Kremeljski demonstracijski prikaz moči pred jesenskimi volitvami

Z upadom podpore ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in njegovi stranki Enotna Rusija, se zdi, da ruske oblasti pred prihajajočimi jesenskimi volitvami v državno dumo zavzemajo na več področjih brezkompromisna stališča. Mnoga izmed teh sovpadajo tudi s slabšim odnosom z Evropsko unijo (EU). Podobno je dejal tudi Josep Borrell, visoki predstavnik EU za zunanjo politiko v oceni, da ruske oblasti namerno poglabljajo konfrontacijo z Zahodom.

450-članski sklic spodnjega doma ruskega parlamenta ima v ruskem političnem sistemu pomembno vlogo. Ravno glasovalni manevri znotraj Dume so omogočili Putinu, da se je na oblasti obdržal vrsto let. Zadnjemu takemu smo bili priča meseca marca, ko so mu s potrditvijo ustavnih sprememb omogočili vladanje vse do leta 2036, s čimer bo verjetno prehitel dosedanjega evropskega rekorderja Aleksandra Lukašenka.

Z vidika politične moči zatorej ni nepomembno, kdo obvladuje večino. Putin je v zadnjem času šibkejši, kot deluje navzven, saj trenutno njegovo stranko podpira le dobra četrtina volivcev. Zato je na trenutke nepredvidljiv, saj mora na vsak način najti pot, kako podporo dvigniti.

Putin je v zadnjem času šibkejši, kot deluje navzven, saj trenutno njegovo stranko podpira le dobra četrtina volivcev. Zato je na trenutke nepredvidljiv, saj mora na vsak način najti pot, kako podporo dvigniti.

Prvi spor: Navalni

Največjo težavo na notranjepolitičnem parketu predstavlja Aleksej Navalni. Po dosedanji praksi se je Putin tekmecev enostavno znebil, kar pa mu v tem primeru ni uspelo. Kljub temu, da je bil zastrupljen in je v zaporu odstranjen od aktualnega političnega dogajanja, je še vedno de facto najučinkovitejši opozicijski voditelj. Njegovi videi o korupciji Putinovega omrežja dobro resonirajo z volivci, protesti proti njegovi aretaciji so bili največji v zadnjem desetletju.

Dodaten trn v peti Putinu predstavlja jasno izražena podpora Navalnemu s strani Evropskega parlamenta. Evropski poslanci so (na trenutke presenetljivo odločno) s prepričljivo večino sprejeli vrsto resolucij o nedopustnem ravnanju ruskih oblasti in pozvali države članice k uvedbi sankcij. Ravno zaradi neposrednosti poslancev smo v zadnjem času priča diplomatskemu ping pongu s prepovedmi vstopa nekaterih visokih diplomatov, saj je te glasove treba omejiti ali banalizirati. Mednje lahko denimo prištejemo prepoved vstopa v Rusijo predsedniku evropskega parlamenta Sassoliju. Ta realne moči pri izvajanju evropske zunanje politike nima in gre bolj za PR akcijo ruskih oblasti, ki je namenjena nagovarjanju domače politične javnosti.

Drugi spor: iskanje zunanjega sovražnika

Tu preidemo na drugi moment, ki bi lahko dvignil Putinu podporo - na bujenje ruskega patriotizma. Nanj dobrohotno vpliva iskanje zunanjih sovražnikov. Ni naključje, da se je Krim zgodil ravno v času velikih ekonomskih težav v Rusiji. Podobno danes, ko so Rusi na meji z Ukrajino nakopičili več kot 100.000 vojakov, obenem pa 200.000 rusko govorečim Ukrajincem podelili državljanstva. Verjetna strategija je, da želijo sprožiti pretiran odziv Ukrajine skozi serijo provokacij, s čimer bi Putin pridobil legitimnost posredovanja. Kot velikemu rešitelju »zatiranih Rusov« bi mu posledično narasla podpora.

Verjetna strategija je, da želijo sprožiti pretiran odziv Ukrajine skozi serijo provokacij, s čimer bi Putin pridobil legitimnost posredovanja.

Ob vsem tem je logično, da si EU ob svojih mejah ne želi nikakršne destabilizacije, saj bi ta lahko ogrozila na trenutke ranljiv ustoj evropske ureditve. Za ilustracijo, Ukrajina je od Slovenije oddaljena le 2 mejna prehoda, če potujemo po cesti. Vendarle pa je pri Ukrajini največ odvisnega od ameriškega predsednika Bidna, za katerega pa še ni popolnoma jasno, kakšno pot bo ubral. Glede na lobistične stike njegovih družinskih članov v preteklosti lahko sklepamo, da bo bolj naklonjen Ukrajini.

Tudi sicer pa so teorije zarote, da skuša Zahod na vsak način ogroziti obstoj Rusije, stalnica ruske politike. Pri potrjevanju le-teh pa veliko vlogo igrajo provokacije. Takim smo bili priča na Češkem in v Bolgariji, ko so ruski operativci v zrak metali skladišča orožja, potem pa s prstom kazali na omenjeni »grdi« državi, ko sta izgnali njihove diplomate.

Plin

Za Rusijo velja, da je lahko biti predsednik, ko je cena plina visoka. Če cena pada oziroma se dobava zmanjšuje, Rusija postane ekonomsko obskurna: ekonomsko gledano na ravni Italije oziroma malenkost več kot Španije. Zato je ekonomska navezava na EU izrednega pomena. Če bi EU v svojih ravnanjih mislila resno, ne bi mencala s sankcijami, ki ne zaležejo, temveč bi denimo ustavila izgradnjo Severnega toka 2. To oboji dobro vedo ter se šahovsko držijo v pat poziciji.

Julija 2009 so nekateri vzhodnoevropski voditelji, med njimi Václav Havel in Lech Wałęsa, napisali odprto pismo, v katerem so naslovili odnose z Rusijo. V njem so izrazili željo, da bi Moskva končno v polnosti priznala njihovo suverenost ter svoje agende iz 19. stoletja ne bi izvrševala z modernimi taktikami in metodami. Verjetno bi bila Rusija tega obrata bolj sposobna ob predpostavki večje zavezanosti k demokraciji, kjer bi močnejšo vlogo svetilnika odigrala ravno EU. Tako bi lahko skupaj iskali učinkovite odgovore na svetovne izzive prihodnosti. Seveda pa je to mogoče le ob predpogoju, da EU najprej uredi nekatere pereče probleme doma.