Kompliment ali nadlegovanje?

Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

V zadnjih letih smo priča hitrim spremembam družbenih norm tudi na področju medsebojnega komuniciranja. Ker nisem več rosno mlada, dobro vem, da je danes tisto, kar je bilo včasih sprejemljivo in pogosto celo zaželeno, pogosto predmet ostrih kritik – zlasti na družabnih omrežjih. 

Komplimenti, ki s(m)o jih nekoč razumeli kot izraz prijaznosti in občudovanja, so se te dni znašli v središču vročih razprav o njihovi primernosti, ki se tiče spoštovanja osebnih meja. 

Uporabnica platforme X je sprožila buren odziv zaradi svojega ogorčenja nad dogodkom iz neke trgovine, kjer je na blagajni starejši moški luštni, mladi prodajalki dejal: »Ampak morm pa rečt, da postavo pa mate.« Komentatorka je bila prepričana, da je takšna pripomba neprimerna in celo žaljiva.  

Živimo v času, ko je zelo težko biti svoboden. Skoraj nemogoče je, da bi odločali, ravnali, sočustvovali, jedli, pili, se ljubili, govorili, predvsem pa razmišljali po lastni pameti, občutkih, željah in prepričanjih! Malodane vse, kar mislimo, da smo, je oblikovano in dirigirano nekje od zunaj. Kaže, da tudi odnos do komplimentov. Mediji, različne vplivnice, celo tako imenovana stroka, nam že leta perejo možgane s tem, kaj moški sploh še lahko reče ženski. Zgodi se, da je narobe že, če jo pogleda, se ji nasmehne! Bi ga sredi ulice na mestu linčali, če bi za dekletom, ki švigne mimo, zažvižgal in vzneseno zaklical: »Matr ima tale dobre noge!« V starih časih bi se dekle obrnilo, se nasmehnilo, morda bi reklo, ej, kakšen tepec si, in odhitelo naprej, danes bi fanta prijavilo policiji zaradi (spolnega) neprimernega nadlegovanja.  

Dedki in babice 

Starejši še pomnimo, da se je nekoč večina ljubezni začela s komplimenti. Tudi ljubezen med vašim očetom in mamo. Babico in dedkom. Res smo imeli srečo, da nismo živeli v lesenih časih! V času pred drugo svetovno vojno predniki niso izražali čustev na način, kot je v navadi danes. Eden od dokazov, da to drži, je tudi besedna zveza »ljubim te«, ki v praksi ni nikoli zaživela, (p)ostala je zgolj literarna. So si pa zato, ker primernega izrazoslovja ni bilo, izkazovali čustva z drobnimi dejanji. Recimo: fant je prinesel dekletu lectovo srce.  

Vir: Shutterstock

Ko sem kot dijakinja delala v Alpini, se spomnim enega, ki je svoji simpatiji zmeraj prenašal težke, lesene zaboje sem in tja. Mož je ženi pomagal zavezati ruto pod brado. Namesto nje je na skrivaj obesil plenice. Pobožal jo je po licu ali roki ... Marsikaj se je spremenilo (spomnite se na Linhartovo Županovo Micko), ko so v slovenski prostor vdrli nemški lizuni, ki so s komplimenti znali osvajati neuke, preproste Micke. Dekleta so jih sicer zmeraj rada slišala, a so postala zaradi njih bolj previdna.  

Mož je ženi pomagal zavezati ruto pod brado. Namesto nje je na skrivaj obesil plenice. Pobožal jo je po licu ali roki ... 

Kje je meja?  

Zgodovinsko gledano so bili komplimenti na račun videza nekaj vsakdanjega in pogosto obravnavani kot pozitivna gesta. Ko sem delala na banki, mi je nek starejši gospod pogosto na skrivaj izročil listek, na katerem je pisalo: »Lepi ste!« Kadar ga srečam na cesti, pa je že ves betežen, se sama pri sebi še zmeraj nasmehnem. Danes mnoge ženske menijo, da so komplimenti na račun fizičnega videza, zlasti če prihajajo od neznancev ali v nepričakovanih situacijah, vsiljivi in neprimerni. 

Tudi podatki iz raziskav podpirajo takšno razmišljanje: leta 2020 je bila v ZDA med mladimi izvedena študija, ki je pokazala, da se več kot 60 odstotkov udeleženk počuti neprijetno, ko prejmejo kompliment od neznanca. S podobno raziskavo so leta 2021 v Veliki Britaniji prav tako prišli do osupljivih podatkov: 47 odstotkov žensk je menilo, da so pripombe o videzu v delovnem okolju neprimerne, ne glede na to, ali prihajajo od sodelavcev ali strank. 

Ključna razlika med komplimentom in neprimerno pripombo je pogosto v namenu in kontekstu. Kompliment je lahko dobronameren, a če je nepričakovan, vsiljiv ali preveč oseben, lahko povzroči nelagodje. Poleg tega se mnogi danes sprašujejo, zakaj bi moralo biti žensko telo nekaj, kar je treba ocenjevati? Razumljivo je, da se moški v odnosu do žensk počutijo negotovo. Kdaj sploh lahko pohvalijo zunanji videz svoje izbranke ali katere koli ženske, ne da bi tvegali, da jih bodo imele za vsiljive ali celo žaljive? 

Vir: Pixabay
Ključna razlika med komplimentom in neprimerno pripombo je pogosto v namenu in kontekstu. 

Stoletje dveh skrajnosti

stoletje je postalo stoletje dveh skrajnosti, ki ju, milo rečeno, ne razumem. Po eni strani so malodane vsi, ki se v Sloveniji imajo za »napredne in osveščene«, zgražajo zaradi čisto običajnih komplimentov iz moških ust. Po drugi strani pa taisti posamezniki na družabnih omrežjih sramežljivo molčijo, denimo ob grozljivi novici, da so talibani sprejeli nov zakon s 35 členi o ženskih pregrehah in vrlinah. Ta med drugim pravi: »Kadar koli odrasla ženska iz nuje zapusti svoj dom, je dolžna zakriti svoj glas, obraz in telo.«

Res škoda, da mame niso povedale hčeram, da se je, ko so bile mlade, večina ljubezni začela s komplimenti. Z vročimi, zaljubljenimi pogledi. Z nehotenimi dotiki. S srčki, vrezanimi v drevesna debla in usnjene avtobusne sedeže. Z »Zofka, rad te imam!« napisom pred vhodnimi vrati na gimnazijo. Sprašujem se, koliko so se sploh pogovarjale s svojimi hčerami, da so danes nemočne in šibke že, ko vidijo neznane moške, ki se jim prijazno nasmehnejo in jih, bognedaj, celo ogovorijo s komplimenti? 

Nekdo je na X, verjetno v jezi, zapisal, da imajo ženske danes, rečeno v prispodobi, raje vole kot bike. Hkrati pa jamrajo, da ni več pravih moških, na katere bi se lahko oprle.  

Nekoč bi – morda – že omenjeni moški iz trgovine dotično prodajalko morda še dvakrat, trikrat obiskal in ji vsakič rekel nekaj lepega, potem bi jo povabil na kavo, v kino, na zmenek, čez kakšnega pol leta pa bi že pristala v postelji. In to brez uporabe radiatorja. Le v strastnem, živahnem objemu, ki bi ga do jutra ponovila vsaj še nekajkrat. 

Zgodovinsko gledano so bili komplimenti na račun videza nekaj vsakdanjega in pogosto obravnavani kot pozitivna gesta. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 164. str. 48-49.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike