Koalicijski pljunek na slovensko solidarnost

Foto: Bor slana, STA


Solidarnost je lepa in plemenita beseda. Politiki jo nadvse radi uporabljajo, saj se res lepo sliši. Živimo v državi, katere sistem temelji na solidarnosti. Tisti, ki zaslužijo več, plačajo v naš skupni fond, iz katerega dobi vsak po potrebi, več, in tisti, ki zaslužijo manj, plačajo manj.

Nič ni narobe s to solidarnostjo. Tudi s prisilno solidarnostjo ne, ki jo izvaja država preko svojega davčnega sistema. Nenazadnje niso vsi ljudje razumni, pošteni in tudi ne solidarni. Tako je prav in tako smo se dogovorili. Dokler seveda solidarnost ostaja pravična.

Nepravična solidarnost


Prisilna solidarnost na državni ravni je pogosto nepravična. In čeprav naši dežurni populisti radi prikazujejo ravno nasprotno sliko, je nepravična predvsem do tistih z visokimi dohodki, saj jim pobere nesorazmerno visok delež. Tako visok, da najsposobnejši odhajajo in investitorji ne prihajajo. To je za državo in državljane slabo. Ni pa slabo za populiste.

Neodgovorno je, da se solidarnost zlorablja za manipulacijo z nevednimi državljani. Vse od zadnje mini davčne reforme na tedenski ravni poslušamo razna populistična zgražanja, da je reforma zanič, ker delavcu na minimalcu ostane par € več, delavcu z višjo plačo pa pač sorazmerno več. In to naj ne bi bilo pravično oz. bi se moral prvi delavec počutiti nekako opeharjenega, ker je drugemu delavcu ostalo več.

Je drugi delavec prvemu kaj vzel? Ali prvi drugemu kaj dal? Ne, prvi delavec je vsak mesec dal v skupno malho par deset € dohodnine, drugi pa par sto ali tisoč (odvisno od višine prihodka). Zato jima po znižanju davka tudi ostane različna vsota. Je to res nepravično? Ko drugi delavec plačuje neprimerljivo več od prvega, je to prav in pravično, ko pa se davek malenkost zniža in drugemu delavcu ostane več kot prvemu, ker je pač plačeval več, pa je to naenkrat nepravično. Je to še prebavljiv populizem?

Ste vedeli, da v Sloveniji 7 % ljudi z najvišjimi plačami prispeva 48 % vse dohodnine?

Osnovni problem slovenske solidarnosti


Ni problem prisilna solidarnost. Tudi ni glavni problem, da tisti z več plačujejo nesorazmerno več; vsak sposoben in ustvarjalen človek ve, da je prav, da odstopi del svojega tudi tistim, ki jim ni uspelo v isti meri kot njemu. Tistim, ki te velikodušnosti ne premorejo naravno, k njej pomaga država. Nenazadnje tudi sam koristi to skupno dobro. To ni sporno. Sporna pa je:

Demonizacija najbolj solidarnih


Namesto da bi tistim, ki plačujejo glavnino našega skupnega fonda, rekli: "hvala lepa, ste pomemben del naše družbe, sistem delate vzdržen in ženete gospodarstvo naprej, brez vas bi bili tretjerazredna država …" Ne, za njimi raje pljunemo, vsak politik jih za svoje politične točke porine v gnoj, vsak »neodvisni« novinar jih prikaže kot zlobne kapitaliste ...

https://twitter.com/ZigaTurk/status/1527521650383720448?ref_src=twsrc%5Etfw

Da ne bo pomote, ne govorimo o pravih bogataših, ki so svoje milijarde že davno preselili v tujino in davke plačujejo tam, kjer je zanje najbolj ugodno, tukaj pa pametujejo o solidarnosti, medtem ko novinarji navdušeno kimajo. Govorimo o več deset tisočih podjetnikih, ki delajo vsak dan dvojni delavnik, o prizadevnih zaposlenih, ki prinašajo takšno dodano vrednost, da jih je nekdo pripravljen plačati nadpovprečno ... na enega pokvarjenega podjetnika pride sto poštenih, ki garajo in brez pompa prispevajo glavnino proračuna.

Demoniziranje tistih, ki v zelo veliki večini trdo delajo in so leta vlagali v svoje znanje in sposobnosti, in populistično podpihovanje tistih, ki delajo (iz različnih razlogov, ker trg je načeloma odprt za vse!) za minimalno plačo in imajo za najmanjši vložek od našega solidarnostnega sistema največ, je neodgovorno in hinavsko. Nekdo te delavce izkorišča za svoje politične točke, jih dela za žrtve in s tem ohranja status quo, ki njemu in njegovim odgovarja ter preprečuje gospodarski razvoj države, ki bi edini zanesljivo vsem delavcem, ki želijo delati, lahko ponudil boljše plače in boljše pogoje dela.
Denarja, ki ga vsi plačujemo v proračun, so populisti, ki najraje pljuvajo po tistih, ki plačujejo največ, praviloma obilno deležni.

Ne kapitalist, populist je sovražnik solidarnosti


Denarja, ki ga vsi plačujemo v proračun, so populisti, ki najraje pljuvajo po tistih, ki plačujejo največ, praviloma obilno deležni.

Res je, obstaja sovražnik blaginje in napredka, sovražnik delavcev s podpovprečno plačo. Vendar to ni neki zlobni kapitalist, ampak je populist, ki naklada o solidarnosti, laže in hoče tistim, ki že zdaj dajo največ, vzeti še več in pri tem drži svoj žep na široko odprt.

Kot zanimivost; nikoli niso problem ljudje, ki so do premoženja prišli v državnih službah. Tam je argument, da je vrhunskega menedžerja pač treba vrhunsko plačati, povsem zdržen. Državna firma posluje dobro (kako ne bi, če prodaja nujno potrebno surovino, ima zagotovljeno tržišče in vrhunskega-»našega« menedžerja?) in za navadnega delavca nepredstavljivo visoka nagrada ni problem. To nam pove vse o preproščini povprečnega slovenskega »neodvisnega« novinarja in o dvoličnosti slovenskih populističnih politikov in sindikalistov.


Trenutne grožnje z višjimi davki, dejstvo, da še vedno nimamo socialne kapice, ki bi najbolj sposobne in investitorje motivirala, da bi prišli in ostali v Sloveniji … niso glavni problem. So le simptom bolezni, za katero trpi naš narod. Izvorna bolezen je bolan odnos do sposobnih, uspešnih, ustvarjalnih … povprečen Slovenec jih ne vidi kot motor in gonilo našega gospodarstva, kot zagotovilo sedanje in prihodnje blaginje, pač pa kot nekoga, ki je njemu osebno nekaj vzel in je posredno ali neposredno kriv, da on sam ne prosperira. To mu dnevno servirajo mainstream mediji in politiki, ki so se po večinski volji volivcev pravkar povzpeli na oblast.
Pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke davke in politične populiste, tudi ne skozi nova ministrstva, temveč skozi prijazno podjetniško okolje

Pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke davke in politične populiste, tudi ne skozi nova ministrstva, temveč skozi prijazno podjetniško okolje. Blaginja, napredek, razvoj, visoka minimalna plača in predvsem čim manj minimalnih plač, je produkt razvoja, ki ga prinesejo podjetniki, zaposleni z visoko dodano vrednostjo in pametni ukrepi politike.

Končajmo z ugotovitvijo, da je solidarnost pri nas močno zlorabljen pojem in da jo najbolj ruši populizem tistih, ki jim ni v prvi vrsti za blaginjo in napredek ljudi, ampak predvsem za oblast in lasten žep in da za ta cilj ne potrebujejo zadovoljnih, neodvisnih in dobro plačanih državljanov. Pravzaprav ravno obratno. Potrebujejo nezadovoljne državljane in poln proračun.

Dobro uhojena pot do takega stanja je umetnost manipulacije, ki prikaže tistega, ki jih plačuje največ, kot grešnega kozla za vse težave tistega, ki jih plačuje malo ali nič. Žalostno je, da jih veliko še vedno hodi po tej poti in da mnogi še vedno bolj verjamejo tistim, ki jim populistično pihajo na dušo, kot pa dejstvom, številkam in resničnemu stanju.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike