Ko urgenca deluje na robu – primer Slovenj Gradec in molk sistema

Odstop dr. Klemna Mojškerca v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec je postal simbol stanja slovenskega zdravstva: urgentni sistem deluje na robu, zdravniki opozarjajo na nevarnosti, država pa ostaja tiho.

V začetku oktobra 2025 je Splošna bolnišnica Slovenj Gradec potrdila, da je dr. Klemen Mojškerc, predstojnik internega oddelka, odstopil s funkcije. Kot razlog je navedel, da zaradi pomanjkanja zdravnikov in preobremenjenosti osebja ni več mogoče zagotavljati varnega in strokovnega dela. V odstopni izjavi, na katero se sklicuje portal Info360, je zapisal, da »trenutni sistem ne omogoča več stabilnega delovanja urgence brez tveganja za paciente in osebje«.

Bolnišnica je njegov odhod potrdila in opozorila, da so razmere v urgentnem centru postale »izjemno zahtevne«. Direktor Vladimir Topler je za medije izjavil, da zaprtje urgence »ni dopustno«, vendar je priznal, da bolnišnica deluje »na meji kadrovskih zmožnosti« in da se razmere rešujejo »iz dneva v dan«.

Urgenca v stiski

Opozorila o težavah v slovenjgraški bolnišnici niso nova. Že spomladi 2025 so zdravniki opozorili, da je sistem nujne medicinske pomoči kadrovsko podhranjen. Po podatkih Info360 v bolnišnici deluje le polovica potrebnih internistov, kar pomeni, da zdravniki rotirajo med oddelki in urgenco. V praksi to pomeni več zaporednih dežurstev in delo čez zakonsko dovoljene meje.

Zaradi pomanjkanja zdravnikov so nočne izmene pogosto brez stalne prisotnosti internista, kar povečuje tveganje za zaplete. Enota za hitre preglede, namenjena razbremenitvi urgence, deluje le delno, saj tudi tam primanjkuje kadra.

Bolnišnica je o razmerah uradno obvestila Ministrstvo za zdravje, vendar do danes konkretnih ukrepov še ni bilo. Ministrstvo je v odzivu sporočilo, da »analizira stanje« in da bo »v sodelovanju z bolnišnico iskalo rešitve«, a podrobnosti ni predstavilo.

Kadrovski pritisk brez razbremenitve

Primer Slovenj Gradca odraža širši problem slovenskega zdravstva: dolgotrajno pomanjkanje zdravnikov, neprivlačne delovne razmere in neenakomerna porazdelitev kadra med regijami. Po podatkih sindikata Fides v manjših bolnišnicah manjkajo predvsem internisti in urgentni zdravniki, medtem ko se mlajši kadri raje odločajo za delo v večjih kliničnih središčih ali v tujini.

Zdravniška zbornica je že večkrat opozorila, da slovenski urgentni sistem nima rezerv in da »en sam odhod lahko ohromi celotno regijo«. Mojškerc je bil eden redkih, ki je na to javno opozoril z odstopom, a kljub resnosti dejanja ni prišlo do odziva politike.

Tišina po odstopu

Dogajanje v Slovenj Gradcu je razkrilo, da sistem nujne medicinske pomoči nima učinkovitega kriznega odziva. Namesto takojšnjega ukrepanja je sledila birokratska tišina: uradna potrditev odstopa, izjave o »pozornem spremljanju« in obljube o »iskanju rešitev«. Na terenu pa se razmere niso spremenile – urgentni center deluje naprej, a z zmanjšanimi ekipami in preobremenjenim osebjem.

Kljub temu, da zakon ne dopušča zaprtja urgentnih centrov, zdravstveni delavci opozarjajo, da so ti »odprti le še formalno«, saj ni dovolj kadra, da bi delovali v skladu s standardi. To pomeni, da lahko vsaka bolezen ali nesreča, ki zahteva hitro posredovanje, postane preizkus sposobnosti sistema – ne medicine.