Končno dobivamo evropsko Srbijo?

Nedavno sta srbski predsednik Aleksandar Vučić in kosovski premier Albin Kurti podpisala sporazum o normalizaciji odnosov med državama. Čeprav je bila poteza pospremljena z dobro mero skepticizma, bi lahko šlo za prelomen zgodovinski trenutek, ki bo mogoče tlakoval pot k stabilizaciji celotnega Balkana.

Voditelja sta podpisala nekakšno namero o tem, da se sploh začneta pogovarjati o realnih problemih. Zgodilo se ni še nič šokantnega, položila sta le prvi kamen na dolgi in mučni poti k mirnejši in svetlejši prihodnosti nemirne regije. Kaj se lahko na tej poti še zgodi, nihče ne ve točno, bistveni pa sta dve vprašanji: ali bo Srbija priznala Kosovo in ali bo (oziroma je že) stopila ne evropsko pot.

Sporazum je s podporo ZDA skovala EU in, kot ta zagotavlja, (še) ni nobenega govora o priznanju Kosova. V tej fazi bi bilo o tem preveč tvegano govoriti, a dejstvo je, da se bo Srbija z implementacijo predvidenih administrativnih postopkov tudi na deklarativni ravni postopoma odrekla oblasti nad Kosovom. Gre za drugo plat istega kovanca: ni potrebno, da samostojnost Kosova potrdi srbski parlament, najverjetneje bo Srbija to dejstvo sprejela oziroma "potrdila" z upoštevanjem administrativnih dogovorov. Marsikje, tudi na Balkanu, se je v preteklosti že dogajalo, da meja ni določala politika, ampak birokracija.

Kosovo kot pojem tako ostaja Srbom simbolnega pomena, "lastniške pravice" nad njim pa ne bodo mogli več uveljavljati. Tudi če Kosovo v preteklosti ne bi razglasilo samostojnosti in bi ostalo v okvirih Srbije, bi se ta zagotovo soočala z velikimi notranjimi medetničnimi trenji in posledično oboroženimi konflikti, ločitev entitet pa prinaša potencialno osnovo za trajen mir.

Kosovo kot pojem tako ostaja Srbom simbolnega pomena, kar je prav, "lastniške pravice" nad njim pa ne bodo mogli več uveljavljati.

Vučić za Zahod, Srbi pa ...

Najpomembnejši vidik dogodka pa ni status Kosova, pač pa geostrateški pomen nastajajoče (počasi, pa vendarle) evropske Srbije. Nekateri skeptični opazovalci sicer menijo, da ne glede na to, kaj Vučić podpiše, bo še vedno nadaljeval s politiko sedenja na treh stolih (evropskem, ruskem in kitajskem), a kljub vsemu nekateri prejšnji signali z njegove strani kažejo, da je njegova vizija bolj naklonjena Zahodu. Vsaj trenutno; na Balkanu ne smemo ničesar jemati "zdravo za gotovo".

Tako je že pred časom, ko je kot ruski proxy z netenjem oboroženega konflikta v BiH grozil vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik, Vučić zagotavljal ameriškemu vodstvu, da bo, če bo potrebno, sam sodeloval pri odstranitvi slednjega. Nedavno pa je izjavil, da ga je Zahod, predvsem Nemci, pa tudi Francozi, pritisnil ob steno. Priznal je, da se bo o kosovski tematiki treba začeti odkrito pogovarjati, ter namignil, da bo treba popustiti Zahodnjakom.

V resnici so ga ti pričakali s palico in korenčkom: ali Srbija normalizira odnose s Kosovom in bo deležna evropskih milijard (večina od 4,4 milijarde evrov tujih investicij v Srbijo leta 2022 je prišla iz držav članic) ali pa se bodo investicije ustavile. Upam si celo trditi, da je za Vučićevo vse bolj prozahodno držo v veliki meri zaslužen prav Kurti, ki ga je s svojim stalnim izzivanjem dobesedno prisilil, da začne težave reševati celostno. Edini partner, ki lahko zagotovi dolgoročno stabilnost, pa je trenutno navezava EU-NATO. Geografija je pač neizprosna in kot alternativa diplomaciji je ostala zgolj eskalacija nove vojne, ki si je nihče ne želi.

Srbija je eden odločilnih faktorjev za stabilnost jugovzhodne Evrope, in njeno stanje lahko vpliva na celoten kontinent.

Živeli bi z Zahodom, ljubili pa Rusijo

Srbija je eden odločilnih faktorjev za stabilnost jugovzhodne Evrope in njeno stanje lahko vpliva na celoten kontinent. Zahod je zato pritisnil nanjo, ker se mu je začelo krepko muditi, saj sta druga dva interesenta za prevlado nad to državo, Rusija in Kitajska, začela pridobivati vpliv.

Ravno zato, ker je v veliki meri obkrožena z državami članicami evroatlantskih povezav, Zahod v strateški tekmi ne more dopustiti, da bi na njegovem dvorišču konkurenca pripravljala odlično izhodišče za svoje delovanje in destabilizacijo soseščine. S tega vidika je edina logična poteza Srbijo čim prej priključiti, preden to stori kdo drug.

Verjamem, da Vučić kot državnik vse do sedaj povedano razume in se zaveda, da je tudi za Srbijo tako začrtana prihodnost najboljša. A na njegovo žalost večina Srbov ne misli tako. Njegovim korakom po evropski poti se odločno zoperstavlja javno mnenje, ki Zahod dojema kot nekaj slabega, Rusijo, na primer, pa kot nekaj dobrega.

Javno mnenje po raziskavah srbskega Demostata kot najpomembnejšega zunanjepolitičnega partnerja vidi Rusijo (40 %), nato EU (30 %), takoj za njo pa Kitajsko (24 %). Skoraj dve tretjini vprašanih tako favorizira največje nasprotnike EU, ne glede na to, da je ravno ta njihov največji trgovinski partner. To kontradikcijo je lepo orisal nek srbski spletni komentator, ki je zapisal, da bi vsi Srbi pljuvali po Zahodu, bi pa vsi tam živeli in imeli dobre plače. V Rusijo verjetno ne želi nihče, čeprav jo imajo radi ...

Če smo že pri naklonjenosti, ruska "ljubezen" do "bratov" sega zgolj in samo do tam, do koder sega njihov interes. Kaj Rusi storijo z "brati", ki se temu interesu ne podredijo, trenutno najbolje vedo Ukrajinci, in v odnosih Rusija-Srbija ne gre za nikakršno enakovredno partnerstvo v smislu "nas i Rusa ima ..." Gre za vazalstvo nekomu, ki razen energentov in represije ni zmožen ponuditi ničesar. Si Srbi tega resnično želijo?

Kakorkoli, podpis potencialno prelomnega sporazuma nam osvetljuje nekaj bistvenih dejstev: srbsko vodstvo na tihem priznava, da je opustilo težnje po Kosovu, obenem pa se vse bolj trudi sodelovati z evroatlantskim prostorom. S srednje- in dolgoročnega vidika evropsko Srbijo zaradi interesov Rusije in Kitajske nujno potrebujemo, veliko oviro pa predstavlja izrazito protizahodno srbsko javno mnenje.

Temelji so položeni, a čaka nas še dolga in verjetno trnava pot do dolgoročno stabilnega Balkana.