Ko šolske izkušnje oblikujejo našo prihodnost

Kot učiteljico se me je ob obujanju stričevih doživetij (ob njegovem slovesu) najbolj dotaknil dogodek, ki ga je Danilo doživel v osnovni šoli. Učiteljica angleščine mu je želela zaključiti negativno oceno iz predmeta. Takrat je šla njegova teta v šolo in prosila (da, tudi pred 60 leti so starši in sorodniki hodili v šolo prosit za boljše ocene), naj ga učiteljica spusti v naslednji razred, češ da bo itak zidar in ne bo potreboval znanja angleščine.

Moj stric je ob smrti govoril deset jezikov. V štirih afriških državah, kjer je postavil šole, sirotišnice, cerkve in bolnišnice, se je naučil več lokalnih jezikov, med drugim tudi angleščine, ko so ga iz francosko govorečega Konga poslali v Ugando. In to pri petdesetih letih! Večja ovira kot učenje angleškega jezika mu je bila izkušnja, ki jo je kot otrok doživel v šoli ob učiteljici angleščine. Najprej je moral premagati to travmo, da se je lahko začel učiti angleško.

»Nisi dovolj dobra«

Njegova izkušnja ni izjema. Tudi sama imam podobno. V tem tednu sem vodila seminar za skupino tujih učiteljev, ko sem se morala soočiti s svojim prepričanjem, da »nisem za jezike«, ki mi je ostalo iz osnovne in srednje šole. Angleščino sem imela zadostno, včasih dobro. Bolj kot ocena so me zaznamovale povratne informacije učiteljev, sošolcev in moja interpretacija le-teh – nisi dovolj dobra, ne znaš govoriti angleško, bolje, da si tiho.

Največja ovira je bil strah spregovoriti v angleščini in strah, da česa ne bom (slovnično in izgovorno) pravilno povedala. Zdaj, ko to pišem, pa tudi strah, ali bom slovnično vse pravilno zapisala (z vsemi potrebnimi vejicami, brez tipkarskih napak in moje primorščine). Zato do pred tremi leti nisem veliko pisala, ker ni bilo dovolj dobro. Šele na tečajih osebne preobrazbe sem predelala ta strah, začela pisati in govoriti brez cmoka v grlu.

To dediščino toge miselnosti, da se rodimo talentirani za jezike ali matematiko, zelo učinkovito prenašamo iz roda v rod vsi, še posebej pa starši in učitelji. Znotraj družine in zbornic še vedno tečejo pogovori: »Ja, saj je bil že oče slab v šoli, z otrokom ne more biti drugače.« In mama reče hčerki: »Že jaz nisem bila za jezike.«

Kot opeke

Drug drugega in otroke vidimo kot opeke. Rodimo se opeka in ostanemo opeka celo življenje. Že opeka se spreminja: obrusi jo veter, posvetli jo sonce. Kaj šele človek!

Lepo bi bilo, če bi drug drugemu dali priložnost, da zrastemo, na novo odkrijemo svoje potenciale in s tem potenciale drug drugega. Kot jih je moj stric. Njegov afriški sobrat duhovnik je o njem povedal: »Z neutrudno energijo je gradil ne le šole, kapele in zdravstvene centre, temveč tudi upanje. Mlade je naučil brati, sanjati in verjeti vase. Ponujal ni le kruha, temveč predvsem dostojanstvo.«

Stric je iz svoje šolske izkušnje in travme ustvaril novo možnost, ne le zase, temveč za vse, ki s(m)o se kdaj srečali z njim. Vsem pa to ne uspe. Zato naj imajo mladi ob sebi izjemne odrasle zglede Učiteljev.

Lepo bi bilo, če bi drug drugemu dali priložnost, da zrastemo, na novo odkrijemo svoje potenciale in s tem potenciale drug drugega. Kot jih je moj stric.

Želim si, da bi bili vsi, ki delamo z ljudmi, predvsem z otroki in mladino, nosilci upanja in priložnosti za mlade, da bodo zaupali in verjeli vase, ker le taki lahko ustvarijo svet zaupanja, miru, priložnosti in upanja.

(D208: 57)