne bomo vlagali sredstev« ni izkoristila spomeniškim obnovam namenjenih sredstev iz EU sklada. V tistem času je bilo tudi ukinjeno delovno mesto spomeniškega skrbništva. Po zaslugi ministrice mag. Julijane Bizjak Mlakar iz vlade Mira Cerarja so bila v času njenega mandata proračunska sredstva namenjena spomeniškovarstvenim projektom že v prvem letu podvojena, kar je sicer še vedno bilo bistveno manj kot pred Grilcem.

Proračunska sredstva, dodeljena spomeniškim varstvenim projektom, naj bi se približala dejanskim potrebam šele v prejšnjem mandatu pod vodstvom ministra Simonitija.

Ideologija v ozadju

Iz sledečih dejstev nam vir pojasni, da t. i. izrazito »levim vladam« kulturna dediščina in skrb zanjo ni blizu. Pove, da je ob menjavi vodstva Direktorata za kulturno dediščino bilo celo slišati komentarje: »Sedaj ne bomo več vlagali v gradove in cerkve«, kar se je dejansko izkazalo že s koncem leta ob izvršbi interventnih vlog za sakralne spomenike in so bila namenska proračunska spomeniška sredstva raje vrnjena v integralni proračun.

Nenaklonjenost trenutnega vodstva do spomeniškovarstvenih projektov, zlasti sakralnih, se je pokazala že v prvih mesecih prihoda na vodilne položaje. Zgovorna primera sta bila odsotnost predstavnikov kulturnega ministrstva ob odprtju prenovljene stavbe »proštija«, ki je spomenik državnega pomena z izjemno strokovno izvedbo razstave slovenske simbolike na Blejskem otoku. In prav tako abstinenca predstavnikov ministrstva na svečanem dogodku ob dokončanju statične sanacije zidov nekdanje samostanske cerkve in njene konservatorske izvirne »zastrešitve« v kartuzij Žiče, ki je prav tako prvovrsten spomenik državnega pomena.

Da je sakralna dediščina »nepomembna« v očeh in strategiji sedanjega vodstva kulturnega ministrstva zgovorno priča tudi dejstvo, da je bilo skrbnikom posameznih tovrstnih spomeniškovarstvenih projektov nekajkrat onemogočena udeležba na slovesnostih ob dokončanju konservatorsko restavratorskih obnovitvenih del.

Po besedah našega sogovornika je zelo očitna razlika v odnosu do kulturne dediščine med »pomladnimi« in »levimi« vladami. Ker je slednjih več, so to pozna pri vzdrževanju vsaj nekaterih objektov, ki so v slabem stanju. Namiguje se tudi na kristjanofobijo, saj tako s poveličevanjem in vračanjem v prejšnje čase, kot tudi z odrekanjem dediščine, ki jo je krščanstvo in krščanski svet pustilo za sabo.

Kako bo s sredstvi v naslednjih mandatih bo jasno v prihodnjih letih, a vse več žaljivih grafitov po cerkvah, tudi tistih zaščitenih, ki spremlja manjšanje sredstev za njihovo obnovo, nakazuje na ideološko omejen pogled na dediščino in iz nje izhajajoče vrednote.