Koalicijski pljunek na slovensko solidarnost

Foto: Bor slana, STA

Solidarnost je lepa in plemenita beseda. Politiki jo nadvse radi uporabljajo, saj se res lepo sliši. Živimo v državi, katere sistem temelji na solidarnosti. Tisti, ki zaslužijo več, plačajo v naš skupni fond, iz katerega dobi vsak po potrebi, več, in tisti, ki zaslužijo manj, plačajo manj.

Nič ni narobe s to solidarnostjo. Tudi s prisilno solidarnostjo ne, ki jo izvaja država preko svojega davčnega sistema. Nenazadnje niso vsi ljudje razumni, pošteni in tudi ne solidarni. Tako je prav in tako smo se dogovorili. Dokler seveda solidarnost ostaja pravična.

Nepravična solidarnost

Prisilna solidarnost na državni ravni je pogosto nepravična. In čeprav naši dežurni populisti radi prikazujejo ravno nasprotno sliko, je nepravična predvsem do tistih z visokimi dohodki, saj jim pobere nesorazmerno visok delež. Tako visok, da najsposobnejši odhajajo in investitorji ne prihajajo. To je za državo in državljane slabo. Ni pa slabo za populiste.

Neodgovorno je, da se solidarnost zlorablja za manipulacijo z nevednimi državljani. Vse od zadnje mini davčne reforme na tedenski ravni poslušamo razna populistična zgražanja, da je reforma zanič, ker delavcu na minimalcu ostane par € več, delavcu z višjo plačo pa pač sorazmerno več. In to naj ne bi bilo pravično oz. bi se moral prvi delavec počutiti nekako opeharjenega, ker je drugemu delavcu ostalo več.

Je drugi delavec prvemu kaj vzel? Ali prvi drugemu kaj dal? Ne, prvi delavec je vsak mesec dal v skupno malho par deset € dohodnine, drugi pa par sto ali tisoč (odvisno od višine prihodka). Zato jima po znižanju davka tudi ostane različna vsota. Je to res nepravično? Ko drugi delavec plačuje neprimerljivo več od prvega, je to prav in pravično, ko pa se davek malenkost zniža in drugemu delavcu ostane več kot prvemu, ker je pač plačeval več, pa je to naenkrat nepravično. Je to še prebavljiv populizem?

Ste vedeli, da v Sloveniji 7 % ljudi z najvišjimi plačami prispeva 48 % vse dohodnine?

Osnovni problem slovenske solidarnosti

Ni problem prisilna solidarnost. Tudi ni glavni problem, da tisti z več plačujejo nesorazmerno več; vsak sposoben in ustvarjalen človek ve, da je prav, da odstopi del svojega tudi tistim, ki jim ni uspelo v isti meri kot njemu. Tistim, ki te velikodušnosti ne premorejo naravno, k njej pomaga država. Nenazadnje tudi sam koristi to skupno dobro. To ni sporno. Sporna pa je:

Demonizacija najbolj solidarnih

Namesto da bi tistim, ki plačujejo glavnino našega skupnega fonda, rekli: “hvala lepa, ste pomemben del naše družbe, sistem delate vzdržen in ženete gospodarstvo naprej, brez vas bi bili tretjerazredna država …” Ne, za njimi raje pljunemo, vsak politik jih za svoje politične točke porine v gnoj, vsak »neodvisni« novinar jih prikaže kot zlobne kapitaliste …

Da ne bo pomote, ne govorimo o pravih bogataših, ki so svoje milijarde že davno preselili v tujino in davke plačujejo tam, kjer je zanje najbolj ugodno, tukaj pa pametujejo o solidarnosti, medtem ko novinarji navdušeno kimajo. Govorimo o več deset tisočih podjetnikih, ki delajo vsak dan dvojni delavnik, o prizadevnih zaposlenih, ki prinašajo takšno dodano vrednost, da jih je nekdo pripravljen plačati nadpovprečno … na enega pokvarjenega podjetnika pride sto poštenih, ki garajo in brez pompa prispevajo glavnino proračuna.

Demoniziranje tistih, ki v zelo veliki večini trdo delajo in so leta vlagali v svoje znanje in sposobnosti, in populistično podpihovanje tistih, ki delajo (iz različnih razlogov, ker trg je načeloma odprt za vse!) za minimalno plačo in imajo za najmanjši vložek od našega solidarnostnega sistema največ, je neodgovorno in hinavsko. Nekdo te delavce izkorišča za svoje politične točke, jih dela za žrtve in s tem ohranja status quo, ki njemu in njegovim odgovarja ter preprečuje gospodarski razvoj države, ki bi edini zanesljivo vsem delavcem, ki želijo delati, lahko ponudil boljše plače in boljše pogoje dela.

Denarja, ki ga vsi plačujemo v proračun, so populisti, ki najraje pljuvajo po tistih, ki plačujejo največ, praviloma obilno deležni.

Ne kapitalist, populist je sovražnik solidarnosti

Denarja, ki ga vsi plačujemo v proračun, so populisti, ki najraje pljuvajo po tistih, ki plačujejo največ, praviloma obilno deležni.

Res je, obstaja sovražnik blaginje in napredka, sovražnik delavcev s podpovprečno plačo. Vendar to ni neki zlobni kapitalist, ampak je populist, ki naklada o solidarnosti, laže in hoče tistim, ki že zdaj dajo največ, vzeti še več in pri tem drži svoj žep na široko odprt.

Kot zanimivost; nikoli niso problem ljudje, ki so do premoženja prišli v državnih službah. Tam je argument, da je vrhunskega menedžerja pač treba vrhunsko plačati, povsem zdržen. Državna firma posluje dobro (kako ne bi, če prodaja nujno potrebno surovino, ima zagotovljeno tržišče in vrhunskega-»našega« menedžerja?) in za navadnega delavca nepredstavljivo visoka nagrada ni problem. To nam pove vse o preproščini povprečnega slovenskega »neodvisnega« novinarja in o dvoličnosti slovenskih populističnih politikov in sindikalistov.

Trenutne grožnje z višjimi davki, dejstvo, da še vedno nimamo socialne kapice, ki bi najbolj sposobne in investitorje motivirala, da bi prišli in ostali v Sloveniji … niso glavni problem. So le simptom bolezni, za katero trpi naš narod. Izvorna bolezen je bolan odnos do sposobnih, uspešnih, ustvarjalnih … povprečen Slovenec jih ne vidi kot motor in gonilo našega gospodarstva, kot zagotovilo sedanje in prihodnje blaginje, pač pa kot nekoga, ki je njemu osebno nekaj vzel in je posredno ali neposredno kriv, da on sam ne prosperira. To mu dnevno servirajo mainstream mediji in politiki, ki so se po večinski volji volivcev pravkar povzpeli na oblast.

Pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke davke in politične populiste, tudi ne skozi nova ministrstva, temveč skozi prijazno podjetniško okolje

Pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke davke in politične populiste, tudi ne skozi nova ministrstva, temveč skozi prijazno podjetniško okolje. Blaginja, napredek, razvoj, visoka minimalna plača in predvsem čim manj minimalnih plač, je produkt razvoja, ki ga prinesejo podjetniki, zaposleni z visoko dodano vrednostjo in pametni ukrepi politike.

Končajmo z ugotovitvijo, da je solidarnost pri nas močno zlorabljen pojem in da jo najbolj ruši populizem tistih, ki jim ni v prvi vrsti za blaginjo in napredek ljudi, ampak predvsem za oblast in lasten žep in da za ta cilj ne potrebujejo zadovoljnih, neodvisnih in dobro plačanih državljanov. Pravzaprav ravno obratno. Potrebujejo nezadovoljne državljane in poln proračun.

Dobro uhojena pot do takega stanja je umetnost manipulacije, ki prikaže tistega, ki jih plačuje največ, kot grešnega kozla za vse težave tistega, ki jih plačuje malo ali nič. Žalostno je, da jih veliko še vedno hodi po tej poti in da mnogi še vedno bolj verjamejo tistim, ki jim populistično pihajo na dušo, kot pa dejstvom, številkam in resničnemu stanju.

16 komentarjev

  1. Podjetnik, osovraženi zlobni kapitalist, svoje prihodke dosega s trdim delom na konkurenčnem trgu. Trg ne pozna milosti: na njem uspevajo samo tisti, ki so dovolj dobri, da zdržijo v konkurenčni tekmi. V nasportnem podjetje/podjetnik propade. Uspešni podjetniki/podjetja v bistvu vzdržujejo družbo, se pravi državo in državljane.

    Čisto drugačna je zgodba levega populista v službi plenilske kvazipodjetniške in kvazipolitične elite. Njegov cilj je zajedanje javnih sredstev. Od tod ustvarjanje predsodkov in celo sovraštva do tistih, ki polnijo javne blagajne. Od tod težnja k čim višjim davkom.

    Ekstremna oblika sovraštva do podjetnikov je marksistična komunistična ideologija. Ta je bila motor komunističnih revolucij v imenu domnevne pravičnosti in v imenu proletariata, ki naj bi dejansko ustvarjal družbeno bogastvo. Skoraj vse komunistične revolucije so klavrno propadle, za njimi pa so ostale desetine milijonov nedolžnih žrtev. Izjema sta na primer Kuba in Severna Koreja, ki pa tekmujeta med sabo v revščini njunega prebivalstva in v totalitarnem zatiranju le-tega.

    Komunistična Kitajska, ki je naredila velikanski odmik od marksistčne/komunistične ideologije in dejansko spet vzpostavila normalen tržni sistem s svobodno gospodarsko pobudo in zasebnim lastništvom nad podjetji, je v nekaj desetletjih naredila nesluten gospodarski razvoj in dejansko postala prva industrijska sila sveta. To je dosegla tako, da je podjetnikom prek spodbudne davčne politike omogočila, da so vlagali v razvoj podjetij, ki so se posledično hitro razvijala. Hiter gospodarski razvoj je prinesel tudi veliko denarja v javne blagajne, to pa danes Kitajski omogoča, da tudi država financira enormne infrastrukturne projekte, ki si jih ne more privoščiti nobena druga država.

    Cilj Golobove Svobode in Levice kot glavnega ideatorja koalicijskega programa pa ni tržni gospodarski model s spodbudnim davčnim okoljem, temveč je cilj sistem, kakršnega ima Venezuela. Podjetniki so sovražniki, plenilci in zajedalci javnih financ pa so tisti, ki skrbijo za družbeno pravičnost pri razdeljevanju družbenega bogastva. To seveda trdi njihova propaganda, resnica pa je vse kaj drugega. Rezultat tovrstne kvazi pravičniške, dejansko pa zajedalske plenilske ideologije je splošno gospodarsko nazadovanje in vsesplošna revščina večine prebivalstva, razen seveda privilegirane plenilske elite.

    Če je Golobova vizija nekakšna Slovenzuela, kjer bo privilegirna plenilska kasta zajedala državo in državljane, in vse kaže, da je temu tako, potem se nam slabo piše, če tega ne bomo znali preprečiti.

  2. Že ta petek so napovedane predstavitve novih kandidatov za ministre. Golob je sporočil, da so se “odpovedali” tridnevnemu pripravljalnemu roku, ki izhaja iz zakona o parlamentarni demokraciji.
    Niso trije dnevi namenjeni samo kandidatom, temveč tudi tistim, ki jih imajo namen kaj povprašati, saj je večina – razen recikliranih – nepopisan list. Kar pomeni, da si je o kandidatu potrebno ustvariti sliko in vedeti, kaj sploh vprašati.

    Pravnik Pirnat je na (mislim da na POP) povedal, da je krajšanje tega tridnevnega roka, nezakonito. Kje je sedaj spoštovanje ustavnega reda? Dobro vprašanje za Klakočarjevo, ki je pravnica!

    Če ne bdo o spoštovali tega člena o tridnevnem roku za pripravo na zaslišanje, je vprašljivo na dolgi rok, česa se bodo ti novi kljukci sploh držali! Ta sistem poznamo starejši iz komunističnega obdobja – in ni nam bil všeč. Očitno prihaja to obdobje nazaj na glavna vrata.-

    Hvala vsem tistim, ki ste volili – odhod nazaj v komunistični raj – samo za NAŠE!

  3. No, treba je dodati še dve zadevi:

    1. bogataši so preselili svoje premoženje v tujino (recimo Logina, Češko). Obstaja še en sloj bogatašev, ki zagovarja višje davke, a jih v SLO enostavno ne plačuje. Najbolj znan je Zoran Janković, ki se mu davčni dolg enostavno odpusti

    2. Bogataši tipa Golob vidijo problem drugače. On si postavi ciljni neto (recimo 400.000 EUR), potem pa iz podjetja potegne, kolikor je za to “potrebno”. Če bi bila dohodnina 90%, bi si omislil 4 mio EUR bruto plače. Če bi dodatno moral plačati še 200.000 EUR davka na premoženje, ni problema, bi si omislil še dodatna dva milijona bruto.

  4. Levica je res SOVRAŽNIK napredka in se obnaša, kot PIJAVKA, ki pije kri drugega.

    Nastajajoča ekstra LEVIČARSKA vlada, napoveduje višanje davkov na dohodek in premoženje.
    Ko bo do tega prišlo, bo gospodarstvo stagnirano.
    In kje se bodo potem napajali bredlelneži – alla Jenul, Kordiš, Metelkova, “8. marec”….?

    Tajkuni pa so itak premoženje odlili v tujino in se jih novi davki ne bodo dotikali.

    Slovencem, ki delajo doma, pa se slabo piše!

  5. V medijih nekje sem zasledil, da je ista ex sodnica Urška K.Z. , ki sedaj vodi DZ ,
    KO JE BILA ŠE SODNICA po mojem vedenju VPRAŠLJIVO ali sporno presodila PRIMER
    VRAČANJE POSLOPJA T.I. BARAGOVEGA SEMENIŠČA OZ. FESTIVALNE DVORANE – NAZAJ
    – RK CERKVI.
    Pionirski dom-Fest. dvorana, Mladinsko gledališče – JE ŠE VEDNO – na MOL.
    Posebni ZAVOD, ki je tik pred 2. vojno zgradil – to POSLOPJE, ZDAJ SEVEDA – več ne obstoji,
    A JE BIL SEVEDA cerkveni zavod.
    SAJ – kdo drugi kot RK CERKEV . NAJ BI PA GRADIL semenišče. LOGIČNO, A NE ?
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan
    p.s.
    naj se kateri od SDS pravnikov – pozanima.
    Gre tudi za PLEČNIKOV ORLOVSKI STADION, ki je bil izključno
    DRUŠTVENA ORLOVSKA GRADNJA: brez dinarja s strani države ali RKC,
    DENAR JE DALO PREBIVALSTVO – Z NAMENSKIMI T.I. EFEKTNIMI TOMBOLAMI.
    Z MOL-A ga JE TREBA TA STADION PRENESTI NA DRŽAVO – kot varovan spomeniški objekt.
    In še to.
    Mimogrede.
    MENE IN VERJETNO TUDI VAS BEROČE GOTOVO ZANIMA,
    ČE JE J. JENULL PLAČAL TISTE TRI POLOŽNICE, KI MU JIH JE IZSTAVILA – POLICIJA.
    Pa. če ima še DOMNEVNO tisto “VIETNAMSKO SVINJICO- živo žival” DOMA,
    V
    NJEGA STANOVANJU. JE NEKAJ O TISTI DOMNEVNO “REALNI ŽIVALI-SVINJICI”
    JE BILO JAVNO OBJAVLJENO.V ŽURNALU 24SVET – sem zasledil:
    vsi lahko preverite na internetu – to o ŽIVI SVINJICI V STANOVANJU PROTESTNIKA Jaše Jenulla, cca 2009. leta. Podatke o Jaši Jenullu in njegovi SVINJICI dobite preko Googla z vtipkanjem besed JAŠA JENULL SVINJICA.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan

  6. Andreja Barat- sedi, desetka!
    —————————————–
    Obeta se ti veliko plodovitega pisanja ob vodenju države s populističnimi barabami. Važno je, da smo svobodni v novem eksperimentu na hrbtih naroda.
    Bravo, sonarodnjaki, ki ste nam izvolili to brozgo lopovsko!

  7. Ali sem jaz edini, ki se mu zdi. da je Slovenija totalno preveč obsedena s socialistično uravnilovko in foušijo, do tega, kaj ima sosed?!?!?
    Ljudje lažje vedo kaj pomeni nekaj deset tisoč evrov več in to zavidajo uspešnemu sosedu, milijonov pa si ne predstavljajo in tranzicijskih tajkunov pravzaprav ne opazijo. In iz tega izhaja ta naravnost bolna obsedenost Slovencev z prisilno enakostjo. Gledajo sosedovo hišo, znamko avtomobila, podjetje/obrt, itd.
    In še nekaj: Najbolj žalostno je to, da je ogromno takšnih prikritih socialistov ter fovšljivih egalitarcev tudi na t.i. pomladnem polu.

  8. HM – ŽAL JE ČAROVNIJA Z “GOLOBOM IZ ROKAVA” – USPELA.
    Ampak, mi Slovenci – OPTIMISTIČNO – JU HU – OK SDS , vrli J. Janša – se lahko malo ODDAHNE.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan

Komentiraj